Piše: Gašper Blažič
Da se bo v kampanjo pred referendumom o “samomoru s pomočjo”, kot zastrupljanje bolnikov poimenuje vladajoča koalicija, vključilo praktično vse, “kar leze in gre”, smo lahko pričakovali. In očitno se je v kampanjo vključil “Veliki brat” osebno.
Zadnji šef partije Milan Kučan je namreč izrazil podporo zakonu, češ gre za pravice do izbire. Pri tem pa se je skliceval na izkušnjo svojega dolgoletnega prijatelja, sedaj že pokojnega dr. Janka Pleterskega, ki je dolgo časa umiral in trpel. Kot je dejal Kučan, sam ne more sprejeti, da bo o njegovem življenju, če bi trpel, odločal ne on sam, ampak namesto njega nekdo drug.
Sicer pa, Kučan je to izrazil takole:
Pleterski, vdani spremljevalec “Velikega brata male postave”
Kot je že znano, je treba Kučanova stališča vedno brati “med vrsticami”. Janko Pleterski, na katerega se sklicuje “Veliki brat male postave”, namreč ni kdorkoli. Gre za znanega režimskega zgodovinarja, ki je bil v času, ko je bil Kučan predsednik CK ZKS, tudi eden od članov predsedstva tega organa. Leta 1993, dve leti po osamosvojitvi, je Kučan podelil visoko državno odlikovanje (Zlati častni znak svobode RS) tako Janku Pleterskemu kot tudi Ljubu Bavconu. Pleterski naj bi to prejel zaradi, kot je zapisano, “za izjemne zasluge pri razvoju slovenskega zgodovinopisja in nacionalne ideje, pomembne za državotvornost slovenskega naroda ter za suverenost in svobodo Republike Slovenije”.
No, šesterica “osamosvojiteljev” (tako jih levi del politike zaničljivo imenuje!) – Igor Bavčar, France Bučar, Janez Janša, Jelko Kacin, Lojze Peterle in Dimitrij Rupel – se je na to odzvala s pismom, v katerem so Kučanu sporočili, da vračajo prejeta odlikovanja Zlati častni znak svobode RS. To so storili, kot so zapisali takrat, zaradi poskusov razvrednotenja slovenske samostojnosti in vse glasnejših pobud za oživljanje nekakšne nove Jugoslavije. Znak in listino so nato tudi fizično vrnili.
Seveda vzrok za vrnitev odlikovanj ni bilo zgolj Kučanovo ravnanje, ko je podelil isto odlikovanje, kot so ga prejeli sami, tudi dvema svojima režimskima prijateljema, pač pa je bila ta podelitev le povod za to, da so odlikovanja vrnili. V pismu so med drugim zapisali, da je Pleterski zaničeval osamosvojitvena dogajanja in trdil, da Slovenija brez Jugoslavije ne more preživeti. Ob tem je celo grozil z italijansko politiko, ki bo, če se Slovenija osamosvoji, uveljavila meje, ki so veljale pred drugo svetovno vojno, to je stara rapalska meja, ki je ločevala Primorsko od preostale matične domovine.
Pravzaprav nič novega, saj je Pleterski samo naglas povedal in zapisal to, kar je v resnici mislil Milan Kučan. Slednji je svoja resnična stališča o osamosvojitvi vedno retorično zavijal v besede, ki so prikrile pravi pomen. Čeprav se je tu in tam vendarle spozabil. Na plebiscitno nedeljo 23. decembra 1990 v jutranjih urah je denimo izrazil pričakovanje, da je ta dan napočil in da se bomo lahko končno spet vrnili k vsakdanjim problemom. To izjavo sicer hrani tudi nacionalna televizija.
Kopijo omenjenega pisma šesterice Demosovih politikov, ki so operativno osamosvajali državo, smo objavili v tem članku:
No, precej manipulativno je, da Kučan sedaj na podlagi primera Pleterskega – ki je sicer umrl leta 2018 in pred tem v pismu pozival poslance, naj nekaj storijo v prid trpečim, ki bi radi umrli, pa menda ne morejo – utemeljuje pravico do ravnanja s svojim življenjem. Tega se namreč Udba oz. SDV, katere glavni politični vodja je bil Kučan po funkciji, ki jo je zasedal med leti 1986 in 1990, nikakor ni spoštovala. Celoten komunistični režim je zelo veliko ljudi trpinčil, nekatere predčasno spravil tudi ob življenje. Žrtve Udbe niso mogle same odločati o svojem življenju. Mnogi so bili ob premoženje, zdravje, tudi ob življenje. In sedaj ta isti Milan Kučan pretaka krokodilje solze zaradi trpečih. Res neverjetno sprenevedanje, kot ga svet še ni videl!
Revolucionarji, ki so dogo živeli in na koncu tudi trpeli
A morda se njegovo sočutje še najbolj dotika nekaterih komunističnih revolucionarjev, ki so živeli zelo dolgo življenje. Takšen primer je denimo Zdenka Kidrič, vdova po Borisu Kidriču (umrl že leta 1953), ena glavnih pobudnic komunističnega nasilja. Umrla je v stotem letu starosti decembra 2008. Mitja Ribičič, prav tako eden od izvajalcev krvave revolucije, je umrl leta 2013, star 94 let. Leta 2000 je umrla Lidija Šentjurc, imela je 89 let. Nekoliko mlajši pa je bil ob svoji smrti Kučanov mentor Stane Dolanc, ki je decembra 1999 umrl v starosti 74 let – kot trdijo viri, je umrl po hudi bolezni (rak) in je tudi precej trpel. Sam je bil namreč verižni kadilec. Zlobni jeziki pa se (predvsem na družbenih omrežjih) sprašujejo, ali si hoče Kučan s tem zakonom pripraviti na (prezgodnjo) smrt v primeru, če bi ga doletelo kaj neprijetnega.
Znano je sicer, da zelo majhen del zdravnikov podpira legalizacijo evtanazije, a v glavnem ti prihajajo prav iz Kučanovega političnega kroga, kot denimo Rajko Kenda, Dušan Keber, itd. Vsekakor pa je Kučanova javna podpora Golobovemu največjemu “dosežku” na področju zdravstvene reforme znak, da je vrag odnesel šalo in da zagovorniki zakona niso tako prepričani v svojo zmago, kot se je zdelo na začetku.
