Piše: Vida Kocjan
Dr. Gorazd Justinek je izredni profesor za področje mednarodnega poslovanja ter področje mednarodnih političnih, ekonomskih in poslovnih odnosov. Vrsto let je deloval v diplomaciji in gospodarstvu, v času predsedovanja Slovenije Svetu EU je opravljal delo svetovalca predsednika vlade za področje domačih makroekonomskih ter mednarodnih ekonomskih odnosov. Po vstopu Slovenije v OECD je koordiniral delo predstavnikov Slovenije v delovnih telesih OECD. Zadnjih nekaj let pa se akademsko in raziskovalno ukvarja z ekonomsko diplomacijo. Pogovarjali smo se o ekonomski diplomaciji, vplivu globalizacije na mednarodno poslovanje, aktualni zunanji politiki države, pa tudi − če bi bi danes kaj svetoval slovenski vladi − katera tri področja bi morali okrepiti, da bi bila država varnejša in bolj odporna na globalne šoke.
Dr. Gorazd Justinek je izredni profesor za področje mednarodnega poslovanja in področje mednarodnih političnih, ekonomskih in poslovnih odnosov. Je nekdanji diplomat in ustanovni član Sektorja za gospodarsko diplomacijo na Ministrstvu RS za zunanje zadeve. Vrsto let je bil vodja sektorja za internacionalizacijo na Javni agenciji RS za podjetništvo in tuje investicije ter je v času predsedovanja Slovenije EU opravljal delo svetovalca predsednika vlade za področje domačih makroekonomskih ter mednarodnih ekonomskih odnosov. Po vstopu Slovenije v OECD je koordiniral delo predstavnikov Slovenije v delovnih telesih OECD, sodeloval pri pripravi programskega proračuna Republike Slovenije ter makroekonomskih analizah in reformah v javni upravi. Dva mandata je bil tudi direktor nevladne ustanove – Centra za evropsko prihodnost −, ki prvenstveno izvaja mednarodno razvojno pomoč v državah ZB in je tudi nosilka več projektov Horizon 2020. Je ustanovitelj in odgovorni urednik mednarodne znanstvene revije International Journal of Diplomacy and Economy (London) ter član uredniških odborov številnih drugih mednarodnih znanstvenih revij (Scopus in WoS).
Spoštovani prof. dr. Justinek. V zadnjih dveh desetletjih ste delovali v diplomaciji, gospodarstvu in akademskem svetu. Kako se skozi te vloge spreminja vaš pogled na mednarodne odnose in globalno varnost?
Drži. Pred več kot 20 leti sem začel kariero kot mlad diplomat – pripravnik na našem ministrstvu za zunanje zadeve. To je bilo obdobje približevanja Slovenije Evropski uniji. Vsi, ki smo imeli priložnost sodelovati v teh procesih in nato v živo doživeti leta 2004 tudi vstop v EU, se tega še zelo dobro spominjamo.
Seveda pa je za mlade, še zlasti tiste, ki so se rodili po tem obdobju, vse to danes samoumevno. Ko hodim po srednjih šolah na pogovore o EU in srečujem 17 let stare dijake, mi postane jasno, da so zanje schengen, evro, prosta trgovina, Erasmus itd. samoumevna zadeva, saj so bili rojeni v vse navedeno in ne poznajo težav inflacije, nestabilnosti valut, tečajnih tveganj, omejitev pri mednarodnem poslovanju in prostem gibanju, carin itd. Jih pa poizkušam opozoriti, da se lahko vse navedeno zelo hitro spremeni, in jim vedo znova povem zgodbo, kako je prišlo do brexita.
In že zelo dolgo niso bili varnost, mednarodna ekonomija in mednarodni odnosi tako močno prepleteni, kot so danes – ko smo globalno povezani na vseh teh področjih.
Katere so v kontekstu Slovenije kot majhne, odprte ekonomije ključne strategije za krepitev gospodarske diplomacije v dobi digitalizacije in trgovinskih vojn?
Ekonomska diplomacija je vedno obstajala. Prvi znan prostotrgovinski sporazum je bil podpisan med egipčanskih faraonom in babilonskim kraljem. Vzhodni del Rimskega cesarstva – Bizanc je obstal tisoč let dlje kot zahodni del, predvsem zaradi trgovinske diplomacije na območju Svilne ceste. Marco Polo je služboval pri Kublaj Kanu v Mongoliji pri monopolu nad trgovanjem s soljo. Italijanske mestne državice so v 15. stoletju postavile temelje diplomacije – predvsem zaradi trgovine na območju Sredozemlja. V kolonialnih časih se je zastava dvignila šele po podpisu trgovinskih dogovorov. Tudi današnja EU je nastala na temelju Evropske skupnosti za premog in jeklo. Skratka, če pogledamo nazaj, so bili trgovina, ekonomija in gospodarski posli vedno del mednarodnih odnosov. Morda je danes vse to le nekoliko bolj vidno.
