Piše: Tamara Lubarda
Čim več je družbenih skupin, večje je družbeno bogastvo in manj je izpodrinjanja nazorskih pogledov. Ker omogočajo višjo stopnjo sprejemanja različnosti v diverziteti ki čim več je je manjša bo nestrpnost. Tolerance pa je zaradi arogantnosti tako oblasti kot tudi njenih podanikov vse manj in se jo potiska k obrobju, pri čemer se trudijo odrinjene nemalokrat ostigmatizirati z manjvrednostjo ali jih odstraniti.
Vzpostavimo takšne temelje z javnimi strukturami na različnih nivojih, ki ljudi katerim so namenjene ne razdvajajo s polariziranjem na usmerjene levemu polu ali desničarje kjer ljudi ki se zavzemajo za temeljne vrednote zmerjajo z Janšisti takšni, ki primarna civilizacijska načela s pravičnostjo in pravšnjim omalovažujejo in spodbijajo ko se rahlo posmehujejo osnovi družine ki jo tvorita mati in oče z vsaj enim otrokom. Ob omembi netolerance povejmo, da se skrajni in nestrpen svobodnjaški liberalizem pomika v skrajnost zaradi zaničevanja smotrnosti obstoja ljudi ker se jih trudi kategorizirati na vredne katerim je po svobodnjaški interpretaciji dovoljeno (po)ostati človek in človeškega življenja nevredne izgube, ki jih bodo z ZPPKŽ takoj ob dorečeni nameri, da imajo za Svobodnjake nevredni zmerne ali umišljene ‘probleme’ zaradi katerih se nagibajo zamisli o tem, da bi raje kakor da prenašajo breme teže raznoraznih težav ali pa bolezni prenehali živeti okarakterizirali z nujno napotnico za skorajšnji prejem smrtonosne injekcije. V brezčutnosti avtoritarci z oblasti ki se jim kot Gibanju Svobodi skoraj vse dovoli ne bodo izbirali med odraslimi ali mladoletnimi in otroci četudi bodo otroci šele začenjali odraščati ker hočejo izločiti ne krepke, invalidno ali pa drugače prizadete, kot da jih opominjajo na to, da družba »s tem« ni prečiščena, četudi prečiščena družba pripelje v grozovito poenotenje, ki plaši, kjer ni človek človeku niti malo različen: vsi bi si bili podobni v tistem, da so brez Gibanju Svobodi neželenih »pomanjkljivosti« in neraznolika družba bo Svobodnjaško smatrana za žilavo in opolnomočeno šele z brezhibnimi ljudmi ki nimajo nikakršnih odmikov po statusu bodisi družbenem bodisi premoženjskem kjer bodo spred oči tako rekoč zradirali dejansko pa odstranili vse trpeče, uboge, šibkega zdravja sklicujoč se na to, da so si kot takšni sami krivi. Toda niso krivi in so živi. Ob tem pa zlasti takšne osebe ki jih bodo z ZPPKŽ izločili in pomorili pripomorejo raznolikosti, tako vobče kot posamič. Z ZPPKŽ se skuša uzakoniti brezkompromisne smrti. To bi Slovenijo, nenazadnje, pripeljalo v zanikanje širše družbenosti zaradi izrinjanja srednjega sloja ki se ga poriva na obrobje, hkrati bodo z ZPPKŽ in prostovoljno pomočjo pri izvedbah smrti ogroženi brezdomci, siromašni ki ne morejo shajati in životarijo zaradi skrajno nizkih pokojnin, taki ki jih da v mrzlih zimskih dnevih ne zmrznejo pod mostom ali v parku ogreje vino in zapriseženi samotarji. Članov katerekoli skupnosti ne bi smeli deliti na koristne oziroma uporabne ali manj uspešne, na potrebne in nezaželene, na »brezhibne in z več ali manj pomanjkljivostmi«, na takšne kateri so skoraj brez težav z zdravjem in bolne, posebej kadar bi kdo v oholosti bolnim pripisal »zaslugo« da je vzrok tega v njih samih.
V kolikor interpretirano s strani predlagateljev Zakona za pomoč pri končanju življenja pa »kdor zboli tak naj ne živi.« S tem medicinska znanost z nadaljnjimi zdravili in v odkritju vzrokov bolezni ne bi bila priznana za to, kar se z izboljšavami nenehno posodablja, v nasprotnem pa postane izničena. Nočemo nikogaršnje prenagle smrti. Saj vsaka smrt brez možnosti nadaljevanja življenja pomeni dokončno ustavitev samodejnega poteka procesov s srčnim utripom, prekrvavitve, dihanja, kognitivnih zmožnosti. Kakšno škodo bi povzročilo glasovanje za pomoč pri prostovoljnem končanju posameznikovega obstoja oziroma življenja si dejansko ne moremo predstavljati toda nagovarjanje k temu je rezultat najpodlejše propagande z misijo najnizkotnejših interesov končnega namena iztrebiti karakterno šibke in nemočne. Ki jih temu s prepričevanjem, da čimprej opustijo življenje, s čimer izgubijo vse napeljujejo manipulatorji.
V zgodovini so skoraj vedno tisti z žezlom ‘v rokah’ iz rok odvzemali podjarmljenim, četudi so se upirali. Kakšne krivice v osiromašenosti je povzročil apartheid kadar so si belci vzvišeno podjarmili temnopolte. Odkar se ne izvaja, vsaj deklarirano, imajo ljudje isti izvor in enake pravice brez ozira kdo so in od kod. Zato zlasti v Sloveniji hočemo takšno družbo v kateri bomo imeli možnost živeti brez ogrožanja obstoja. Nočemo nemoralne ZPPKŽ metode izločanja tistih ki ne ustrezajo »kriteriju« koristnosti ali normalnemu. V državi kjer imamo tudi z ustavo pravico živeti nočemo družbe ki poziva k smrti ali ne tolerira pestrosti.
