Piše: mag. Tadej Ian
V prispevku pojasnjujemo, zakaj sta globalizacija in komunizem (v preobleki državnega socializma) podobno škodljiva in v končni fazi povzročata podobne rušilne posledice. Na Zahodu je premalo zavedanja o tem, da je globalizacija, ki jo je iznašel Zahod, dvorezen meč, ki lahko ogrozi oz. celo uniči zahodno civilizacijo.
Naslov tega prispevka je namenoma šokanten, ker je treba reči bobu bob. Antiglobalistom se danes posmehuje tako akademski svet kot večina laičnega ljudstva z Zahoda. Globalizacija sicer ima številne prednosti, vendar, kot bomo pokazali, te ne odtehtajo slabosti. Današnje oboževanje globalizacije, ki ga izraža ekonomska neoliberalna znanost, je pretirano, glede na polom liberalne ekonomske doktrine z veliko gospodarsko depresijo leta 1929 pa bi lahko rekli, da je skoraj naivno.
Navdušenje zahodne, še posebej evropske, javnosti nad poceni dobrinami s svetovnega juga, večinoma s Kitajske, je močno kratkovidno in v njem ni razumevanja, da to poceni blago dolgoročno škoduje predvsem blaginji Zahoda. To se kaže v spodjedanju zahodnih gospodarstev in krepitvi geopolitičnega vpliva Kitajske in njenih vse številčnejših lakajev, tj. držav s svetovnega juga. O tem smo v Demokraciji že večkrat pisali, zato se bomo tokrat posvetili pravi naravi globalizacije – njenemu volčjemu krznu, ki se skriva pod večplastno in debelo preobleko iz ovčje kože.
Globalizaciji nasprotuje izključno del desnice
Osrednja znanost pravi, da so nasprotniki globalizacije tako na desnem kot na levem političnem polu. Gre za polresnico oz. laž. Noben spodoben levičar na tem svetu ni nasprotnik globalizacije v njenem bistvu. Od Marxa naprej so levičarji prisegali na internacionalizem, in sicer v smislu: “Proletarci vseh dežel, združite se!” Povezovanje delavskega razreda naj bi potekalo prek meja in skladno s to ideologijo, ki pere možgane, naj bi imel nemški delavec več skupnega z bolivijskim delavcem kot z nemškim uradnikom ali lastnikom zemlje oz. kapitala. Čeprav radikalne levice proletarci in delavci, najranljivejši v družbi, danes v resnici ne zanimajo več, so levičarji še vedno strastni internacionalisti. S tega vidika je globalizacija zanje več kot dobrodošla.
Kljub temu jih moti, da globalizacija ta čas temelji na tržnem gospodarstvu, v katerem prosperirajo najpridnejši in najsposobnejši, medtem ko bi levičarji imeli plansko gospodarstvo s socialno-parazitsko uravnilovko in na svetu zvezo dvesto socialističnih držav, ki bi ji vladala aktivistična elita radikalnih levičarjev.
Desne in leve globalistične elite
Od tega razumevanja nas loči le še korak do sklepa, da imata komunizem in globalizacija, kot jo poznamo danes, zelo podobne posledice – komunizem na državni, globalizacija pa na mednarodni ravni. Kljub ekstremnemu trudu globalistov, da bi bil globalizacijski piar čim bolj všečen, je dejstvo, da ima od globalizacije največjo oz. dolgoročno korist le maloštevilna elita. Ne glede na to, ali gre za vodstva multinacionalk in bank ter milijarderje po modelu globalistične desnice ali za radikalno leve aktiviste, ki se čutijo poklicane za vodenje sveta skladno z omejenostjo svojega lastnega ideološko obremenjenega uma, je dejstvo, da je elita pač elita. Elita je namreč vedno povzpetniška skupina ljudi, ki se kot taka razglasi sama in jo pri njenem početju vodijo bolj ali manj le osebni in pogosto zelo egoistični interesi, ki vedno ali vsaj zelo pogosto in v zelo veliki meri škodijo večini ljudi, ki vanjo ne sodi.
