Piše: G. B.
Nobena skrivnost ni, da se je že koprski škof Janez Jenko, ki je deloval med leti 1964 (sprva kot apostolski administrator za Slovensko primorje) in 1985, močno prizadeval za vrnitev odnešenih umetnin iz cerkva v slovenski Istri.
Gre predvsem za številna slikarska dela, ki so iz teh cerkva dejansko izginila, nekatera še v času druge svetovne vojne, druga pa po njenem koncu. Odnesli so jih italijanski Istrani, ki so emigrirali v času po vojni (t. i. ezuli) in jih spravili “na varno”. Nekatere so spravili v notranjost Italije še v času pred napadom na Jugoslavijo, v tem času je bila Istra del Italije. Umetnine, ki so bile odnešene prve, so tako prenesli že leta 1940, mnoge pa že po končani vojni.
Delno so imeli tisti, ki so jih selili, celo opravičen razlog, saj so se bali komunističnega uničevanja sakralne dediščine. Komunistični partizani so že v času vojne – poleg okupatorjev – požgali precej cerkva, uničevanje le-teh pa se je nadaljevali še dolgo potem. Denimo, v vojni poškodovana cerkev sv. Martina v župniji Poljane nad Škofjo Loko je, namesto da bi bila obnovljena, bila porušena leta 1954. Prav istega leta je severna Istra, dotedanja cona A Svobodnega tržaškega ozemlja, postala del komunistične Jugoslavije.
Mimogrede, tudi milostna podoba Marije Pomagaj je v vojnem času emigrirala, da jo ne bi uničili. Najprej na reški Trsat in nato v Ljubljano v stolnico. Leta 1947 so jo vrnili na Brezje.
Iz tega razloga je precej teh umetnin zapustilo cerkve na območju Istre, našle so novo domovanje v Italiji. Cerkev na Slovenskem si je prizadevala za njihovo vrnitev, vendar naletela na gluha ušesa. Tudi po osamosvojitvi Slovenije. Tudi državne oblasti so bile vključene v to, saj so bile umetnine tudi del pogajanj v zvezi z Osimskimi sporazumi konec sedemdesetih let, ko sta Italija in SFRJ dokončno urejali vprašanja medsebojnih odnosov. Toda dejansko je prvo pravno podlago za vrnitev umetnin predstavljala tudi pariška mirovna pogodba iz leta 1947, torej ob nastanku Svobodnega tržaškega ozemlja. A do sedaj ni bilo veliko volje po uresničitvi te zaveze.
Očitno pa se vendarle nekaj premika. Danes bodo namreč v minoritsko cerkev sv. Frančiška v Piranu sprejeli eno najbolj znanih umetnin. Sliko beneškega renesančnega slikarja Vittoreja Carpaccia, na kateri so Marija z detetom in svetniki, bodo danes sprejeli v piransko samostansko cerkev sv. Frančiška, poroča STA. Iz samostana v Padovi jo bodo pripeljali v dopoldanskem času, ob 16. uri bodo vrata cerkve odprli za javnost. Glavno oltarno sliko so iz Pirana odpeljali v času druge svetovne vojne.
Slika danes še ne bo v okvirju, ampak na štafelaju oziroma slikarskem stojalu. V okviru duhovno-kulturnega programa, ki bo pospremljeno z nagovori pristojnih in strokovnimi umetnostnozgodovinskimi podatki, bodo na licu mesta tudi podpisali listino o vračanju, je za STA nedavno povedal gvardijan pater Janez Šamperl. Po treh dneh bo umetnina odpotovala v Restavratorski center v Ljubljani, v času restavriranja v prestolnici pa bodo tudi v piranski cerkvi dokončali nekatere restavratorske postopke in tehnične zadeve, vključno z novo razsvetljavo. Uradna slovesna postavitev slike na njeno prvotno mesto bo v božičnem času, je napovedal Šamperl.
Carpaccio je glavno oltarno sliko naslikal na prošnjo piranskega samostana sv. Frančiška leta 1518. Na umetnini je mogoče videti Marijo na tronu z detetom, okoli njiju pa so svetniki Frančišek Asiški, Anton Padovanski, Klara, apostol Peter in zavetnik Pirana sveti Jurij.
Leta 1940 so Carpaccievo sliko odstranili iz cerkve, da bi jo zaščitili pred morebitnim uničenjem med vojnimi spopadi. V tistem času je svojo vilo Manin kot skladišče umetniških predmetov iz Julijske krajine, Furlanije in Istre ponudil grof Leonardo Manin, tam pa so jo hranili in varovali tri leta, nato pa konec oktobra 1943 prestavili v samostan v Padovi.
Gre za vrnitev prve od številnih umetnin, ki so bile v času druge svetovne vojne odstranjene, kasneje shranjene in varovane, z namenom zaščite pred vojno nevarnostjo, je za STA nedavno povedal veleposlanik Tomaž Kunstelj, ki je pooblaščen za vračanje umetnin in arhivskega gradiva iz Italije.
Kot je opozoril Šamperl, pri procesu vračanja nastaja dvojnost, nekateri namreč zagovarjajo enovito vrnitev arhivskega materiala, drugi pa postopno vračanje. Plan za nadaljevanje vračanja umetnin na njihovo prvotno mesto je po navedbah Kunstlja “nadaljevati tiho diplomacijo, pogovore z deležniki, ki odločajo in skrbijo za te umetnine, in iskanje skupnih imenovalcev”.
Lani so v koprsko stolnico po petih letih restavriranja v Zavodu za varstvo kulturne dediščine že sprejeli restavrirano oltarno sliko tega renesančnega beneškega slikarja. Slika je krasila stranski oltar, ki je bil posvečen sv. Roku.
Piran, ki je zadnje dni doživel hudo ujmo in poplavljene ulice, bo tako danes spet doživel vesel dogodek.
