Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Nekajkrat sem o tej problematiki tu že pisal, za ponovno obravnavanje te teme sem se odločil iz več razlogov: kot bivši pedagog imam nekaj izkušenj iz tega področja, obenem čutim to kot neko dolžnost, še posebej, ker je šola v svojem razvoju (bolje: propadanju) prišla do točke hude kadrovske krize in stiske.
Razpadanje nekega družbenega podsistema te civilizacije (razpadajo tudi drugi sistemi, npr. zdravstvo). Naslednji razlog: mladina najbolje odseva krizo (stanje) te civilizacije – otroci še ne znajo igrati, se sprenevedati kot odrasli, obenem pa oni predstavljajo njeno prihodnost. Nadalje: ni mi povsem jasno, zakaj se o temeljnih vzrokih krize šole skoraj ne piše in ne govori, čeprav so na dlani, zakaj se stanje po šolah navadno prikazuje tako idealizirano, čeprav je znano, da so one v rastočem kaosu in nasilju.
Problematika vzgoje je zelo mnogoplastna in dejavnikov vzgoje sodobne mladine je veliko, o vsakem bi se dalo (in bi bilo koristno) napisati eno celo, in to debelo knjigo, zato se v nekem članku lahko bežno dotaknem le tisti, ki se mi zdijo najbolj temeljni. Nameravam napisati nekaj o tem, o čemer se ne govori, o stvareh, ki so manj znane, očitne, ali ki se jih niti ne zavedamo. V tem članku hočem napisati nekaj o trojem: o medsebojnem učinkovanju dejavnikov sodobne vzgoje, o globinskih vzrokih za takšno ali drugačno vzgojo, in določene stvari osvetliti še z metafizičnega vidika, ki je za našo (pozno) moderno sploh neznanka, in tu se bom spet poslužil resnic in znanja iz knjig RŽVB, kjer je govora tudi o današnji mladini, kjer Jezus med drugim pove: »Moje oči so predvsem na mladih vaše dobe«.
Družina
Ona »proizvaja« otroke in jih prva vzgaja. Glede tega so določene stvari znane in dokazane: da je družina (starši) za vzgojo najbolj odločilna, ker starši na svoje otroke izvršijo najmočnejši vpliv (otroci se z njimi identificirajo, jim sledijo – »jabolko ne pade daleč od drevesa«), in ker je ta vpliv najbolj usoden ravno v prvih letih življenja. Ta vzgoja pa je (govorim iz lastnih, ne-lepih, tudi grozljivih izkušenj) v mnogih primerih zavožena, zgrešena: starši otroke brezumno crkljajo, RAZVAJAJO, ker SE JIM SMILIJO. To je sicer splošno znano, vendar pa se potem odgovornost za tako vzgojeno mladež navado zvrača na šolo, ki samo podaja znanje, kjer se gre samo za ocene in ki zato premalo vzgaja. Da, starši računajo na šolo: da bo ona popravila tisto, kar so oni zavozili.
Vzgoja: vzgoja za kaj, na kakšen način in s kakšnimi sredstvi? Tudi o tem bi se dalo napisati knjigo. A tudi o številnih negativnih, škodljivih posledicah zgrešene vzgoje od doma. Tu se npr. moramo vprašati, kje so globinski vzroki za to (hiper)permisivno (vse-dovoljujočo) vzgojo.
Že večkrat sem pisal o zadnji revoluciji v razvoju orodij in o negativnih učinkih moderne znanosti in tehnike – na naravo in družbo. In tudi sodobno mladino vidim v veliki meri kot žrtev tega vpliva. Bolezen racionalizma in materializma, ki ju povzročata znanost in tehnika: to dvoje vodi v ateizem, zaradi česar je človek izgubil smisel (življenja, trpljenja) in etične temelje. Permisivna vzgoja v družini je posledica tega, a še nečesa: učinka tehnike, ki je povzročila krizo okolja in ustvarila nevarni svet negotove prihodnosti.
