Piše: Jože Biščak
V začetku poletja 2019 je bilo o Sloveniji objavljeno peto poročilo Evropske komisije proti rasizmu in diskriminaciji. Pod točko 72 je na strani 24 zapisano: »Junija 2018 je začel veljati nov gradbeni zakon, ki omogoča legalizacijo nezakonitih objektov v okviru nove gradbene zakonodaje. Na tem mestu je treba omeniti tudi, da je upravno sodišče odločilo, da skladno z 8. členom EKČP za Rome velja posebna pravica do varstva prebivališča, tudi če živijo v nezakonito zgrajenih objektih. To sodbo je potrdilo tudi ustavno sodišče.«
Povedano drugače. Ko Romi samovoljno naselijo neko območje, jih je praktično nemogoče odgnati. Še več. Država jim je dolžna, ker so »etnično ranljiva skupina«, zagotoviti vodo, elektriko oziroma vso potrebno infrastrukturo. Temu progresivni na čelu z nevladnimi organizacijami pravijo »pozitivna diskriminacija«.
Pred leti je odvetnik Aleksander Čeferin, ki je zastopal romsko družino Strojan (iz Ambrusa so jo preselili v Roje na obrobju Ljubljane), v nekem intervjuju opisal dogodek v zvezi z elektriko. Poklical ga je član družine Strojan in se pritožil, da so jim izklopili elektriko. Ko ga je vprašal, ali so plačali položnico, mu je rekel da ne. Odvrnil mu je, da so dolžni plačati elektriko, in odložil slušalko. V tistih letih je okoljsko ministrstvo Strojanovim odobrilo 11.500 evrov za elektriko. To je tipičen primer, kako si Romi predstavljajo življenje: najprej se nezakonito naselijo, potem jim napeljejo elektriko in vodo, na koncu moramo vse plačevati neto davkoplačevalci. Ampak za nevladnike je tudi to »pozitivna diskriminacija«, da bi se Romi laže integrirali. V resnici pa taki primeri kažejo grobo kršenje pravne države, ki temelji prav na enakosti pred zakonom in kjer noben posameznik (ne politik, ne Rom, ne kdorkoli drug) ni nad zakonom. Kajti če upokojenci in ljudje z nizkimi dohodki plačujejo položnice za elektriko, jih morajo tudi Romi. Pika.
Tragični dogodek v Novem mestu, kjer je bil brutalno umorjen 49-letni Novomeščan Aleš Šutar, je neposredna posledica »pozitivne diskriminacije«. Neukrepanje in nemoč države daje Romom (ki so v Posavju še posebej napadalni in nagnjeni h klasičnemu kriminalu) sporočilo: ste privilegirana skupina, zato vam bomo pogledali skozi prste. In potem se zgodi umor. Zakaj? Ker zakoni za Rome očitno ne veljajo. Tamkajšnji prebivalci so vlado večkrat opozarjali, da se bo nasilje še stopnjevalo (spravili so se celo na policista), če se načelo pravne države ne bo dosledno uveljavljajo in veljalo za vse enako. Slovenija niti ne potrebuje zaostritve zakonodaje, potrebuje samo njeno dosledno izvajanje. Dokler tega ne bo, ne bo miru in Romi (ne vsi, da ne bo pomote) bodo lahko počeli, kar bodo želeli. Tisto streljanje z avtomatskim orožjem v romskih naseljih, ki je sledilo velikemu protestnemu shodu v Novem mestu in se je slišalo daleč naokoli, je zvenelo kot: Kaj nam pa morete? Težava je že davno prerasla etnične okvire, zdaj gre za kriminal.
»Pozitivna diskriminacija« ne deluje. In nikoli ne bo delovala. Ne škodi samo večinskemu prebivalstvu, ampak tudi ranljivim (beri: privilegiranim) skupinam, ki imajo od nje koristi. Pri njih ustvarja občutek vključenosti, toda zavira samorefleksijo o učinkovitosti dejanj in se na koncu izkaže, da je sama sebi cilj. Pri drugem prebivalstvu pa povzroča negativne odzive, saj se jim zdi nepošteno, da neka skupina uživa privilegije izključno zato, ker je »drugačna«. Tudi če ima »pozitivna diskriminacija« plemenite ideje, so se te prelevile v instrument nevladnih organizacij za promocijo določene politike in ideologije. Na koncu tako ne ščitijo ranljivih, ampak nevladniki s tem polnijo svoje žepe.
