Piše: Spletni časopis
Na omrežju FB in X je Miroslav Pačnik objavil pojasnilo, zakaj je brez glave ostal kip nekdanjega jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza Tita v Velenju, ki se je v SFRJ imenovalo Titovo Velenje.
Slavljenje nekdanjega diktatorja in ravnanja njegovega režima, ki je odpravil temeljne svoboščine ljudi in zakrivil množične umore in kraje premoženja, je državnim organom prepovedalo slovensko ustavno sodišče, ko je Zoranu Jankoviću onemogočilo poimenovanje ulice do Stožic po tem diktatorju. Odločbo ustavnega sodišča z ločenimi mnenji lahko najdete tukaj: odločba.
Pojasnilo Pačnika, zakaj je proti kipu diktatorja v Velenju, objavljeno na omrežjih FB in X, objavljam v celoti:
“ZAKAJ SEM SIMBOL ZLOČINA IN TOTALITARIZMA V VELENJU PUSTIL BREZ GLAVE?
Predvsem zato, ker si Velenje in Slovenija na izpostavljenih mestih zaslužita spomin na ljudi, ki nas združujejo. Ne pa poveličevanje tistih, ki v premnogih srcih še vedno vzbujajo strah in bolečino.
Zato, da se sproži argumentirana razprava, brez etiketiranja, ki naj privede do tega, da Velenje končno dobili simbole, ki nas združujejo in povezujejo. Ne pa ohranajanje spomenikov, ki nas delijo. Spomenikov, ki poveličujejo režim, katerega smo s plebiscitno odločitvijo zapustili.
Slovenci smo v akt o razglasitvi Temeljne ustavne listine o razglasitvi samostojne države zapisali, da zapuščamo Jugoslavijo – oziroma državo, uradno imenovano Socialistična federativna republika Jugoslavija, ker so se v tej državi hudo kršile človekove in nacionalne pravice. Simbol te nedemokratične, totalitarne države in njene ureditve je bil in bo vedno ostal Josip Broz Tito. Človek, ki se je na oblast povzpel s krvavo komunistično revolucijo v času 2. svetovne vojne in okupacije Jugoslavije. Pod njegovo vladavino je bilo v Jugoslaviji po uradnih podatkih barbarsko pobitih na sto tisoče ljudi, več kot pol milijona jih je bilo zaprtih v koncentracijskih in delovnih taboriščih ter zaporih, več kot milijon jih je bilo pregnanih iz domovine ali pa so jo bili prisiljeni zapustiti zaradi političnega terorja ali revščine. Med žrtvami njegovega režima je bilo tudi zelo veliko Slovenk in Slovencev. V demokratični državi ne sme biti prostora za čaščenje zločina in totalitarizma.
Opravičilo, da je Tito delal tudi dobre stvari, ne odtehta dejstva, da je povzročil tudi ogromno trpljenja in je uvrščen na seznam največjih zločincev človeške zgodovine. Kdor mojemu zapisu ne verjame, ga lahko na hitro preveri s pomočjo številnih orodij umetne inteligence. Kar pogumno vtipkajte besedno zvezo “Titovi zločini”.
Spomeniki totalitarnim praksam in njihovim simbolom ter njihovo čaščenje so v nasprotju s Slovenskimi ustavnimi načeli ter resolucijami Evropskega parlamenta in Sveta Evrope. Lokalne in državne oblasti bi jih že zdavnaj morale pospraviti v muzeje in parke spomina na totalitarno obdobje naše zgodovine, kjer bi moralo biti obiskovalcem tudi pojasnjeno, simbol česa so. Kdor jih še vedno hoče častiti, naj potem hodi tja. Vsekakor pa takšni ostanki totalitarne preteklosti ne sodijo na naše trge. Kaj z njimi sporočamo mladim generacijam? Da je sprejemljivo vladati brez volitev? Da je dovoljeno brez sodb zapirati in celo pobijati ljudi? Da se lahko požvižgamo na človekove pravice, kadar je ogrožena oblast nekoga, ki se sam razglasi za vladarja?
Postavljanje in ohranjanje spomenikov komunizma, nacionalsocializma, in fašizma je v številnih evropskih državah zakonsko prepovedano. Pred kratkih je takšno zakonodajo sprejela Češka. Tudi Slovenija bo nekoč morala narediti ta korak. Upam, da bo moje protestno dejanje zoper očitno kršenje slovenskih ustavnih in evropskih načel ta korak približalo.