Za majhno in tako izvozno odprto gospodarstvo, kot je Slovenija, je ekonomska diplomacija še toliko pomembnejša. Naši izvozniki so ključno gonilo gospodarske rasti, in če so naša podjetja lahko konkurenčna na tako konkurenčnem trgu, kot je nemški, potem jim je treba nameniti ključno prioriteto.
Kako ocenjujete vpliv globalizacije na mednarodno poslovanje po pandemiji covida-19 in v luči geopolitičnih napetosti, kot so trgovinski konflikti med ZDA in Kitajsko?
Pandemija je povzročila, da smo v nekaj mesecih doživeli za dve leti digitalizacije. Vsi smo se čez noč prelevili v »online« ljudi od doma. Nekateri, ki smo bili takega načina dela že vajeni, je bilo lažje. Tam, kjer ni bilo tako, je bilo veliko težav. Seveda pa to povsod tudi ni bilo mogoče. Veliko hibridnih načinov delovanja pa je ostalo še danes.
Dodatno pa je pandemija pokazala, kako je svet povezan – globaliziran, sploh na ekonomskem področju. Države so iskale zaščitno opremo na Kitajskem, podjetja iz vseh delov sveta so tekmovala pri pripravi cepiv, in ko se je v Sueškem prekopu zataknila še ladja, smo nazorno videli, kaj pomenijo globalne oskrbne verige »just in time«, ko pride do zapletov.
Sam konflikt med ZDA in Kitajsko je mogoče spremljati že dlje časa. Jasno je, da Kitajska vedno bolj kotira za vodilno mesto gospodarske velesile, kjer pa že dolga desetletja domujejo ZDA in seveda tega mesta ne bodo kar tako predale. Se pa je treba zavedati, da tukaj primerjamo državo s 340 milijoni prebivalcev in državo z 1,4 milijarde prebivalcev. Zato je ta debata precej bolj kompleksna.
Katere nove trende kot urednik revije International Journal of Diplomacy and Economy opažate v diplomaciji in ekonomiji in kako jih obravnavate v svojih raziskavah?
Leta 2012 je izšla prva številka revije v Londonu in od takrat smo prešli na 4 številke letno ter se umestili v številne mednarodne indekse. Ker je revija globalna in so tudi člani uredniškega odbora z vseh kontinentov sveta, lahko kot odgovorni urednik redno tedensko spremljam trende, ki so v določenih regijah bolj aktualni. Za zadnjih nekaj letih zagotovo lahko rečem, da je mogoče zaznati izjemen pritok člankov iz Indije ter izjemno raziskovalno in akademsko aktivnost v tej državi na področju ekonomske diplomacije. Ogromno se ukvarjajo s Kitajsko in z Afriko. V Evropi, kjer smo nekdaj bili vodilni na tem področju, je videti, kot da smo to tematiko umestili nekoliko niže, čeprav je z vnovično izvolitvijo predsednika Trumpa v ZDA trgovinska in ekonomska diplomacija vstopila v prve vrste mednarodnih odnosov.
Če bi lahko spremenili en vidik slovenske zunanje politike ali izobraževanja na področju mednarodnih odnosov, kaj bi to bilo in zakaj?
Že več kot deset let sem vključen kot predavatelj na Novi univerzi, kjer imamo tudi program mednarodnih in diplomatskih študij. Menim, da smo v zadnjih letih (vsaj pri nas) precej prilagodili predmetnike ter vključili predmete s področja ekonomije, financ, internacionalizacije, digitalizacije in tudi umetne inteligence. Kot sem že napisal leta 2018 v knjigi, ki jo je uredil kolega Bergeijk iz Nizozemske, o prihodnosti ekonomske diplomacije. Diplomat prihodnosti bo lobist, vodja, komunikator, pionir, podjetnik, aktivist, organizator kampanj in zagovornik. Če povemo zelo plastično: pravi diplomat 21. stoletja ne vidi veleposlaništva kot stavbe, temveč kot idejo. Vprašanje pa je, koliko takih ljudi je danes zaposlenih na Ministrstvu RS za zunanje in evropske zadeve.
Kako bi sicer ocenili zdajšnje zunanjepolitično pozicioniranje Slovenije? Je dovolj strateško ali preveč reaktivno?