Izguba etičnih temeljev seveda povzroča nemoralno ponašanje mladine po šolah, kar otežuje delo z njo, še več, to delo postaja celo nevarno – za učence in učitelje. A nemoralnost se seveda dogaja tudi v družinah, v odnosu do staršev – oni otroke crkljajo z namenom, da b i jih osrečili, vendar jih s tem spravijo v nesrečo, in otroci jim tega ne vračajo s hvaležnostjo, v knjigi RŽVB piše npr. tudi o neki prerokbi apostola Pavla za naše čase: »Nastopili bodo hudi časi, ko bodo otroci NEPOSLUŠNI staršem. Ta prerokba se nanaša posebej na vaš čas«. Da, današnja mladina je uporniška, in Jezus glede tega pove: »V vas je duh upora, ki prihaja od satana. Duh upora vas vodi k čutnemu, brezciljnemu in brezbožnemu življenju«. Res, za marsikaterega učenca bi lahko mirno rekli, da je pod oblastjo hudiča.
Materializem in odtujenost
Iz osebnih (grenkih) izkušenj vem, da do agresivnosti in nasilja med učenci prihaja tudi zaradi ODTUJENOSTI. In ta odtujenost je posledica sodobnega brezboštva (poganstva) in materializma. Družba je nedvomno zelo pridobitniška, zmaterializirana, pri otrocih je to še potencirano, na njih sem npr. opazil simptome velike materialne VEZANOSTI, kar preprečuje vsako duhovnost (le-ta vedno zahteva tudi ODPOVED, ki pa je zanje nesprejemljiva in nepredstavljiva), razvajajoča vzgoja je vzgoja za materializem, ta pa povzroča duhovno krizo, spet bom navedel nekaj iz knjige RŽVB: »Ko se duša preda materializmu, s tem dovoljuje, da jo napolni tema, ker v njej ni več prostora za Duha«.
Da, materializem povzroča življenje duše v temi, Jezus pove tudi: »V vas ni Duha, ki bi vašega duha dvigal v Luč«. In da smo postali »pokrajina brez vode«. Res, začutil sem, da mladi živijo v notranji žgoči puščavi in suhoti, da živijo v temi, in da je to zanje celo večja nesreča kot tista, ko mnogi izhajajo iz neurejenih in razbitih družin in so zaradi tega prizadeti.
Družba
Znano in dokazano je, da mora družina postaviti otrokov osebnostni temelj, če tega ni, nobena šola ali kakršnakoli druga vzgoja ne more nič. Problem je, da je danes ogromno družin nefunkcionalnih, neurejenih, razbitih, in tega otroku ne morejo zagotoviti. Posledica izgube etičnih temeljev. Posledica te izgube je tudi splošni moralni razkroj sodobnega sveta, mladino pa seveda poleg družine »vzgaja« (bolje rečeno: oblikuje, a žal v dokaj negativnih smereh) tudi okolica, ulica, vrstniki. In mladi vsrkavajo pokvarjenosti vseh vrst, pozabljamo, da se v mlade možgane vse še dosti močneje in za trajneje vtisne kot v stare. Jasno, da se te razmere in ta vsesplošna moralna kriza potem prenaša tudi v šolo, v učilnice, in nemoralno ponašanje učencev v razredu deluje na sam »učno-vzgojni proces« seveda silno moteče, otežuje podajanje in sprejemanje znanja, kar je škoda tudi za tiste učence, ki se želijo nečesa naučiti, in nivo znanja pada, težavnost dela z učenci se iz leta v leto in iz generacije v generacijo stopnjuje. Ni težko razumeti, zakaj danes večina učiteljev večino svoje energije mora vlagati v obvladovanje podivjane mladeži, zakaj se učilnice spreminjajo v krotilnice zveri. In prišli smo do stanja v šolah, ko je dober učitelj tisti, ki ima v razredu nek red, in je slab tisti, ki tega nima. Ali so šole namenjene vzpostavljanju reda v učilnicah? Ali imamo lahko krotenje mladih poganov za vzgojo, ali ni to krotenje »oblečenih živali« (mladih brez duhovnih vrednot in duhovnega življenja) zgolj – dresura!?
Digitalna tehnika
Vsekakor je velika, koristna pridobitev, za mnoge stvari, a kot vsako orodje je tudi ona močno dvorezna, ali nam bo koristila ali škodovala, je odvisno od načina uporabe (zlo-rabe). Upam si trditi, da današnji mladini ta tehnika, natančneje, pametni telefoni (tudi računalniki) prinašajo dosti več škode kot koristi. In ker je to zelo nova zadeva, vse negativne posledice sploh še niso znane, raziskane!
