Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
»To dejanje (umor v Novem mestu) je vsega obsojanja vredno, a zaradi nekaterih posameznikov ne smete obsojati vseh Romov«, take in podobne besede je bilo s strani Romov velikokrat slišati. »Večina od nas je normalnih in poštenih«.
V življenju se nisem veliko ukvarjal z Romi (v mojih mladih letih je bil splošno razširjen izraz zanje »Cigani«), zato se bom na izkušnje Matica Vidica, ki je 12 let živel in delal z njimi, na njihovi integraciji. On je dejal, da je poštenih in konstruktivnih le 10%, 60% je problematičnih, medtem ko je 30% kriminalcev. Jasno, v takem okolju so zrasle mladoletne nasilniške tolpe, ki so postale glavni problem, in ki jih tudi Romi sami ne morejo več obvladovati. Problem je, da so Rome včasih vodili starešine z določeno avtoriteto, danes tega ni več. Da pa bi bolje razumeli Rome kot takšne, pa mislim, da se moramo nekoliko ozreti v zgodovino ta narodnosti.
Romska zgodovina
Oni so v Evropo prišli iz Indije, tu so že več stoletij, imajo jih v vsaki državi, in imeti moramo pred očmi, da jih nikjer ni uspelo integrirati. Oni (podobno kot muslimani) ustvarjajo zaprta območja (gete), kjer živijo svoje življenje po nekih svojih načelih in pravilih, bistveno drugačno od naroda, sredi katerega živijo. Kje so vzroki te njihove drugačnosti in neprilagodljivosti?
Najprej: razumeti moramo, da oni izhajajo iz neke zelo stare in bistveno drugačne kulture kot je evropska, svoje vedenjske, kulturne in miselne vzorce prinašajo od tam in prenašajo iz roda v rod. In tudi odnos do dela. Vse to imajo že v genih. V krvi pa jim je še nekaj: potovanje. Oni so navajeni biti stalno na poti, tuja jim je naša »statičnost«, zato pri njih ni resnega namena, se nekje ustaliti, se za stalno naseliti – gotovo tudi odtod provizoričnost njihovih domov (barak, podrtij, prikolic…). Gotovo je to tudi eden od vzrokov, da jim ni do sprejemanja zakonov države, v kateri so se (začasno) nastanili, oni ustanovijo nek vzporedni svet, v katerem nekih trdnih moralnih norm pravzaprav ni več. A mi nanje gledamo skozi svojo kulturno prizmo, in kar je za nas nemoralno, je zanje normalno, sprejemljivo.
Oni in naša današnja politika
Romsko nasilje na JV Slovenije se je v zadnjih letih stopnjevalo, razmere so postajale vedno težje, marsikje nevzdržne, prebivalstvo je na to opozarjalo, seveda tudi lokalni politiki – kaj pa urejevalci skupnih zadev na državni ravni? Tu so seveda spet razhajanja med levo in desno opcijo. Sedanji mandat: opozicija je opozarjala, predlagala pakete zakonov, kar pa je koalicija seveda vse po vrsti zavračala. A problem seveda ni toliko v neustrezni zakonodaji, ampak v njenem ne-izvajanju. Glede tega pa je menda posredi naslednji problem: balkanske mafijske združbe, razni narkokarteli in trgovci z orožjem so pri svojih poslih zlorabljali ravno Rome, in pri tem so ti mafijski klani baje sodelovali z našo levo politiko, ki je represivnim organom (policiji, sodstvu) zato naročila, da morajo z Romi ravnati »v rokavicah«, le-ti so začutili, da so na nek način nedotakljivi, izgubili so vsak strah pred oblastjo, posledica je bilo stopnjevanje nasilja in kriminala, kar je takorekoč nujno moralo privesti do nekega zelo tragičnega dogodka.
Permisivnost in nasilje
Torej, permisivnost političnega sistema vzpodbuja nasilje. Šutarjev zakon, o katerem danes, ko to pišem, razpravljajo v DZ, verjetno ne vsebuje nič bistveno novega, drugačnega od tistega, kar je že bilo predlagano s strani sedanje opozicije pred tem umorom v Novem mestu. Bojim se, da kljub raznim bolj represivnim ukrepom Romi ne bodo bistveno spremenili svojega načina življenja – oni imajo določene stvari v genih in vpliv njihove tradicije je predolgotrajen in premočan. Ljudje smo tudi bitja čustev in strasti in z veliko vztrajnostjo miselnih vzorcev v svojih možganih.
Kljub temu: nad razvojem dogajanja se moramo zamisliti – zaradi prihodnosti celotne Slovenije. Mladoletniško nasilje in kriminal, to se stopnjuje po vsej državi, zlasti po šolah, in povzročitelji so slovenski otroci, torej ne-Romi, morda je le še vprašanje časa, kdaj bo tudi tu prišlo do kakšnega umora. In vzroki za rastočo spiralo nasilja so zelo podobni kot pri romski populaciji: permisivna (vse-dovoljujoča) vzgoja v družini in permisivni (šolski) sistem, za katerega pa je spet odgovorna politika. Podobno kot Romi tudi učenci v šoli zabrusijo učiteljem: »Kaj nam pa morete!?«
