Piše: Gašper Blažič
Poročali smo že, da Robert Golob oziroma njegova stranka Gibanje Svoboda napoveduje sodni pregon vsaj treh oseb, ki naj bi posegle v premierjevo dobro ime z bojda žaljivimi zapisi na družbenih omrežjih.
Informacija o tem se je uradno sicer pojavila včeraj, namigi o tem pa krožijo že dlje časa. Toda dejansko se je plaz tožb sprožil že ob naslovnici Demokracije, na kateri so se glavne tri dame iz poslanske skupine Svobode (Urška Klakočar Zupančič, Lena Grgurevič in Tamara Vonta) oblečene v militaristično kolekcijo znamke Hugo Boss, ki so jo uporabljali vodilni nemški vojaški kadri v času Tretjega rajha. Že odzivi na naslovnico so pokazali, da je očitno vladajoča elita zelo občutljiva na vsako primerjavo njenega ravnanja s fašizmom in nacizmom. Zanimivo, komunistična ikonografija jih sploh ne prizadene, ker se sami smatrajo za “ponosne naslednike” in ne smatrajo komunizma kot zla. Ko pa gre za fašizem in nacizem, pa se čutijo neverjetno prizadete.
Koga vse tožijo?
Zgodba z naslovnico Demokracije očitno dobiva nadaljevanje. Čeprav je bilo na družbenih omrežjih doslej zapisanih že cel kup zelo kritičnih in tudi objektivno veliko bolj žaljivih zapisov na račun Roberta Goloba in njegove vlade, so se tožniki očitno fokusirali le na določene. In sicer tiste, ki omenjajo primerjavo Goloba, njegove stranke in njegove vlade v kontekstu z razvpitimi zločinci, kot sta denimo Adolf Hitler in Benito Mussolini. Pri tem gre za zapise tistih, ki imajo neko družbeno vlogo, denimo da gre za poslance opozicije ali pa za podjetnika, ki je finančno neodvisen od vladajoče elite.
Poglejmo. Tožbo zoper poslanca SDS Žana Mahniča je Golob vložil zaradi julijskega zapisa na družbenem omrežju X, v katerem je Mahnič Gibanje Svoboda označil za totalitarno stranko s fašističnimi metodami in napovedal, da bo proti Svobodi in “njenemu Ducetu” vložil kazensko ovadbo. Oster Mahničev zapis je sledil takratni odločitvi Gibanja Svoboda, da Mahniča naznani tožilstvu zaradi poziva k včlanitvi v strelska društva, saj da bi na ta način državljani lahko doma legalno posedovali orožje. Mahnič pa je včeraj ponovil očitek ter Golobu in Svobodi očital utišanje opozicije, kar je “metoda, kakršne so se posluževali Duce in njegovi fašisti”. “Bolj kot gre njihova oblast proti koncu, bolj so jim Svobodnjaki podobni,” je dodal. Ob tem je navedel, da je bilo doslej zaradi političnega delovanja proti njemu vloženih šest ovadb, v vseh primerih pa je zmagal.
Tožbo so napovedali tudi zoper poslanca SDS Zvoneta Černača. Golob ga bo bojda tožil zaradi prejšnji teden zapisane obtožbe o zlorabi otrok, zbolelih za rakom, za politično propagando ter zaradi vzporednic s Hitlerjem. “Gre samo za preusmerjanje pozornosti od katastrofalnega vladanja,” je ocenil v današnjem zapisu na omrežju X. V enem izmed zapisov pa je še ocenil, da če je bil namen predsednika vlade ob obisku posvetitve kapelice otrokom z rakom na Brezjah iskren, tega ne bi piarovsko izpostavljal, pač pa bi zvišal sredstva za hudo bolne otroke. Priznal je, da je bil njegov “hipni odziv” pregrob. “Žalosti pa, da se je Golob sam prepoznal v njem,” je dodal.
Medklic: posvetitve kapelice na Brezjah ni bilo. Bil je samo blagoslov vitrine, očitno v dogovoru med svetiščem ter Inštitutom Zlata pentljica. Goloba in njegovo ženo Tino Gaber Golob so namreč povabili slednji, češ da sta ambasadorja bolnih otrok.
Že prejšnji mesec so napovedali tudi tožbo proti podjetniku Alešu Štrancarju in sicer zaradi zapisa, v katerem je Goloba primerjal z Mussolinijem, ob tem pa spomnil, da so fašista Mussolinija leta 1945 obesili. V zadnjih dneh je Štrancar o tem nanizal več odzivov na družbenem omrežju X, v katerih je med drugim Goloba znova označil za fašista. Hkrati se je zahvalil za reklamo, ki je po njegovih navedbah “zdaleč najbolj učinkovita”, pa tudi brezplačna.
Fašizem – šibka točka vlade
Povsem očitno pa je, da napovedane tožbe, vključno s tistimi, ki so jih napovedali zaradi naslovnice Demokracije, kažejo na to, da so primerjave z nacisti in fašisti očitno zadeli bistvo in nastavili ogledalo sedanji oblastni kliki. Takšne primerjave so namreč za vladajoče šibka točka, lahko bi rekli Ahilova peta njihove (ne)demokratičnosti. Ob vsaki takšni primerjavi se vznemirijo in reagirajo z represijo, s čimer pravzaprav potrdijo to, kar so zapisali tisti, ki jih tožijo. Lahko bi rekli, da sedanja vlada hodi po stopinjah nacistov in fašistov, le ubija še ne tako kot oni. V zgodnji fazi namreč Mussolini in Hitler še nista bila brutalna diktatorja, saj sta se na oblast vzpenjala postopoma in s pomočjo demokratičnih instrumentov, vendar preko propagande in prevar.
