Piše: dr. Vinko Gorenak
Policisti Oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili pri Specializiranem državnem tožilstvu so 30. septembra 2025 ob 6.06 pozvonili pri vratih hiše Aleša Hojsa z nalogom za hišno preiskavo.
Razlog: Hojs naj bi bil kot notranji minister leta 2021, potem ko naj bi bil seznanjen s strani neznanega storilca kaznivega dejanja iz policije, z načrtovanimi hišnimi preiskavami v zadevi »Kavaški klan« člane omenjenega klana obvestil o hišni preiskavi. Zgodba za lahko noč, ki ne prenese nobene resne kritike, a presojanje te svoje trditve prepuščam drugim. V tem prispevku pa namenoma izpuščam zadevo Patria kot zlorabo policije, tožilstva in sodstva, ker o tej zadevi večina nas že ve prav vse.
Kaj predstavlja Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili
Gre za posebno specializirano službo pri tožilstvu, ki je nastala v času mandata prve Janševe vlade, tudi na pobudo in zahtevo EU, da policisti pač ne morejo preiskovati policistov, zato je bil ustanovljen omenjeni oddelek, katerega naloga je preiskovanje sumov storitev kaznivih dejanj, ki so jih osumljeni policisti, pripadniki Sove ali pripadniki obveščevalne službe ministrstva za obrambo, točneje osebe s posebnimi pooblastili. Posebni oddelek je pristojen za obravnavo kaznivih dejanj, če jih storijo uradne osebe:
- policije,
- vojaške policije, ki imajo pooblastila policije v predkazenskem postopku,
- s pooblastili policije v predkazenskem postopku, ki so napotene na misijo v tujini,
- obveščevalno-varnostne službe ministrstva, pristojnega za obrambo,
- Slovenske obveščevalno-varnostne agencije.
Hojs leta 2021 ni sodil v omenjene kategorije, zato ga ti preiskovalci po črki zakona in mojem mnenju sploh ne bi smeli preiskovati.
Zlorabe v sistemu policije, tožilstva ali sodstva
V sistemu policije, tožilstva ali sodstva, pogosto pa tudi v sistemu vseh treh prihaja do zlorab. Novejša zgodovina zlorab policije, tožilstva ali sodstva, v nekaterih primerih pa vseh treh je polna dokazljivih primerov nezakonitosti.
Seveda se postavlja logično vprašanje, kako je sploh mogoče, da prihaja do zlorab v institucijah, ki naj bi bile po črki zakona neodvisne in naj bi delovale izključno na podlagi zakona. O tem pa v sklepnem delu tega prispevka.
Primer Roberta Fojkarja – tožilska zloraba
Tožilka Branka Oven iz Nove Gorice je kar enajst let kazensko preganjala Roberta Fojkarja zaradi domnevne pedofilije. Za to kaznivo dejanje nikoli ni bil obsojen ne na prvi stopnji, ne na višjem sodišču, ne na vrhovnem sodišču, a postopek je trajal, ker se je tožilka pritoževala. Na koncu je Vrhovno sodišče RS dokončno in pravnomočno odločilo, da Robert Fojkar ni kriv omenjenega kaznivega dejanja, ker ga na kraju dogodka ni bilo, okrcalo pa je tudi tožilko Ovnovo − slednja je nato postala vodja tožilstva v Novi Gorici − za katero je zapisalo, da v zadevi Fojkar zlorablja svoj položaj in se brez argumentov pritožuje. Dokazljiva zloraba tožilske funkcije torej.
Primer Andreja Magajne – policijska zloraba
Verjamem, da ste že pozabili. Andrej Magajna, krščanski socialist, je bil okoli leta 2010 poslanec Socialnih demokratov. Ostro je nasprotoval zakonu o RTV. Le nekaj dni za tem ga je doletela hišna preiskava. Očitali so mu pedofilijo. Toda glej ga, zlomka, policisti so izgubili disk njegovega računalnika, malo pozneje so izgubili še kopijo diska njegovega računalnika. Magajna je bil oproščen vseh obtožb, toda nihče iz policije se mu ni opravičil. Čista zloraba policije torej.
Primer Franca Kanglerja – policijsko-tožilska zloraba
Zoper poslanca državnega zbora iz vrst SLS in mariborskega župana je bilo vloženih kar 24 kazenskih ovadb. Vse naloge za hišne preiskave pri Kanglerju je podpisal isti preiskovalni sodnik – razvpiti Janez Žirovnik, nekdanji podšef Sove, Kangler pa je bil kot poslanec DZ nadzornik Sove. Kangler ni bil v nobenem primeru pravnomočno obsojen, je pa Žirovnik napredoval na mesto vrhovnega sodnika. Čista zloraba policije in tožilstva, pa tudi preiskovalnega sodnika.
Primer Vrskarsić – čista sodna zloraba
Verjamem, da ste že pozabili. Leta 2012 je sodišče odločilo, da se hiša Vaska Vrskarsića iz Litije proda na dražbi, ker ni plačal okoli 250 evrov komunalnega prispevka. To se je tudi zgodilo, sodišče je na dražbi za 80.000 evrov prodalo njegovo hišo, 250 evrov nakazalo komunalnemu podjetju, preostanek pa njemu. ESČP pa je odločilo, da je bila odločitev slovenskega sodstva nesorazmerna in je prisodilo še 80.000 evrov odškodnine Vrskarsiću, ki smo jo plačali davkoplačevalci. Čista zloraba sodstva torej.
