Piše: Gašper Blažič
Ali bo ena najbolj škandaloznih odločitev slovenskih sodišč v zadnjih letih vendarle dobila epilog na najvišji ravni? Govorimo o sodbi, s katero je celjsko sodišče »zaščitilo« ugled Mojce Šetinc Pašek in Eugenije Carl zaradi Janševega tvita o »presstitutkah«.
Čeprav v primeru pravd med politiki in mediji tudi mednarodne sodne institucije razsodijo v prid slednjim, pa ni vedno tako, ko gre za ogrožanje človekove pravice do svobode izražanja. Prav zato niti ni presenetljivo, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) prejšnji teden sprejelo pritožbo Janeza Janše, predsednika Slovenske demokratske stranke (SDS), zoper sodbo slovenskih sodišč v sporu z novinarko RTV Slovenija Evgenijo Carl. Navadno sodišče veliko večino takih pritožb zavrže.
Ni se mogoče braniti pred medijskim klientelizmom
Poglejmo, kako se je pravzaprav vse začelo. Leta 2016 je novinarka Eugenija Carl v oddaji Dnevnik poročala o domnevni povezanosti članov SDS s kontroverzno Facebook skupino »Legija smrti«. Janša je istega dne na Twitterju (danes je to omrežje X) objavil: »Na določeni Facebook strani javne hiše ponujajo poceni storitve izrabljenih prostitutk [E. C.] in [M. P. Š.]. Ena za 30 evrov, druga za 35 evrov. #ZvodnikMilan.« No, zanimivo, da nobene od teh ni navedel s polnim imenom in priimkom, vseeno pa je sledila ovadba in še civilna tožba. Velenjsko okrajno sodišče jima je ustreglo, saj je leta 2016 v ločenih zadevah razsodilo, da mora Janša novinarkama plačati po šest tisoč evrov kazni. Na predobravnavnem naroku aprila 2017 na celjskem sodišču pa je Janša tožbo označil za absurdno in izrazil presenečenje nad tem, kako hitro je stekel sodni postopek proti njemu. Kot je dejal, v obtožbi ni nobenih dejstev in gre samo za osebno mnenje. »Če bo tukaj v kakšni sodbi slučajno padla obsodilna sodba, potem bo na desetine in na stotine ljudi, ki so bili kadarkoli užaljeni zaradi obeh novinark, z denarjem, ki ga vsi prisilno ali prostovoljno prispevamo za javno televizijo, upravičenih do odškodninskih in kazenskih tožb,« je takrat dejal. Po Janševih besedah je največja težava v tem, da se pred klientelističnim novinarstvom ni mogoče braniti, saj praviloma vsakemu odzivu sledi tožba in/ali ovadba. Sodbo je nato potrdilo še vrhovno sodišče, medtem ko je pritožbo Janeza Janše ustavno sodišče lani spomladi zavrnilo. To pomeni, da so bila vsa pravna sredstva v Sloveniji izčrpana.
Sodstvo krši človekove pravice
Razumljivo je, da je nato sledila pritožba na ESČP in da je slednje na to odgovorilo pozitivno ter s tem potrdilo to, na kar je opozarjal Janša. In kaj to sedaj pomeni? ESČP je namreč s to odločitvijo že dalo močno klofuto slovenskemu sodstvu, ki ga na najvišji ravni zastopa razvpiti predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević. ESČP namreč ocenjuje, da je pri odločitvi o sodbi v primeru Janša vs. Carl prišlo do kršitve 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj je bila s sodbo Janezu Janši kršena pravica do svobode izražanja. ESČP je o tem obvestilo Vlado Republike Slovenije in ji dalo čas do 13. oktobra 2025 za sklenitev poravnave z Janšo, sicer bo postopek prešel v fazo odločanja. Zanimivo je, da je sedaj večji poudarek na Eugeniji Carl, ker je Mojca Šetinc Pašek medtem odšla v politiko in je na neki način »enakovredna« z Janšo. Toda če bo v končni fazi sodba slovenskih sodišč padla, bo to huda klofuta tako za Šetinc Paškovo kot za Carlovo in celoten sodni sistem. In navsezadnje tudi za tranzicijsko levico z njenim propagandnim aparatom, saj je prav na podlagi te sodbe ves čas javno razglašala, da Janša ne spoštuje ne svobode medijev in ne dostojanstva novinarjev. To naj bi predstavljalo velik moralen dvom v odločanje na volitvah za stranko, ki jo vodi.
