Piše: Nikolas Busse, vodja zunanje političnega uredništva FAZ
Stari rek, da ni nič tako močnega kot ideja, katere čas je prišel, danes velja za desničarski populizem. Njegov vzpon se zdaj dogaja v vseh treh regijah sveta, ki veljajo za del razširjenega Zahoda, kjer se nahajajo dolgo uveljavljene demokracije: Severna Amerika, Evropa in zdaj Japonska. V Združenih državah Amerike in Italiji desničarski populisti že vodijo vlade. Trump drugič. V Veliki Britaniji in Franciji vodijo v anketah, v Nemčiji pa je AfD blizu ali celo pred unijo CDU/CSU.
Tega ni več mogoče pojasniti s specifičnimi političnimi značilnostmi posamezne države ali celo s protesti ali neinformiranimi volivci. Desničarski populizem je ustvaril globalno razširjen svetovni nazor, ki ga njegovi privrženci zavestno izbirajo.
Natančneje: trenutno doživljamo revolucijo.
Zlasti v Nemčiji nočejo priznati tega dejstva. Čeprav je vzpon AfD trajal leta, so se veliki deli političnega razreda, žal pa tudi mediji, intelektualno imunizirali proti razlogom, ki so privedli do tega drastičnega razvoja dogodkov. Najprej je bil okriven internet. Nato so se poskušali omejiti diskurz na vprašanja o zmogljivosti vladajočih strank, tudi z uporabo kazenskega prava. Zdaj so tisti levo od zveze CDU/CSU prišli do točke, ko zahtevajo zakonsko prepoved AfD. Tudi to ne bo pomagalo. Ideje ne moreš prepovedati, še posebej ne, če naj družba ostane tako libertarna, kot je bila.
V svojem bistvu želi desničarski populizem vso politiko zreducirati na nacionalno raven, čeprav ni vedno povsem jasno, kdo ali kaj velja za narod. Toda smer je jasna: desničarski populisti nasprotujejo migracijam (ne le nezakonitim), prosti trgovini, pravicam manjšin in mednarodnim institucijam. Končni cilj je vrnitev v svet, ki je obstajal v mnogih zahodnih državah pred globalizacijo. Zato so površinske primerjave s fašizmom nesmiselne: referenčna točka je v obdobju od petdesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja in za razliko od fašistov sedanji desničarski populisti nimajo skoraj nič skupnega s Cerkvijo.
Kot vsa večja politična gibanja pred njim je treba tudi desničarski populizem razumeti kot reakcijo na prevladujoče okoliščine. Danes skoraj ves zahodni svet živi v redu, ki temelji na ekonomski in socialni liberalizaciji, kakršne človeštvo še ni doživelo. V zadnjih letih nič ni poznalo meja: ne trgovina ne migracije ne emancipacija. Osupljivo zavezništvo, ki se je sklenilo med podjetništvom in “vokizmom” v ZDA, je bilo vrhunec tega razvoja in se je naravno prelilo v Evropo. Bil je zadnji val levoliberalnega duha časa, tistega, ki se ni več ustavil niti pred elementarno biologijo. Trenutek, ko se je vladajoča politika sčasoma začela trajno ukvarjati z zahtevami povsem manjših spolnih skupin, je bil tudi trenutek, ko je izgubila velik del državljanov.
Ali se v Nemčiji v javni razpravi še vedno pojavljajo poročeni pari (približno 50 % odraslih)? Ali obstajajo družine (približno 49 % živi v družinah), ali obstajajo heteroseksualci (približno 88 % prebivalstva), ali obstajajo delavci (55 %)? V Nemčiji 75 % prebivalstva ni migrantov, vendar se o tej večini v medijih ne govori. In mediji, večinoma v rokah levice, to večino z veseljem obtožujejo tudi rasizma.
V demokraciji lahko počneš veliko stvari, vendar ne moreš izvajati politik proti velikim skupinam ali večinam, vsaj ne dolgoročno. Desničarski populizem potencialno privablja tiste segmente družbe, ki so pod levico pozabljeni ali proti katerim se v zahodnih državah borijo levičarske vlade: delavce, moške, tradicionalne družine in še posebej močno avtohtone prebivalce. To omogoča ustvarjanje volilnih koalicij, ki verjetno ne bodo hitro izginile, kot kaže uspeh desničarskega populizma med mladimi. Kot mladinsko gibanje bi desničarski populizem lahko trajal vsaj eno ali dve generaciji.
Nekateri še vedno upajo, da se bo to gibanje nekako razblinilo in samo od sebe izginilo. Toda voditeljem držav in vlad, kot sta Trump ali Meloni, ne pride na misel, da izpolnjujejo pričakovanja levoliberalnih voditeljev javnega mnenja, temveč pričakovanja svojih podpornikov. In glede na ankete jim to precej dobro uspeva. Dosedanji rezultati vladajočih strank so pogosto preslabi, od nenadzorovanega priseljevanja do stagnirajočega gospodarstva. Tega trenda ne bo mogoče ustaviti z “zavzemanjem pravega stališča” ali pozivi k nekakšnemu “demokratičnemu centru”, še posebej ne takšnemu z levim predznakom. In da ne govorimo o levičarski mimikriji, imenovani “civilna družba”, proti kateri se levica ves čas neusmiljeno bori.
Desničarski populizem je mogoče premagati le s politikami, ki se ne obotavljajo lotiti vprašanj, ki skrbijo desničarske populistične volivce.
(Zgornje mnenje ni nujno tudi mnenje uredništva Demokracije.)
