Piše: Jože Biščak
Za (pre)mnoge, ne glede na politično opcijo, se zdi, da so 31-letnega Charlieja Kirka zelo podrobno spremljali. Ali so ga res ali so hoteli le ujeti trenutek časa, ne vem; me ne zanima, niti ni moj problem.
Jaz priznam, da ga nisem. Vem, kdo je, občasno sem si ogledal kak kratek posnetek njegovih nastopov, podkasta The Charlie Kirk Show nisem spremljal. Šele ko je tega konservativnega aktivista med njegovo značilno debato »Dokaži mi, da se motim« na univerzitetnem kampusu v Utahu ustrelil 22-letni Tyler Robinson, sem si ogledal nekaj oddaj in besednih dvobojev s študenti. Tako sem si ustvaril približno predstavo o človeku, ki mu je bila s strelom iz puške prekinjena življenjska pot (in poslanstvo).
Po tem, kar sem videl in slišal, moram reči, da Kirk ni bil rasist, ni bil mizoginist, ni bil fašist, ni bil transfob, ni pridigal sovraštva in nestrpnosti, kar mu očitajo progresivni, levičarji in prebujeni aktivisti. Res je, bil je provokativen in izzivalen, toda na precej miren in vljuden način; tudi takrat, ko so tisti, ki se z njim niso strinjali, nanj kričali in ga žalili. Toda njegova glavna odlika je bila, da je bil velik zagovornik svobode govora. Zanj ni bilo tabujev, lahko je razpravljal o čemerkoli in s komerkoli. Na tej točki sam razmišljam zelo podobno: poslušaj tudi svojo ideološke nasprotnike, tiste, ki razmišljajo drugače kot ti, saj jim boš le tako lahko odgovoril ali izrekel svoje nestrinjanje. Hočem reči, da je razumel koncept svobode govora, kjer je v samem središču tudi žaljivo, nespodobno ali šokantno izražanje. Sam takega načina ni uporabljal, je pa pustil drugim, da na vse načine po njem zlivajo gnojnico. In na kraj pameti mu nikoli ni prišlo, da bi zaradi izrečenih besed koga preganjal. Generacija Z, ki je bila njegova ciljna publika, ga ni poslušala zato, da bi slišala, kaj ima povedati, niti zato, ker bi jim govoril, kaj naj mislijo, ampak zato, ker so njegove besede sprožale zanimive debate in ker je poslušalce ves čas spodbujal, naj razmišljajo (s svojo glavo) in mu oporekajo. Počel je tisto, kar bi morale početi univerze, kjer je običajno gostoval: dopuščati različna mnenja o vseh temah, saj je bila svoboda govora v akademskih razpravah vedno tisti vzgon, ki je spodbujal znanje in ga gnal naprej. To poslanstvo so univerze z vzponom prebujenstva opustile.
Ravno zaradi tega je bil Kirk pomemben. Ne zaradi svojih (konservativnih) stališč, prepričanj in načina življenja, ampak ker je pustil drugim, da so taki, kot so, da povedo, kar mislijo. In potem je z njimi debatiral in povedal svoje mnenje. Zagotovo se je zavedal nevarnosti. Lahko bi se zaprl v sobo, kjer je snemal podkast, a je želel med ljudmi, se z njimi soočiti na štiri oči, čeprav je bila množica pred njim sovražno razpoložena in nestanovitna. In pri tem je vztrajal. Do zadnjega. Do krogle, ki ga je zadela v vrat. Sredi stavka, ko je nagovarjal univerzitetno občinstvo. To je bilo načrtno in premišljeno utišanje moškega z mikrofonom na odru. Na sprožilec je pritisnil mladi moški, za katerega se zdaj kaže, da mu je izobraževalni sistem opral glavo z namigi, da so zoper tiste, ki ne sprejemajo progresivne dogme, dovoljena vsa sredstva.
Ameriški pisatelj in scenarist George R. R. Martin je dobro rekel: »Ko človeku iztrgaš jezik, s tem ne dokažeš, da je lažnivec, ampak le svetu poveš, da se bojiš tega, kar bi lahko rekel.« In na levi so se bali besed Kirka, ki bi lahko (in tudi je) veliko mladih levičarjev spreobrnil v konservativce. Tudi zato so na levici po njegovem umoru odpirali šampanjce. Sicer nespodobno, a povsem legitimno izražanje mnenja. To je del koncepta svobode govora. Kirk bi bil prvi, ki bi tudi tako izražanje vzel v bran. Kljub temu je nekaj gotovo: levičarskega nasilja ni mogoče več tolerirati in trivializirati. Umor je treba jemati z največjo resnostjo.