Gotovo premalo računamo z učinkom na »mlade možgane«, ki so še v fazah razvoja. Ob tem bi izpostavil neke vsebine na internetu – pornografijo, zaradi katerih, sem prepričan, so mladi najbolj zasvojeni s to tehniko in zaradi česar predvsem tudi po deset ur na dan strmijo v male ekrane. In tu je treba opozoriti še na naslednje dejavnike: na posledice permisivnosti, ki za sabo potegne vse-dovoljenost, šibko voljo, in v puberteti se temu pridruži še divjanje hormonov. Greha pa moderni svet tako ali tako ne pozna in ne prizna več.
Kakšne so posledice te prežetosti mladine s spolnostjo? Gotovo so učinki na delo, delovne navade, učenje, zbranost, disciplino v razredu, odnos do učitelja (na njegovo avtoriteto) porazne. Nasploh pa lahko mirno rečemo, da danes otrok prvenstveno ne vzgajajo več niti starši, niti šola, ampak vsebine z malih ekranov. In kar se tiče vzgoje za družino, je vse skupaj iz več razlogov zelo slabo.
Družina prihodnosti?
Vse skupaj je zelo slabo za družino kot temeljno celico družbe v prihodnosti, že danes je ona v velikanski krizi, in lahko se vprašamo, če bo ta institut v prihodnosti sploh obstal. Glede tega je zelo slaba že permisivna vzgoja mladine, mladi se podajajo v spolnost nezreli, premladi, iz več razlogov: ker nujno potrebujejo neko »crkljanje«, ker se greha ne priznava več, ker so šibke volje… . A tudi zaradi digitalne tehnike, kjer je ogromno propagande za svobodno spolnost. Ali zvestoba danes sploh še kaj pomeni?? Osebno sem prepričan, da te vsebine niso dane na splet »kar tako«, za neko zabavo, ampak premišljeno, z namenom. Osebno mislim, da so zadaj globalisti, katerih cilj je uničiti tradicionalne temelje Zahoda, da bi potem na teh ruševinah postavili nekaj »novega« (morda novo obliko civilizacije, svetovno oblast, diktaturo…), pri čemer je vse »staro« neka ovira. In sem spada tudi tradicionalna družina.
In popoln liberalizem na področju spolnosti povzroča velik odpad od vere (krščanstva), kar je tudi cilj globalistov. Zato imam te vsebine interneta za obliko specialne vojne, digitalna tehnike ja postala orožje, ki meri na človeške duše. Sicer so pa oni (globalisti) samo orodje satana, ki deluje tako, da nas poskuša zmesti. Res, živimo sredi kaosa, v zmešani družbi. V knjigi RŽVB piše tudi: »Današnje glavne satanove tarče: mladi in družine«. In: »Satan uničuje duše tako, da jih hrani z ničevostmi«. Vsebine s spleta, ki se kot strup zlivajo v duše mladih, njihove duše (duševnost) uničujejo, nedvomno. Kot pedagog sem res opazil, da so oni duhovno-mentalno povsem degradirani. In kako bodo oni ustanovili družino, vztrajali v zvezi, ob težkih in napornih odnosih, ki zahtevajo voljo, potrpežljivost, tega pa oni nimajo!? In kakšni bodo otroci iz njih? Otroci razvajenih staršev, ki v crkljanju ne vidijo nič zgrešenega, ampak nekaj normalnega ali celo nujno potrebnega?!
Sistem, avtoriteta, politika
Človek je tudi sistemsko pogojeno bitje, in tudi šola mora delovati po nekem sistemu, ki pa se mi kot bivšemu pedagogu in na osnovi večletnih (slabih) izkušenj zdi zavožen. To je iracionalen sistem, ko poudarja predvsem pravice otrok, a skoraj nič dolžnosti, in učenci (in starši!) se teh pravic še kako dobro zavedajo. Hiperpermisivni sistem, ki zgrešeno permisivno vzgojo iz družin še nadgradi.
