Piše: Gašper Blažič
Bilo je ravno po moji maturi na Škofijski klasični gimnaziji (ŠKG) leta 1998. Odločil sem se, da tisto poletje čim bolj izkoristim, čeprav je po koncu maturitetnih izpitov sledil mesec dni negotovosti. Po maturantskem izletu, ki smo ga – v nasprotju z navadami drugih srednjih šol – imeli po maturi ter po delovnem taboru ŠKG v Sarajevu sem se odločil, da tudi tisto poletje v avgustu preživim teden dni duhovnosti v Stržišču (ali Stržiščah, kot pravijo domačini).
Na tistem (zadnjem ali predzadnjem v letu?) tednu so se Vinku Kobalu pridružili še trije duhovniki. Dva sta spadala v skupino voditeljev tednov, eden pa se je pridružil kot udeleženec. Mlajši duhovnik je bil, sicer doma s Cola. To je bil Bogdan Vidmar, tedanji župnik v Movražu v slovenski Istri, od tam je upravljal še tri majhne župnije. Na spovedni dan sem se z njim srečal bolj osebno. Spomnim se le, da se mi je nekoliko povesil nos, ko me je – kot ljubljanskega »škofijca« – nekoliko okrcal, češ naj se ne nosim preveč. Morda sem povsem nezavedno dajal občutek večvrednosti in tiste zanesene »hohštaplerije«, ki so nam jo vcepljali, češ vi ste prihodnost in upanje slovenskega naroda, bodoči krščanski izobraženci, ki bodo krojili svet.
No, ko danes z neke časovne distance pogledam na vse te visokoleteče nagovore, se moram nasmehniti. Morda tudi z nekaj grenkobe, ker ne spadam ravno v elito nekih veleuspešnih podjetnikov, zdravnikov, odvetnikov, profesorjev, ki so denimo uspeli v tujini in se ponašajo z maturo na ŠKG, pač pa sem ob študiju teologije pristal v novinarstvu v političnem gnezdu slovenske pomladi, ki nikoli ni nehala biti povezana s krščanstvom. Sicer pa, kako naj si pomagajo z nekom, ki se ne more ravno pohvaliti s priznanji in stoji na prvi bojni črti, ko gre za pomembna družbena in tudi politična vprašanja?
Razumljivo je, da me je ta najin prvi pogovor precej prizemljil. In pripomogel, da so se stiki z Bogdanom za nekaj let izgubili. Toda imel je prav, če pomislim, da smo kake tri leta prej imeli skupni športni dan ljubljanski in vipavski »škofijci«. Šli smo na Nanos in se vrnili po poti do Vipave, v še staro malo semenišče na Grabrijanovi, kjer je takrat še gostovala Škofijska gimnazija Vipava. Moji gimnazijski sotrpini iz Šentvida se niso mogli načuditi, v kako skromnih razmerah živijo in delujejo vipavski kolegi. Na trenutek sem imel občutek, kot da se skoraj norčujejo iz tega. Bilo me je sram. Priznam. Zaradi »naših«, ne zaradi »njihovih«. Meni so bili prostori vipavske gimnazije všeč. Rekel pa nisem ničesar. Preprosto sem se potuhnil.
Bogdan Vidmar je že leto dni po najinem prvem srečanju odšel na podiplomski študij na Salezijansko univerzo v Rimu, kjer je študij zaključil z magisterijem iz pedagogike. In se vrnil v domovino – na že omenjeno vipavsko škofijsko gimnazijo, ob tem je bil župnik v bližnji Podragi. Nato je odšel v Koper. In tam sem pred kakimi petnajstimi leti začel opažati njegovo oglašanje v javnosti, zlasti preko portala Časnik, s katerim sem kar nekaj let tudi sam sodeloval. Že leta 2011, ob dvajsetletnici slovenske osamosvojitve, je bil eden izmed pobudnikov za dan molitve in posta za domovino. Navsezadnje tudi sam pripada osamosvojitveni generaciji duhovnikov – posvečen je bil 29. junija 1991, sredi vojnih razmer zaradi agresije JLA.