Primer Andreja Širclja – zloraba policije, tožilstva in preiskovalnega sodnika
Dne 15. 12. 2015 okoli 8.30 sem prišel v DZ v svojo poslansko pisarno. Moj sosed je bil takrat Andrej Šircelj, prav tako poslanec SDS. Nekje med najinima pisarnama je stal kot nemi stražar mladenič, v katerem sem po vedenju takoj prepoznal policista. Vprašal sem ga, ali kaj potrebuje, a mi sploh ni odgovoril. Sledila je hišna preiskava pisarne Andreja Širclja in hišna preiskava na sedežu SDS. V odredbi preiskovalnega sodnika je pisalo, da policisti lahko zasežejo strežnik SDS, ki pa je imel takrat okoli 30.000 elektronskih naslovov članov SDS. To pomeni, da bi policisti lahko zasegli vso elektronsko pošto vseh članov SDS. Čista zloraba zakona torej. Teh podatkov jim seveda nismo dali, dali pa smo jim vse podatke o elektronskih komunikacijah Andreja Širclja. Seveda je sledilo pompozno poročanje medijev o omenjeni hišni preiskavi, toda mineva 10 let od nje, pa nikoli ni bilo nobenega policijskega, tožilskega ali sodnega postoka zoper Andreja Širclja. Nikoli se mu niso opravičili.
Ko policija, tožilstvo in sodstvo zlorabijo zakon in jim to prepreči operater mobilne telefonije
Okoli leta 2010 so neznanci vlomili v neki objekt v okolici Postojne. Policisti so si zelo prizadevali za odkritje storilca tega kaznivega dejanja. Končno so se odločili, da od mobilnega operaterja zahtevajo telefonske številke vseh, ki so v času vloma komunicirali prek prvega oddajnika mobilnega operaterja v bližini. To je po zakonu prepovedano, saj lahko zahtevajo le podatek, ali je ta ali ona številka bila v povezavi z oddajnikom v kritičnem času vloma. Policija je torej zahtevala podatek, za katerega ni imela nobene zakonske podlage. Tožilstvo je kljub očitni nezakoniti zahtevi policije prikimalo in − ne boste verjeli − preiskovalni sodnik je izdal odredbo operaterju, da mora policiji izročiti vse podatke o vseh telefonskih številkah, ki so komunicirale prek tega oddajnika v času vloma. Preiskovalni sodnik je ravnal evidentno nezakonito. Toda pazite, pravna služba operaterja, ne bom navedel katerega, da ne delam reklame, je sodniku sporočila, da ni zakonite podlage za kaj takega. Sodnik je imel na razpolago možnost, da je odgovorno osebo operaterja kaznoval in ji naložil, da podatke policiji sporoči. Nič od tega se ni zgodilo. Preiskovalni sodnik je policiji poslal sporočilo operaterja, da ni zakonite podlage za izročitev takih podatkov, in to je vse. Nora in v nebo vpijoča zloraba policije, tožilstva in sodstva.
Primer Antona Štihca, Zmaga Jelinčiča in Srečka Prijatelja – zloraba policije in tožilstva
Pred desetletjem in še nekaj več je v javnosti odmevala znamenita »korupcijska afera« s številnimi hišnimi preiskavami kriminalistov, kjer so bili osumljeni poslanec DZ Zmago Jelinčič, poslanec njegove stranke SNS Srečko Prijatelj, kmetijski minister Milan Pogačnik in župan Murske Sobote Anton Štihec. Zmaga Jelinčiča so kriminalisti spektakularno pred kamerami privedli v DZ in v njegovi pisarni opravili preiskavo. Njegovega poslanca Srečka Prijatelja so v Sežani »zalotili« pri kaznivem dejanju sprejemanja podkupnine, župana Murske Sobote Antona Štihca, ki sploh ni bil preiskovanec, preiskovana je bila občina, ki jo je vodil, pa so kriminalisti pod vodstvom Aleksandra Jevška, sedaj ministra Golobove vlade, takrat pa šefa slovenskih kriminalistov, za nekaj ur pridržali. Jevšek je kasneje seveda dobil volitve in postal župan Murske Sobote. In epilog na sodišču: nihče od obtoženih »hudih kaznivih dejanj« ni bil obsojen. Dosežen pa je bil cilj − diskreditacija omenjenih.
Zakaj so zlorabe sploh mogoče
Razlog, da do zlorab prihaja, je prav v domnevni strokovnosti in neodvisnosti teh institucij, ki jih pogosto sploh nihče ne nadzira, kar še posebej velja za tožilsko organizacijo. Če odločitve policije preverja sodstvo, če odločitve sodišč preverja Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice, pa odločitve tožilcev v primeru zavrženja kazenskih ovadb ne preverja nihče, nad njimi so le Bog in modro nebo. Odgovor na vprašanje v tem podnaslovu skorajda ni mogoč. Jasno pa je nekaj. Če so policisti in tožilci del izvršilne veje oblasti in si prizadevajo za obsodbo domnevnih storilcev kaznivih dejanj, pa je v popolnoma drugačnem položaju sodstvo. Sodstvo je po ustavi in zakonu neodvisna veja oblasti in bi se moralo postaviti v tak položaj in zakonito presojati to, kar počneta policija in tožilstvo. Toda v mnogih primerih žal ni tako. Še huje, tisti sodniki, ki asistirajo zlorabam policije in tožilstva, očitno hitreje napredujejo, kar je popolnoma nesprejemljivo.