Roko na srce, Slovenija ni ravno država, ko bi se nekaj v Ljubljani odločili ter bi potem imeli v Washingtonu in Moskvi ali Pekingu urgentne pogovore o slednjem. Seveda pa lahko Slovenija opozori nase, kot je to bilo v času nekje do leta 2008, ko smo bili med najuspešnejšimi »novimi« članicami. Prvi, ki smo predsedovali Svetu EU, prevzeli evro, gostili pomembna mednarodna srečanja, npr. tudi vrh EU-ZDA z ameriškim predsednikom Bushem na Brdu pri Kranju. Na Blejskem strateškem forumu smo v tistih letih redno gostili najpomembnejše svetovne voditelje iz vseh delov sveta. V zadnjih letih lahko z gotovostjo rečemo, da je teh (najvišjih) voditeljev v Sloveniji manj. To je nedvomno tudi posledica šibke mreže naših najvišjih predstavnikov, ki je seveda kot »novi obrazi« v mednarodni politiki ne morejo imeti.
Opazno je, da se zdajšnja vladajoča koalicija na področju zunanje politike usmerja na področja, oddaljena od t. i. jedrnih držav. Stvari gredo v diametralno nasprotno smer od obljub. Zdi se, da poskušajo ustanavljati nove »neuvrščene«. Kako gledate na to?
Kot rečeno, sem svojo poklicno pot začel kot karierni diplomat pred več kot 20 leti. Takrat je bilo na Mladiki še veliko diplomatov, ki so delovali tudi v nekdanji diplomatski službi nekdanje skupne države. Zato je bilo pogosto slišati o »dobrih starih časih«, ko smo bili med pobudniki gibanja neuvrščenih in bili seveda na sestankih z velikimi državami. Moj občutek je, da se mnogi radi spominjajo tistih časov, ko je Jugoslavija bila dejansko pomemben igralec v mednarodnih odnosih.
Se pa je treba zavedati, da leta 2025 razmere niso enake, kot so bile v začetku 60. prejšnjega stoletja, ko je bila hladna vojna na višku. In tudi Slovenija danes ni v enakem položaju kot takrat nekdanja skupna država. Slovenija je že več kot dve desetletji članica zveze NATO in članica EU.
Glede fokusa slovenske zunanje politike pa je najbolje povzeti tezo enega znanih slovenskih podjetnikov. Da je interes slovenske politike tam, kjer je interes slovenskih podjetij. To pa je v veliki meri znotraj radija 500 km okoli naše države.
Kaj bi po vašem mnenju morala Slovenija storiti, da bi bila vplivnejša v mednarodni skupnosti?
Predvsem bi se morala dosledno držati sprejetih smernic, strategij in deklaracij, ki so sicer v parlamentu bile svoj čas sprejete praktično brez glasu proti; na ključna mesta v diplomaciji postavljati karierne diplomate, ki imajo (osebno) mrežo in poznajo obrt diplomacije. Je pa zunanja politika vedno v veliki meri predvsem odraz notranje politike.
Na območju Gaze je dosežen dogovor o miru, vloga Donalda Trumpa je pri tem neprecenljiva. Kako gledate na to?
Ali bo res na tem območju zavladal mir, bomo še videli. Ključno je, kako bodo stvari delovale na terenu. Nedvomno pa gre pozdraviti angažma ameriškega predsednika, da bi do prekinitve spopadov prišlo. O predsedniku Trumpu je mogoče seveda na dolgo in široko razpravljati. Sam sem na stališču, da kdorkoli, ki pripomore k manjšemu trpljenju ljudi (kar je prekinitev spopadov gotovo), je vreden podpore in zahvale. Tudi če nam slednji ni všeč in tudi če to počne iz takšnih ali drugačnih razlogov. Če ljudje zaradi tega živijo laže in z manj trpljenja, je to vredno podpreti.
Enako bi si želel tudi doma, da se pobude in ukrepi, ki so dobri za večino ljudi (kar se pogosto nazorno vidi na občinski ravni), podprejo – tudi če jih predlaga nekdo, s katerim se običajno ne strinjajo. Želimo videti, da je sodelovanje mogoče.
Glede slovenske vladajoče politike pa je, kot kaže, šlo bolj kot za prizadevanja za mir in skrbi za otroke v Gazi za temo, potrebno za notranjepolitične razmere. Z dogovorom o miru naj bi namreč vladajoči koaliciji vzeli najpomembnejšo predvolilno temo, kot so poročali npr. v Delu. Kako gledate na to?