Velikokrat se je s kakšnim pismom oglasil tudi v Demokraciji. Velikokrat smo v rubriki Izjava dneva objavili tudi kakšno njegovo izjavo. V njem sem prepoznal misleca, ki se upira izmuzljivi prilagodljivosti tokovom časa. Leta 2019 smo objavili izsek iz njegovega članka, v katerem je opozoril na nevaren trend v Italiji, kjer je »krščansko-demokratska sredina« sekala po kardinalu Camillu Ruiniju, ker je menil, da mora Cerkev gojiti dialog tudi denimo z Matteom Salvinijem, sicer znanim politikom italijanske desnice.
Konec leta 2019 – prav v tistem času sem, tik pred epidemijo covid19, z njim opravil tudi intervju, smo citirali tudi tole njegovo izjavo iz Časnika:
“Boj proti podnebnim spremembam? Je novi mesija, ki lahko reši človeštvo v časopisu Time izbrana osebnost leta, Greta Thunberg? Kolateralna škoda: panika in histerija zaradi skorajšnjega konca sveta, ekološka žalost in strah pred prihodnostjo. Za nekatere je pač usodnejša fobija pred klimatskimi spremembami kot same klimatske spremembe! Še dobro, da se je Jezus rodil v neki votlini, ker v Betlehemu za njegovo rojstvo ni bilo primerne sobe. Bi bil primeren prostor za njegovo rojstvo kakšna izmed naših porodnišnic? Prihaja do razkritij, kako so v času SFRJ v porodnišnicah novorojenčke prodajali, materam pa hladnokrvno rekli, da so po porodu umrli. Če bi se Jezus rodil v SFRJ, bi bilo veliko dodatnih dvomov o njegovi identiteti. »Je to sploh Marijin sin?«, bi se spraševali največji strokovnjaki.”
Ob sami epidemiji ni zganjal histerije, pač pa opozoril na možne pozitivne vidike sicer neprijetnih ukrepov, ki so silili v samoizolacijo. Denimo, kako v takšnem (začasnem) stanju krščansko živeti in moliti. Maja 2020 je odločno podprl novo vlado in poslal kritično sporočilo uličnim protestnikom, ki so že od vsega začetka naredili vse, da ne bi prišlo do izvolitve tretje Janševe vlade. Julija istega leta pa je med drugim zapisal: »Vsaj tako hitro, kot se je izvedla preiskava proti ministru Zdravku Počivalšku, je treba začeti ustrezne postopke (pridržanja …) glede pranja iranskega denarja.«
Njegov zadnji intervju je bil letos avgusta objavljen v Domovini, kjer je opisal svoj zagaten položaj vikarja za Evropsko prestolnico kulture: »Škof me je imenoval za vikarja EPK z željo, da sem njegov predstavnik in da se v dogajanje vključimo tudi kristjani. Toda razen splošnih vabil na določene dogodke kakšnih posebnih povabil ni. Prav tako niti enkrat nisem bil vabljen z nazivom škofovega vikarja, pač pa na primer kot direktor zavoda 1539 (zavod za razvoj kulture, humanizma in religije, op. p.).«
Nekoliko sem pregledal tudi najino osebno korespodenco, ki sedaj, s časovne distance, razodeva, da sem imel priložnost komunikacije z duhovnikom, ki je zelo resno jemal svoje duhovniško poslanstvo in odlično poznal razmere doma in po svetu. In poudarjal pomen molitve. Tudi dostojnega pokopa mrtvih, ki so jim povojni oblastniki odvzeli pravico do groba. Več o tem izraža tudi pismo, ki smo ga objavili leta 2021 TUKAJ. Za čas, ko je politična korektnost na dnevnem redu tudi v Cerkvi, so bile njegove besede blagodejne in opogumljajoče, pravi strup za sicer razširjeno versko mlačnost. Ko se je upokojeval prejšnji koprski škof dr. Jurij Bizjak, sem celo pomislil, da bi ga morda nasledil prav Bogdan Vidmar. Vendar nisem vedel, da se je takrat že bojeval s hudo boleznijo.
Za Bogdana Vidmarja zagotovo veljajo besede sv. Pavla: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.« (2Tim 4,7) Z mojega človeškega vidika je odšel veliko prezgodaj. Toda v božjih očeh ni nič prezgodaj in nič prepozno. Čeprav prihajajo nove generacije kristjanov in tudi duhovnikov, moram priznati, da bom pogrešal Bogdanovo jasno besedo. Ki bi v teh nemirnih časih prišla še kako prav.