Globalistična uravnilovka je na las podobna komunistični
Zakaj je globalizacija dolgoročno podobno škodljiva, kot je komunizem oz. državni socializem? Osnovna komunistična filozofija in način komunističnega delovanja je bila uravnilovka. Pri državnem socializmu je šlo za to, da vsak dobi nekaj oz. to, kar je skladno z njegovimi potrebami. Ker plansko gospodarstvo v nasprotju s tržnim ne more biti zelo bogato, saj je iracionalno zasnovano oz. vodeno, je to, kar dobi večina, zelo malo. To pomeni, da večino v državnem socializmu čaka revščina. V divji globalizaciji brez omejitev je oz. bo končni rezultat popolnoma enak kot pri državnem socializmu. Predsocialistična družba je razslojena. Nekateri so lastnino podedovali od sposobnih prednikov, nekateri so si bogastvo pridobili z lastno pridnostjo. Za vsakim revežem in vsakim bogatašem se skrivajo razlogi v tej, prejšnji ali v več prejšnjih generacijah. Pri tem gre za evolucijo oz. osebni razvoj posameznikov po eni strani in družbenih skupin (npr. družin ali narodov) po drugi. V predsocialistični družbi posameznik in družbene skupine z različnimi ukrepi ščitijo svojo lastnino in s tem blaginjo ter jo še poskušajo povečati. Nekateri so pri tem bolj, drugi pa manj uspešni. S prihodom (državnega) socializma se vse skupaj znova nastavi – lastnina odvzamejo in z njo gospodari maloštevilna komunistična elita.
V globalizaciji je učinek zelo podoben. V predglobalizacijskih družbah so bogate države (npr. države Zahoda), ki so si bogastvo ustvarile v stoletjih dobre ekonomske in družbenopolitične prakse. Na drugi strani obstajajo države svetovnega juga, ki so imele drugačen razvoj in so v primerjavi z zahodnimi manj premožne oz. celo revne. Zahodne države so svoje bogastvo pridobile na podlagi razumevanja, da bo neka nacija oz. država bogata le v primeru, da bo imela čim več bogatih oz. vsaj relativno premožnih ljudi, ki bodo lahko normalno živeli in se ne bodo ukvarjali s problematiko vsakdanjega preživetja. Taki ljudje bodo tudi imeli kupno moč in bodo sami pomagali s povpraševanjem poganjati gospodarstvo in širiti svojo in nacionalno blaginjo. V predglobalizacijski družbi bogatejše države ščitijo pred revnejšimi, in sicer s carinami in kvotami, omejevanjem pretoka ljudi čez meje itd. Popolna divja globalizacija sicer vsega ne ponastavi, kot je to značilno za državni socializem, ukini pa zaščito bogatejših držav pred revnimi. In kaj se zgodi? Revnejše države preplavijo bogatejše s svojimi proizvodi (in storitvami), ker so cenejše, in množičnimi ekonomskimi migracijami. Revnejše države imajo cenejše proizvode in delovno silo, ker se v njih vrednost človeka ne ceni tako visoko kot v bogatih državah. Na Zahodu to vemo, ker smo šli pred dvesto in več leti sami po tej poti. Tedaj je bila večina zahodnjakov revna. Ker v revnih državah manj cenijo človeka, so tam delavci manj plačani in imajo manj pravic. Prav zato v razmerah divje globalizacije bogate države, ki se trudijo, da bi bili tudi njihovi delavci premožni, in jih ščitijo ter poskrbijo, da imajo dobre plače, postajajo vse manj konkurenčne. Dodatno jih hromi množičen vdor cenene delovne sile iz revnejših držav. To pomeni, da imajo bogate države vse manj denarja za socialne dejavnosti in vse manj konkurenčno poslovno okolje. Zahodna podjetja tako odhajajo v revne države svetovnega juga in tam odpirajo proizvodnjo, sedeže itd., da lahko preživijo, ker na Zahodu ne morejo več. Posledično postajajo zahodnjaki vse revnejši, ker so vse revnejše tudi njihove države. Na koncu pride (oz. bo prišlo) na globalni ravni do uravnilovke, ki je (bo) na las enaka tisti v državnem socializmu. Ali bodo ljudje v državah svetovnega juga zato postali bogatejši? Ne bodo. Ostali bodo približno enako revni, ker v državah svetovnega juga zaradi hitrega pritoka bogastva ne bodo na hitro spremenili sistemov vrednot in bo vrednost človeka še vedno nižja, kot je bila na nekoč bogatem Zahodu. V državah svetovnega juga bodo torej bogatele le vladajoče elite.
Zaradi navedenega je jasno, da je globalizacija zlo, ker bo dolgoročno obubožala oz. osiromašila Zahod, ki je (bil) gonilna civilizacijska sila. Ta je omogočila blaginjo vsemu svetu. Globalizacija je zlo, ker bo njen rezultat tak, da bo na svetu ekstremno več revežev, kot jih je bilo pred njenim nastankom, saj bo zaradi nje v končni fazi obubožala večina zahodnjakov. Prav zato bo končni rezultat globalizacije na koncu enak rezultatu državnega socializma. Globalizacijo je zato treba ustaviti oz. močno, vendar preudarno, omejiti.
