Piše: A. H. (Nova24TV.si)
V ponedeljek je v eni svojih klinik v Švici s kozarcem smrtonosnega natrijevega pentobarbitala končal življenje Ludwig Minelli, 92-letni ustanovitelj in dolgoletni vodja organizacije Dignitas. Strup, ki ga je njegova ekipa desetletja izpopolnjevala, je označil za “zadnjo zmago”. Za mnoge je bil to le srhljiv, logičen vrhunec življenja, ki ga je posvetil prepričevanju obupanih, da je svet brez njih boljši.
Po lastnih besedah je odšel “mirno in samoodločeno”, kar je le zadnje dejanje v dolgi karieri, ki jo je posvetil legalizaciji in komercializaciji asistiranega samomora.
“Minelli ni branil dostojanstva, temveč je dostojanstvo spremenil v izdelek, ki se ga da kupiti,” je ob novici o njegovi smrti komentiral dr. Peter Saunders iz britanske organizacije Care Not Killing. “Njegovo življenjsko delo je dokaz, kako hitro se plemenita ideja o sočutju spremeni v nevaren posel.”
Minelli, nekdanji novinar in zagovornik človekovih pravic, je leta 1998 ustanovil organizacijo Dignitas v Forch pri Zürichu. Od takrat je postala sinonim za t. i. “suicide tourism” (samomorilski turizem) – pojav, ko ljudje iz držav, kjer je asistiran samomor prepovedan (tudi iz Slovenije), potujejo v Švico, da tam plačajo za smrt. Po zadnjih podatkih je Dignitas od leta 1998 pomagala umreti skoraj 4.200 osebam, od tega več kot 70 % tujcem. Članarina znaša 200 švicarskih frankov, sam postopek pa okoli 10.000–15.000 evrov.
- več primerov, ko so umrli ljudje, ki niso bili terminalno bolni, temveč “samo utrujeni od življenja” (tudi zdravi starostniki),
- primeri duševno bolnih (depresija, bipolarna motnja), ki so bili kljub vprašljivi presojnosti sposobni sprejeti odločitev,
- pomanjkanje neodvisnega psihiatričnega pregleda v večini primerov,
- finančni interes: višje število “klientov” pomeni več prihodkov.
Dignitas ni bil hospic, ni bil center za paliativo, ni bil prostor za spremljanje umirajočih. Bil je kraj, kjer si lahko kupil konec – hitro, čisto in brez odvečnega sočutja. Švicarska zakonodaja, ki dopušča pomoč pri samomoru, če ni sebičnih motivov, je Minelliju omogočila, da je to mejo prestopal brez posledic. Kritiki so mu očitali, da je ranljive ljudi, ki bi s pravo podporo še lahko živeli polno, prepričal v nasprotno. Da je starejšim, ki so se bali biti v breme, ponudil najlažjo rešitev. Da je duševno bolne, ki so potrebovali zdravljenje, namesto tega poslal v smrt.
Ludwig Minelli nikoli ni dal povsem jasnega, prepričljivega odgovora, zakaj je bil pravzaprav obseden s smrtjo. Sam je vedno ponavljal iste fraze: “avtonomija”, “zadnja človekova pravica”, “dostojanstvo”, “država služi človeku, ne obratno”. A ko pogledamo njegovo življenje od blizu, postane jasno, da za temi frazami ni bilo nobene globoke osebne bolečine, ki bi to obsesijo pojasnila. Rodil se je v povsem običajni delavski družini, kot najstarejši od štirih otrok hišnega slikarja. Študiral je pravo razmeroma pozno, prej je bil novinar. Noben njegov bližnji sorodnik ali prijatelj ni nikoli javno povedal, da bi ga kakšna konkretna izkušnja “preobrazila” v zagovornika smrti.
Švicarski psihiater in dolgoletni kritik Dignitasa, dr. Christoph Merian, je nekoč rekel: “Minelli ni bil obseden s smrtjo zaradi trpljenja, ki ga je videl – bil je obseden zato, ker je v smrti videl najčistejšo možno obliko oblasti nad lastnim življenjem. In ker je hotel to oblast dati tudi drugim. Ne iz sočutja, temveč iz ideološkega prepričanja, da je človek bog samemu sebi.”
Zato mnogi, ki so spremljali njegovo delo več desetletij, pravijo, da pravega “zakaj” sploh ni bilo – vsaj ne takega, ki bi bil razumljiv normalnemu človeškemu srcu. Bila je hladna, intelektualna, skoraj aseptična obsesija s konceptom absolutne avtonomije, ki se je na koncu izkazala za močnejšo od vsega drugega – tudi od njegovega lastnega življenja.
Ludwig Minelli je mrtev. Vprašanje, koliko ljudi je zaradi njegovega dela umrlo prezgodaj, pa ostaja odprto.