Nasploh starši tudi kar se tiče šole, se pravi vzgoje in izobraževanja, izvršijo velik vpliv na svoje otroke, in za moje pojme zelo škodljiv vpliv. Do njih se namreč obnašajo zelo zaščitniško, to je v bistvu nadaljevanje permisivnosti iz prvih let, če je v šoli kaj narobe, njihov otrok seveda ni nikoli ničesar kriv, nad ravnatelja in učitelja pridejo z advokatom, da se postavijo za »nedolžnega« učenca. V takem primeru si bil včasih doma še enkrat tepen. Se pravi, ogromna razlika! Ogromna razlika je tudi, kar se tiče avtoritete učitelja. Včasih je bila ona samoumevna, učitelju je bila zagotovljena že zaradi njegovega poklica, izobrazbe, položaja v razredu. Učitelj mora biti (samoumevno) nad učencem, če naj bi se sploh šli šolo. Danes pa kakor da je učenec stopil na prvo mesto, ta družba je učitelja že tako ali tako močno razvrednotila, eden od vzrokov je gotovo v (pre)nizkih plačah, starši otrok imajo mnogokrat več denarja. Starši: tudi zaradi njih je učiteljem avtoriteta odvzeta. Starši svojim otrokom o njih ne pripovedujejo nič dobrega, prej veliko slabega. In če so otroci staršem neposlušni, kako bodo poslušni učiteljem? Tudi do njih so uporniški.
Brezciljnost: tudi ta je v sodobni šoli zelo očitna in je gotovo eden glavnih vzrokov za to, da je danes učence zelo težko za karkoli motivirati. Čutnost in brezbožnost: res, v šoli imamo opravka s spolnostjo prežetimi mladimi pogani. In še nek odnos do življenja se odraža tudi v šoli: norost. Učilnice postajajo norišnice, še neka misel iz knjige RŽVB: »Zapustila vas je Modrost, nadomestila jo je Norost. Zavrgli ste Modrost in vpregli Norost«.
Sicer je pa to cilj politike: šola proizvaja bodoče volivce, zato naj proizvaja material, ki ga bo mogoče medijsko manipulirati, se pravi mlade ljudi šibke volje, brez temelja (notranje opore), nesposobne misliti s svojo glavo, brez usmeritve, dezorientirane… . Zato, mislim, so se problemi šole stalno pometali pod preprogo, predvsem se je politika upirala spremembi permisivnega šolskega sistema, šele zdaj, ko je vse skupaj prignano do točke, ko je zaradi splošne krize začelo hudo primanjkovati učiteljev, se je začelo o zgoraj opisnih problemih tudi javno govoriti – ko je za mnoge stvari že prepozno.
Povzetek
Naša mladina je naša prihodnost, in glede na dejstva le-ta ne bo preveč rožnata. Sicer se pa na šoli kot enem od sistemov družbe odraža kriza te civilizacije. Tudi drugi sistemi (npr. zdravstvo) razpadajo. Večina govori o »krizi«, se pravi o prehodnem stanju, ki ga je z določenimi ukrepi mogoče popraviti, a zame osebno gre za propadanje, za permanenten in nepovraten proces. Moderna doba je zaradi znanj, ki so jo ustvarila, zašla v razne slepe ulice, brezizhodnosti. Še en stavek iz knjige RŽVB: »Znanje vaše dobe se bojuje proti mojemu nauku«. To znanje vodi v ateizem, ta pa v zgubo smisla in etičnih temeljev, in mnogi današnji problemi so posledica tega. »Živimo v poslednjih časih te (moderne) dobe«, med drugim pove Jezus. Pomeni, da ta novoveška civilizacija ne bo več mogla po tej poti prav dolgo naprej, že danes je v hudi krizi, njeni sistemi so v fazi razpadanja. Jezus pove v knjigi RŽVB, da »prihaja čas teme in senc, čas zveri, strašni čas brezboštva«. In še, da »je Zemlja postala gospostvo njegovega nasprotnika«. Doba satana torej. Kar pa daje vedeti, da moramo (čimprej) začeti graditi kulturo na neki bistveno drugačni filozofiji, postavkah, vrednotah in znanjih. Za novo dobo novo znanje. Iracionalno je nadaljevati po poti z enakimi sredstvi in pričakovati drugačen rezultat. Zato pa beseda »kriza« pomeni »priložnost«. Človeka namreč ravno krizno stanje navede (prisili) k radikalno novim in drugačnim, a tudi nujnim rešitvam.