Nedolgo nazaj je bila v Mestnem svetu Velenja podana pobuda, da se namesto spomenika totalitarizma postavi spomenik velenjskim rudarjem, trg pa preimenuje v Trg rudarjev. Kako je mogoče nasprotovati takšni pobudi, ki občane Velenja po nobeni logiki ne more razdeliti? Kdo bi bil prizadet ali užaljen, če bi imeli trg in spomenik, posvečen tisočim, deset tisočim slovenskim rudarjem, ki desetletja skrbijo za svoje družine in lokalno skupnost, obenem pa zagotavljajo energent za celotno državo? Postavimo spomenik njim, ki so s svojimi žulji dejansko prispevali k razvoju Velenja, nekateri med njimi pa žal nedavno, pri tem izgubili svoja življenja. Njim gre zahvala in čast spomina. Čast spomina, ki nas ne deli, ampak povezuje. Seveda je postavitev spomenika rudarjem samo ena možnost. Zagotovo se bodo našle še kašne druge plemenite ideje.
Mestna občina Velenje ima v tem trenutku odlično priložnost da izbere pot združevanja. Kip diktatorja iz prejšnjega režima pa naj pospravi v muzej kamor tudi sodi. Pri prestavitvi vam lahko skupaj s svojimi številnimi somišljeniki pomagam. Nekaj dela sem sicer opravil že sam, vendar pa je celoten kip le prevelik zalogaj za enega človeka.
Naj svoje sporočilo zaključim z iskrenimi željami ob bližajočih se prazničnih dneh. Praznujete jih v krogu svojih najdražjih, z nasmehom na obrazu in iskricami v očeh.
Vsem tistim, ki sem jih svojim dejanjem prizadel, pa na tem mestu izrekam iskreno opravičilo. Nikogar nisem želel prizadeti, predlagam pa, da si izberete za svoj idol kakšno manj sporno in bolj svetlo osebo.
Srečno Velenje…Srečno Slovenija”
Odločitev, da se Tita ne sme častiti, je ustavno sodišče pojasnilo tako:
“Človekovo dostojanstvo je v središču ustavnega reda Republike Slovenije. Njegov etični in ustavnopravni pomen izhaja že iz Temeljne ustavne listine, ki ni samo ustavnopravni temelj slovenske državnosti, temveč so v njej začrtana načela, ki izražajo temeljno (ustavno)pravno kakovost nove samostojne in neodvisne države. S sprejetjem osamosvojitvenih dokumentov ni prišlo samo do prekinitve državnopravne povezave med Republiko Slovenijo in SFRJ, temveč je šlo za prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve. Drugače kot nekdanja SFRJ je Republika Slovenija država, katere ustavna ureditev izhaja iz načela spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Človekovo dostojanstvo je temeljna vrednota, ki prežema ves pravni red in ima zato tudi objektivni pomen pri delovanju oblasti tako v konkretnih postopkih kot tudi pri sprejemanju predpisov.
Kot temeljna vrednota ima človekovo dostojanstvo normativni izraz v številnih določbah Ustave, zlasti je konkretizirano prek določb, ki zagotavljajo posamezne človekove pravice in temeljne svoboščine. Kot posebno ustavnopravno načelo pa je načelo spoštovanja človekovega dostojanstva neposredno utemeljeno že v 1. členu Ustave, ki Slovenijo opredeljuje kot demokratično republiko. Načelo demokratičnosti po svoji vsebini in pomenu presega opredelitev državne ureditve kot zgolj formalne demokracije, temveč vsebinsko opredeljuje Republiko Slovenijo kot ustavno demokracijo, torej kot državo, v kateri je ravnanje organov oblasti pravno omejeno z ustavnimi načeli ter s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Tako je prav zato, ker sta človek in njegovo dostojanstvo v središču njenega obstoja in delovanja. V ustavni demokraciji je človek subjekt in ne objekt oblastnega delovanja, njegova (samo)uresničitev kot človeka pa je temeljni namen demokratične ureditve.
O protiustavnosti predpisa ali drugega oblastnega ravnanja, ki ima simbolni pomen, je mogoče govoriti takrat, kadar ta simbol z avtoriteto oblasti izraža vrednote, ki so v celoti nezdružljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija in vladavina prava. Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom imena Tito. Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito dosmrtni predsednik nekdanje SFRJ, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Ponovno uvedbo ulice, poimenovane po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima, je mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu.
V Republiki Sloveniji, kjer se je razvoj demokracije in svobodne družbe, ki temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, začel s prelomom s prejšnjo ureditvijo, je oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima s poimenovanjem ceste po voditelju tega režima protiustavno. Poimenovanje ceste po Josipu Brozu Titu namreč ni poimenovanje, ki bi se ohranilo še iz prejšnje ureditve in bi bilo danes le del zgodovine. Izpodbijani Odlok je bil sprejet leta 2009, osemnajst let po osamosvojitvi Slovenije in vzpostavitvi ustavnega reda, ki temelji na ustavnih vrednotah, nasprotnih vrednotam režima pred osamosvojitvijo. Takšna nova poimenovanja v današnjem prostoru in času nimajo več svojega mesta, ker so v nasprotju z načelom spoštovanja človekovega dostojanstva, ki ima svoj temelj v 1. členu Ustave in sodi v samo jedro ustavne ureditve Republike Slovenije.”