Kot je znano, so si totalitarne oblasti v Italiji in Nemčiji pred drugo svetovno vojno sistematično podredile neodvisne institucije (sodišča, medije, civilno družbo), velikokrat s pomočjo propagandnih in pravnih manevrov. Če pogledamo denimo, kako sedanja koalicija ob asistenci predsednice republike Nataše Pirc Musar nastavlja politično okužene ustavne sodnike in kako si je sedanja koalicija podredila RTV Slovenija (pri tem uporabljajo evfemizem “depolitizacija”), potem lahko opazimo številne podobnosti. Tudi pri retoriki, ko gre za omenjanje “čiščenja janšistov” ter toleranci organov pregona do groženj v stilu “smrt janšizmu” in podobno. Tudi nacistične in fašistične oblasti so uporabljale tovrstno polarizirajočo retoriko, ki je družbo delila na “naše” in “nenaše”, pogosto z demonizacijo nasprotnikov. Da seveda ne omenjamo prevzema ostalih družbenih podsistemov, od sodstva, policije, vojske, šolstva, univerz, itd.
Zgodnji fazi nacizma in fašizma sta bili še znotraj demokratičnega okvirja
Ob tem velja spomniti tudi na pomembna zgodovinska dejstva. V zgodnji fazi fašizem še ni bil povsem totalitaren, pač pa bolj pragmatičen. Demokratične institucije (parlament, svoboda tiska) so takrat, po letu 1922, še delovale, čeprav pod pritiskom. Šele po letu 1925 (zlasti po zakonu o izrednih pooblastilih) je fašizem postal odkrito diktatorski.
Zgodnji fašizem je bil tako predvsem populistično, nacionalistično gibanje, ki je izkoriščalo družbeno nezadovoljstvo, poudarjalo močno voditeljstvo in zavračalo liberalno demokracijo, hkrati pa se opiralo na propagando in ulično mobilizacijo. Seveda je potrebno upoštevati tudi specifičnost italijanske družbe ter zgodovine, kjer je bilo še vedno veliko naslanjanja na veličino nekdanjega rimskega cesarstva. Zato so fašisti pogosto kopirali tudi simbole nekdanjega rimskega imperija. V imenu poenotenja so zatirali identiteto drugih narodnostnih manjšin, zato je po zloglasni rapalski pogodbi, s katero je Italija uradno priključila Primorsko, Mussolinijeva oblast začela z množičnim zatiranjem slovenstva v tem delu države. Leta 1941 so priključili še t. i. Ljubljansko pokrajino, slovenski del jugoslovanskega okupiranega ozemlja, vendar so tam prav tako postopoma stopnjevali represijo. Dovoljevali so sicer uporabo slovenskega jezika, vendar pa izvajali ostro cenzuro ter vojaško represijo.
Na podoben način je bil tudi zgodnji nacizem v Nemčiji še dokaj zadržan, vendar je že poudarjal populizem, karizmatičnega voditelja z mesijansko vlogo ter že tedaj z močno antisemitsko usmerjenostjo. Če pogledamo politiko sedanje vlade, je njen zakon o zastrupljanju bolnikov ideološko zelo blizu temu, kar je počel Adolf Hitler. Prav tako lahko to rečemo tudi za protiizraelsko usmeritev sedanje vlade.
Globoka država je ljudem ponudila s(S)vobodo
Izpostaviti velja tudi okoliščine, v katerih so fašisti in nacisti v svojih državah prišli na oblast. To je bil čas gospodarske krize, ki je sledila prvi svetovni vojni, ta kriza je prizadela tako Italijo kot Nemčijo, slednjo še bolj, ker je bila poraženka prve svetovne vojne. Če primerjamo to s slovenskimi razmerami, bi lahko rekli, da so bile gospodarske in socialne razmere leta 2022 vendarle boljše kot so sedaj, je bila pa družba močno zaznamovana s populističnim nasprotovanjem ukrepov proti epidemiji covid19, ki se je sicer takrat že končala. Gibanje Svoboda je izkoristila ta javnomnenjski val, dejansko je bilo njeno poimenovanje vnaprej načrtovano in podprto s strani paradržavnih svetovalcev ter tudi umazanega denarja. Cilj je bil prepričati prebivalce Slovenije, da država ni svobodna in oni tudi ne, pač pa mora to šele postati. Šlo je torej za podoben populizem kot pri Hitlerju in Mussoliniju. Oba sta tudi ves čas poudarjala vlogo tako notranjega kot zunanjega sovražnika.
Iz česar lahko zaključimo, da zapisi Mahniča, Černača in Štrancarja pravzaprav sploh niso zgrešili bistva. Napoved sodnega pregona pa je samo stopnja več pri zatiranju svobode izražanja. Kar je povsem fašistično početje. Omenjeno trojico tako preganjajo zato, ker so povedali resnico in nastavili ogledalo vladajočim. Ter javnosti povedali, da je cesar v resnici nag.
