Piše: Gašper Blažič
Z znanim zdravnikom mlajše generacije dr. Federicom V. Potočnikom smo se pogovarjali o razmerah v slovenskem zdravstvu, spornih zakonih in problematičnem delovanju Golobove vlade. Vprašali smo ga tudi, kako iziti iz stanja, v katerem se je znašala Slovenija v sedanjem času.
Ste med bolj znanimi slovenskimi zdravniki mlajše generacije, veliko se oglašate prek družbenih omrežij in predstavljate resnične razmere v slovenskem zdravstvenem sistemu. Kako bi jih ocenili v nekaj stavkih?
Če bi Slovenija bila pacient na mojem oddelku, bi zdaj verjetno klical intenzivista in mu napovedal, da bom imel pacienta zanj v nekaj urah.
Čeprav smo se osamosvojili in smo od takrat odvisni sami od sebe, je Slovenija kot država v slabi kondiciji. Temelje državnih sistemov so postavili v prejšnji državi, s prejšnjimi metodami in prejšnjimi nameni. Tudi zdravstvo. V 21. stoletju so ti sistemi ne samo zastareli, ampak predvsem niso v skladu s svobodo, ki naj bi jo prinesla demokracija. Še danes imamo preveč centralizirano odločanje, kar pomeni, da o preveč stvareh odloča vlada, včasih je to bila partija, v primeru zdravstva pa minister in ZZZS, premalo stvari pa ostaja nam, državljanom, da bi se izrekali. Smo kot izvajalci navodil v lastnih življenjih. Če hočemo držati Slovenijo stran od intenzivne terapije, moramo začeti s prevzemom odgovornosti zase.
Če se prav spomnim, je Golobova vlada že zdavnaj napovedala zdravstveno reformo in ureditev razmer, toda stavka zdravnikov, ki se je začela lani, še kar traja. Je bo sploh kdaj konec?
Tako je, mi še vedno stavkamo. Golob je predvsem napovedal, da bo nagajal zdravnikom. Pa ne samo zdravnikom, ampak vsem, ki še svobodno dihajo v Sloveniji. Golobova vlada ne prenese svobode, ker se potem ljudje odločajo drugače, kot bi se on namesto nas. Recimo, če bi midva kupovala kruh, ga ne bi po petkratni ceni. Vlada pa brez težav po petkrat preplačuje material za državno zdravstvo. Zdravniki si upamo upreti se, česar gospod ne prenese najbolje. Zato je napovedal »totalno vojno« − tako je dejansko rekel − zdravstvu. Pa saj to ni nič nenavadnega za to vlado, oni so v vojni z nami, s podjetniki, z zasebnimi vrtci in šolami in z vsemi strokovnjaki, ki smo jim za vsako od njihovih reformic rekli, naj se tega ne gredo, ker bo slabše. Ali se spomnite njihovega odgovora v vseh teh primerih? Rekli so, da bodo vseeno šli v te spremembe. Še levi ekonomisti so jih prosili, naj pustijo zadeve na miru! Skratka, iz tega vam je jasno, da če je cela medicinska stroka proti tebi, morda ni najbolj pametno z buldožerjem naprej. A kaj, ko nimamo državnikov na vladi, ampak parado majhnih ljudi, ki so se znašli na mestih s preveč moči. Taki zakockajo stabilnost celih sistemov zaradi osebnega prestiža. Še malo, si rečemo. Še pol leta.
Je »dvoživkarstvo«, ki ga omenja Golob, res tak problem? Kolikor je mogoče opaziti, vse več zdravnikov »pakira kufre« in odhaja v tujino …
Naj najprej poudarim, da je ta žaljivi izraz popolnoma neprimeren in bi ga morali opustiti. In potem: Kdo je Golob, da bo meni rekel, kaj in kje smem delati? Pa saj nismo več v komunizmu, da bi moralo biti moje življenje komu všeč ali ne − vsak naj dela, kjerkoli hoče. V primeru zdravnikov pa gre celo za to, da bi mi radi delali več. Premier to težko razume, ker on ima daljše vikende od delovnih tednov, a preprosta logika pove, da če človek dela dopoldne in popoldne, bo pregledal več pacientov kot samo dopoldne.
Ampak moram pa reči, da zdravniki ne odhajajo toliko v tujino. Mislite, da bom jaz spremenil svoj življenjski projekt zaradi Goloba? Lepo vas prosim. Kar se pa dogaja, je, da zdravniki vse bolj delamo po zakonu − in nič več. Statistično nas je namreč premalo, zato delamo precej več, po 150-, 170-odstotno z dežurstvi. Saj drugače ne pokriješ potreb prebivalstva. Kaj pa sedaj ti zdravniki delajo? Delajo do maksimalno 100 odstotkov in so potem raje več časa z družino. S tem smo izgubili ogromno delovne sile. A vladi je vseeno za učinkovitost, njim gre za nadzor. Državno zdravstvo lahko nadzorujejo, zasebnega pa ne. Vsak totalitaren vodja se boji svobodnih ljudi, ki jih ne more nadzorovati.
Verjetno vam ni vseeno ob dejstvu, da vlada vse več davkoplačevalskih milijonov pošilja v Palestino, medtem ko morajo pri nas za otroke z redkimi boleznimi zbirati zamaške, kot se temu reče …
Ne samo to, mi velikodušno sprejemamo paciente iz Gaze ali Libije na rehabilitacijo, medtem ko za naše ljudi, ki prav tako potrebujejo rehabilitacijo in vse življenje plačujejo davke − ni prostora. Zanje ni prostora! Koliko manj ljudi bi šepalo, če bi svoje zmogljivosti uporabljali za naše ljudi?
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki revije Demokracija.