Srčno upam, da otroci v Gazi ne bodo ključna volilna tema spomladi prihodnje leto v Sloveniji, pa ne da zmanjšujem pomen trpljenja otrok. Sem pa ekonomist in Slovenija v zadnjih letih nazaduje praktično po vseh ekonomskih kazalnikih mednarodnih institucij. Fiskalni svet redno mesečno opozarja na nevzdržno stanje v javnih financah. Gospodarska slika v naši največji trgovinski partnerici Nemčiji ni najbolj obetavna. Če Nemčija kihne, dobimo v Sloveniji pljučnico. Še nikoli nismo toliko čakali na naših avtocestah kot danes. Vsak, ki zboli, ga je lahko resno strah, kdaj in kje bo obravnavan. Do starostnikov postaja družba vse bolj nestrpna. Podjetja premikajo svoje sedeže celo v sosednjo Hrvaško, ki je še pred desetletjem bila po vseh prej omenjenih kazalnikih krepko za nami.
Na nedavni razvojni konferenci Državnega sveta RS o konkurenčnosti in investicijah smo lahko poslušali, da tujci pri nas še nikoli niso tako močno razmišljali o selitvi v druge države. Naša podjetja pa si želijo predvsem predvidljivega pravnega in davčnega okolja za poslovanje. To seveda pomeni, da nova garnitura, ki pride na Gregorčičevo, ne spremeni vsega, kar je prejšnja garnitura sprejela.
Konkurenčnost je ključnega pomena, saj brez slednje nimamo uspešnih podjetij, brez slednjih nimamo kje zaposlovati sposobnih ljudi in jih ustrezno nagraditi. Od podjetij, ki životarijo, tudi ni mogoče pobirati davkov, kar pomeni na drugi strani spet težave za javne finance. Posledica je odseljevanje mladih in premikanje sedežev podjetij v tujino, kar spet povečuje breme javnih blagajn. Srčno upam, da bodo spomladi prihodnje leto to ključne teme ter da bo volivce zanimalo to in ne samo influencerske objave na socialnih omrežjih.
Je bilo slovensko zavzemanje za Palestino, premierjevo udarjanje po mizi v OZN v slogu »Izrael, ustavite vojno«, obleke v barvah palestinske zastave ipd. potrebno? So nas osramotili s tem?
Veliko naših najvišjih političnih predstavnikov je »novih obrazov«, ki pred tem niso imeli diplomatskih izkušenj. Če želi Slovenija nekaj doseči v mednarodnih odnosih, bo to težko storila iz Ljubljane in s PR-sporočili, ki gredo v svet iz Slovenije. Največ bi lahko Slovenija naredila za priznanje Palestine, če so se odgovorni tako odločili, da bi naša diplomacija na polno delala na neki koaliciji evropskih držav, ki bi tako zadevo kot skupina podprla in kjer bi lahko Slovenija tudi imela vodilno vlogo. Seveda bi to potem imelo precej drugačno težo. Je pa za kaj takega treba imeti vrhunske veleposlanike z odlično mrežo (pogosto osebno) v teh državah in ustrezno znanje doma.
Svoje študente tudi vedno opozorim na zgodovinski spomin v mednarodnih odnosnih, ki ima posledice lahko tudi kasneje v mednarodnem pravu. Stališča, ki jih izrečejo najvišji predstavniki države v tujini, imajo seveda drugačen pomen, kot če je to isto izrečeno doma na nekem predvolilnem shodu ali v domačem parlamentu.
In osebno – če bi danes lahko svetovali slovenski vladi, katera tri področja bi morali okrepiti, da bi bila država varnejša in bolj odporna na globalne šoke?
Na srečo se lahko zadnjih nekaj let akademsko in raziskovalno ukvarjam z ekonomsko diplomacijo. V praksi sem jo v preteklosti izkusil z mnogih vidikov, in kot pravi pregovor, da ko si star in brez idej, potem začneš učiti.
Ključno je da se zavedamo, da smo del globaliziranega sveta. Slovenija še toliko bolj, ker je med najbolj odprtimi gospodarstvi znotraj OECD, kar pomeni, da smo v veliki meri odvisni od naših izvoznikov ter gibanja globalnih trgovinskih tokov. Ti pa so izredno nepredvidljivi. Težko je napovedati, da se bo v Sueškem prekopu zagozdila ladja in za 2 tedna zamaknila dobave z Vzhoda. Težko je napovedati takšne ali drugačne krize, ki se zgodijo na drugi strani planeta. Spomnite se slabih kreditov v ZDA leta 2007 in posledic pri nas nekaj let kasneje. Ne nazadnje vdora Rusije na Ukrajino in posledično višjih položnic za ogrevanje pri nas.
Ključno v takih razmerah je, da se navedenega zavedaš – da veš, da nisi osamljeni otok sredi globalnega sveta. Da si fleksibilen in se kot država hitro prilagodiš razmeram. Danes so uspešne tiste države, ki so sposobne poiskati priložnosti v takih razmerah. Tam, kjer se leto ali več pogovarjajo, kako se bodo na neki urgenten dogodek na drugem koncu sveta odzvali, bodo v prihodnje še bolj izgubljali.
