Piše: dr. Andrej Fink
Vojna v Ukrajini je na točki, ko nobena stran ne more prevladati. Poletna ruska ofenziva ni uspela, sicer bi za to že zdavnaj zvedeli. Po medijih nenehno slišimo, da Rusija počasi napreduje. Menda »počasi«.
Za vzorec: Pokrovsk še vedno ni »padel«, čeprav to napovedujejo že leto dni. Prihaja zima, sneg in zelo težke razmere za bojevanje. Medtem se kljub hudemu naporu in žrtvam Ukrajina utrjuje z lastno vojaško industrijo. Z lastnimi droni vedno daljšega dosega zadnje čase uspešno prizadeva ruske rafinerije ter s tem rusko vojno gospodarstvo in vojaške akcije. Rusija pa le z droni in raketami napada civilni Kijev, ki to stoično prenaša. Kaj če bi s kakšno raketo dolgega dosega Tomahawk, ki jih bo morda po novem dobila od ZDA, Ukrajina zadela Moskvo? Putin bi to razglasil (on pač lahko) kot prekoračitev kakšne nove rdeče črte.
Keith Kellog, upokojeni general in posebni odposlanec ZDA za Ukrajino, je pred dnevi v Varšavi dejal, da prav gotovo Putin ve, da v tej vojni ne more zmagati. Izjav, kot je ta, v tej vojni še ni bilo veliko. Zato skuša Putin ohranjati videz moči, celo domnevne prednosti in sega po nevojaških sredstvih. Na nasprotni strani ima demokratične države EU, kjer so državljani vajeni mnogih pravic, svoboščin in udobnosti. Ti državljani se še vedno niso popolnoma soočili z dejstvom, da agresija Ukrajine pomeni tudi mogočo agresijo nanje. Zato v svobodni Evropi danes s takim uspehom divja ruska medijska, propagandna in psihološka vojna. Ponavljam, da se mnogi tega niti ne zavedajo in živijo v nekem nerealnem svetu kot pred agresijo.
V zadnjih tednih Rusija z droni in letali dejansko in psihološko krši zračni prostor članic zavezništva NATO. Primeri Poljske, Estonije, Nemčije, Danske, Romunije, Belgije in vsak trenutek še kje so dovolj zgovorni. S tem izziva in preizkuša države zavezništva in zavezništvo samo. Igra med realnostjo in virtualnostjo torej. Oboje enako straši. Lahko bi sedaj govorili o »členu 4 in pol« tega zavezništva. Člen 4 pravi, »da se bodo države podpisnice posvetovale, ko bi se po mnenju katere med njimi pojavila grožnja zoper teritorialno nedotakljivost … ali varnost ene od njih«. »Grožnja« zoper varnost je pred vrati in ni nekaj samo subjektivnega. Položaj je resen. Seveda pa še nismo v situaciji, ki jo predvideva člen 5, ki govori o »oboroženem napadu na eno ali več« od njih. Rusija se v svojih dejanjih zelo pazi, da hodi po tankem ledu, ne da bi se ji vdrlo in bi s tem sprožila obrambni mehanizem 5. člena. Tudi v interesu Nata ni, da bi situacija ušla izpod nadzora, zato so tudi oni pazljivi. Sklic »posvetovanj« (čl. 4) je pa v tej fazi skoraj že nezadosten ukrep, saj se kršitve zračnega prostora ponavljajo. Vedno bliže smo 5. členu. Samo čakamo, kdaj bo prišlo do sestrelitve ruskega drona, rakete ali letala v Natovem zračnem prostoru.
Da ne bi prišlo do takih ali drugačnih izbruhov, bo Rusiji treba očitno dokazati, da ne more zmagati. Znano je, da v vojni zmaga tisti, ki mu uspe zlomiti voljo do bojevanja pri nasprotniku, pa naj bo to zaradi oslabljenosti, pomanjkanja volje, pomanjkanja sredstev, predvsem pa zaradi ugotovitve, da ne bo mogoče z vojno doseči zastavljenih ciljev. Od vsega tega pri Putinu ostaja le trmasta volja. Glede vsega drugega je pa jasno, da svojih prvotnih ciljev v Ukrajini ne more doseči.
Ne bo šlo drugače, kot da se Rusija na kak način v njeni agresiji nevtralizira, in to mora sedaj doseči predvsem Evropa, a ne samo ona. Kako? Verjetno bo to mogoče le v jeziku, ki ga Putin razume, saj je v njem »nagovoril« Ukrajino. ZDA mora pa o koristnosti te ustavitve Rusije prepričati Kitajsko, ki prav tako dobro ve za ruske šibkosti. Kitajska s to ustavitvijo ne bi smela biti nezadovoljna, saj sta na azijski celini z Rusijo tekmici, ne zaveznici, kljub mnogim blefiranjem. S Kitajci se da, sicer s težavo, pogovarjati. S Putinom ne.
