Piše: C. R.
V soboto, 30. avgusta, je Krožek Anton Gregorčič v sodelovanju z Občino Kobarid, Svetom slovenskih organizacij, stranko Slovenska skupnost, Zvezo slovenske katoliške prosvete, Slovensko prosveto in Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) najprej obeležil spomin na časnikarja in politika Andreja Slavka Uršiča, je poročal Novi glas. Pri spominski plošči v Kobaridu je zapel Mešani pevski zbor sv. Anton iz Kobarida ob kitarski spremljavi profesorja na Glasbeni matici v Špetru Adama Čehovina. Delegacija Krožka Anton Gregorčič je položila cvetje na spominsko ploščo. Slovesnost je povezovala Ilaria Bergnach, pozdravni nagovor pa je imel predsednik krožka dr. Bernard Spazzapan.
Krožek je v sodelovanju z omenjenimi organizacijami spominsko svečanost pripravil že večkrat, “saj se nam goriškim in tržaškim Slovencem zdi, da smo dolžni spomina na Andreja Slavka Uršiča, ki si je v letih kmalu po koncu druge svetovne vojne upal nastopati v nasprotju ali alternativi enoumju, ki je takrat vladalo,” je povedal Spazzapan in izrazil upanje, da se bo spominska slovesnost ohranila tudi v prihodnje. Prisotne je nagovori tudi predstavnik VSO Kobarid Janko Volarič.
Slovesnosti so se udeležili tudi evropska poslanka SDS Romana Tomc, poslanec RS Danijel Krivec, predsednik stranke Slovenska skupnost Damijan Terpin in predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj. Romana Tomc je prisotnim povedala, kako si v Evropskem parlamentu prizadevajo za ohranitev spomina na to, kar se je v Sloveniji in tudi širšem prostoru dogajalo, ter da tega spomina ne smemo pozabiti. Tik pred poletjem je EP z veliko večino sprejel resolucijo, s katero je obsodil zločine komunizma. V Sloveniji se žal režim še vedno skriva, je obžalovala evropska poslanka, saj če ne bi bilo tako, bi se že zdavnaj spravili s svojo preteklostjo in ohranili spomin na žrtve vseh režimov. “Ko bomo v Sloveniji spoznali, kaj je potrebno, da svobodno zadihamo naprej, bomo storili pomemben in velik korak,” je še poudarila Romana Tomc, ki si bo še naprej prizadevala, da bodo žrtve ne le deležne spomina, ampak bodo dobile tudi svoj grob.
Slavnostni nagovor je na slovesnosti imel časnikar in kulturni delavec Ivo Jevnikar, ki je najprej spomnil, da letos mineva 78 let od Uršičeve ugrabitve in okrogla, osemdeseta obletnica konca druge svetovne vojne, s katero je Uršič še kako povezan. Propadla sta fašizem in nacizem, proti katerima se je Uršič kot demokrat in primorski emigrant v Ljubljani boril od vsega začetka. Končala se je tuja okupacija, nejasen pa je bil izid boja za pravične meje. Sam Kobarid je bil do 15. septembra 1947 pod angloameriško vojaško upravo. Na Slovenskem pa je zavladal totalitarni in nasilni komunistični režim, ki mu je Uršič ravno tako nasprotoval kot časnikar in politik. To je plačal z življenjem. Njegovo ugrabitev in smrt so od vsega začetka obdajale skrivnostnost in lažne novice, je v nadaljevanju povedal Jevnikar, ki je navedel tudi odkritja različnih raziskovalcev v arhivu nekdanje tajne komunistične policije, ki so v zadnjih letih marsikaj razjasnila.