Kaj je leta 2002 ugotovila medijska raziskava
S tem se seveda postavlja tudi vprašanje svobode izražanja v demokratični družbi. V slovenskem primeru so razmere precej specifične, saj se je izkazalo, da je pri medijih vse skupaj zelo zapleteno prav zaradi negativne selekcije, ki je v primeru nacionalnih medijev privedla do t. i. korporativne pristranosti v službi kvazilevice. Nasploh je to vidno v primeru javnega zavoda RTV Slovenija, kjer je SDS večinoma obravnavana negativno ne glede na to, ali je na oblasti ali v opoziciji. Zanimivo je, da so na tovrstne medijske anomalije opozarjali že na Zavodu za oživitev civilne družbe v projektu »Medijska konstrukcija slovenske realnosti«, ki je bil končan leta 2002, obravnaval pa je odnos medijev do posameznih političnih akterjev v času Bajukove vlade (2000) in kasneje. V tej skupini so tako sodelovali tako sociologi (Janez Jerovšek, akademik Josip Županov) kot znani pisatelji in publicisti (Andrej Aplenc, Drago Jančar, Dane Zajc itd.), izsledki so nato izšli v tematski številki revije Dignitas. Avtorji raziskave so se takrat v marsičem naslonili na znano študijo o elitah, ki jo je malo pred tem predstavil sociolog in profesor Frane Adam, o tem namreč, da je elita iz časa prejšnjega režima ohranila približno 80-odstotni vpliv.
Danes že pokojni dr. Jerovšek, v 70. letih politično lustrirani profesor, je leta 2002 zapisal: »V raziskavi smo preučevali vpliv medijev na oblikovanje javnega mnenja … Pokazali smo na vrsto poskusov medijskih umorov znanih javnih osebnosti. Analizirali smo arogantni slog pisanja v komentarjih, ki ni v skladu z načeli profesionalnega novinarstva, niti z etiko pisanja z dobrim okusom. Zato so našo raziskavo v dominantnih in monopolnih dnevnih medijih srdito napadali, češ da je nepotrebna, da zapravljamo davkoplačevalski denar, da je to atentat na raziskovanje javnega mnenja in podobno. Nekatera novinarska peresa, ki pri svojem komentiranju ne upoštevajo profesionalnih standardov in etičnega kodeksa, so nas skušala celo poklicno razvrednotiti, čeprav ima večina članov raziskovalnega teama doktorske naslove in sta dva člana Akademije znanosti in umetnosti, da so člani tima univerzitetni profesorji s tridesetletnimi izkušnjami na področju empiričnega raziskovanja, da ima večina članov bogate reference s številnimi knjigami in pomembnimi položaji. Pomembno dejstvo je, da so bili nekateri člani v času socializma zaprti in so skupaj odsedeli približno petnajst let zapora, nekatere so pa profesionalno in delovno preganjali.« Vse jasno?
Vlada ima dva meseca časa
Ne glede na to, da so v zadnjih letih nekateri predstavniki evropske politike povsem nekritično sledili (dez)informacijam svojih levih kolegov iz Slovenije in s tem dajali škodljive izjave o Sloveniji, bi lahko sodba ESČP v prihodnje marsikaj obrnila na glavo. In tega se varuhi medijskega »svetega grala« najbolj bojijo, saj si svobodo izražanja razlagajo tako, da lahko sami počnejo vse, medtem ko nasprotnikom močno zožujejo prostor svobode. Janšev zapis je bil (sicer brutalno) metaforičen in objavljen na platformi, znani po ostrih izmenjavah. Slovenska sodišča so sicer priznala politični kontekst, a so preveč poudarila druge plati izjave, ne da bi zadostno upoštevala Janšev položaj in naravo družbenega omrežja X (prej Twitterja). Ker je bil pač takšen politični interes iz ozadja.
Možnost, da bi ESČP razsodila v prid Janši, je sicer dokaj visoka, saj na to kažejo tudi nekateri precedensi. Denimo primer Sanchez proti Franciji (2023): Poudarja, da svoboda izražanja politikov uživa visoko zaščito, a mora imeti dejansko podlago, pa primera Selahattin Demirtaş proti Turčiji (2020) in Karácsony proti Madžarski (2016), po katerih imajo opozicijski politiki pravico do ostre kritike, saj je to ključno za demokracijo. Potem sta tu še primera Gaspari proti Armeniji (2023) in Makraduli proti Makedoniji (2018), katerih bistvo je, da mora svoboda izražanja biti minimalna, zlasti pri temah javnega interesa. Ti primeri nakazujejo, da ESČP daje prednost svobodi izražanja v političnih razpravah, ker gre za javni interes, to pa govori v prid Janševemu stališču. Če bo torej ESČP ugotovilo, da so slovenska sodišča v tem primeru kršila 10. točko Evropske konvencije o človekovih pravicah, bi to pomenilo velik šok. Za zdaj je na potezi Golobova vlada, ki mora na poziv ESČP odgovoriti v dveh mesecih.