Andrej Uršič se je rodil 17. oktobra 1908 kot drugi izmed sedmih otrok trgovca, sicer pa staroste Sokola in kobariškega župana Antona Uršiča in Amalije Volarič iz Robiča. Po prvi svetovni vojni se je Kobarid znašel v Italiji in takoj se je začelo raznarodovanje. Starši so ga poslali študirat na gimnazijo v Novo mesto. V Ljubljani je diplomiral iz prava, a se veliko pred tem vključil v mladinske politične in publicistične kroge. Bil je liberalno in jugoslovansko usmerjen, vendar strpen in samostojno misleč. Po zasedbi Jugoslavije se je njegova skupina pogajala za vstop v Osvobodilno fronto, vendar se je z njo razšla, ker ni sprejemala monopola komunistov, in je ostajala zvesta kraljevi Jugoslaviji, je Jevnikarjev nagovor povzel Novi glas.
Uršič je bil potem član plenuma in odborov Slovenske zaveze. Zavzemal se je za priključitev Primorske obnovljeni Jugoslaviji. Ideološko je nasprotoval komunizmu, ni pa bil član kakih vojaških formacij. Ob koncu vojne se je umaknil na Koroško, od tam v Rim, prešel v Trst in se nato naselil pri domačih v Kobaridu in deloval v glavnem v Gorici. Vsi ti kraji so bili takrat v Coni A Julijske krajine, ki jo je v pričakovanju nove razmejitve na mirovni konferenci upravljala angloameriška vojska. Slovenska komunistična partija pa je bila tudi na tem območju nasilna in je skušala imeti monopol na vseh področjih. Ljudi je med drugim ščuvala k bojkotu zavezniških oblasti. Proti taki komunistični politiki so kljub nevarnosti začeli nastopati nekateri duhovniki in redki zastopniki nekdanjih domačih tako liberalnih kot krščanskosocialnih političnih sil.
Uršič se je pridružil pobudnikom stranke Slovenska demokratska zveza, ki je bila v Gorici ustanovljena 17. januarja 1947. Ob Poldetu Kemperletu je postal urednik njenega tednika Demokracija, ki je začel izhajati v Gorici 25. aprila 1947. Verjel je v demokracijo, svobodo in politični pluralizem ter o svojih idealih pisal in govoril, je o življenju, delu in prepričanjih Slavka Uršiča povedal Ivo Jevnikar. Komunistični predstavniki v Trstu, ki so bili odvisni od vodstva v Ljubljani, so se na vse to odzvali z ostrimi obsodbami in grožnjami. Sledila je še uradna obsodba izvršnega odbora Slovansko-italijanske antifašistične unije. Kljub svarilom se Uršič ni umaknil iz Kobarida. Politični zločin ga je doletel 31. avgusta 1947 zvečer na cesti med Starim selom in Kobaridom. Z zvijačo so ga zvabili v Robič. Ko se je z motornim kolesom vračal proti Kobaridu, so mu ugrabitelji nategnili žico čez cesto, da je padel. Nato so ga prek gozdov in hribov gnali iz takratne Cone A Julijske krajine v Jugoslavijo. O njem se ni več nič zvedelo.
Šele po demokratizaciji Slovenije je bilo mogoče iz arhivov Udbe dognati, da so Uršiča zaprli v njene zapore v Ljubljani, kjer je bil živ vsaj do 29. septembra 1948. Večkrat je bil zaslišan, njegova navzočnost v Ljubljani je bila tajna, je predočil prisotnim slavnostni govornik, ki je tudi omenil odkritja zgodovinarja dr. Jerneja Vidmarja, ki jih je objavil v reviji Mladika leta 2020: akcijo za ugrabitev je pripravil v Moskvi izšolani Veri Winkler, ki je v letih 1945–1947 na Primorskem poveljeval vsaj petnajstčlanski skupini obveščevalcev in saboterjev, ki so zakrivili vrsto tudi zelo odmevnih umorov. “Skrivnostnost in lažne novice, ki so dolga desetletja obdajale Uršičevo ugrabitev in smrt, so se torej v glavnem razblinile. Še vedno pa ne vemo za njegov grob, tako da tudi zanj velja marsikaj, kar je bilo zapisano v Resolucijo Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. In še to: Uršiča lahko uvrstimo v seznam umorjenih časnikarjev, ki se ravno v tem času tako neznosno daljša,” je svoj slavnostni nagovor (ki ga je povzel Novi glas) sklenil Jevnikar.
