Piše: Nina Žoher
Ljudje v svoji jeseni življenja potrebujejo dodatno podporo. To si tudi zaslužijo, potem ko so vse življenje dajali vse od sebe, da bi preživeli sebe in svoje najbližje.
A tisti, ki so na uveljavitev dolgotrajne oskrbe najbolj vztrajno čakali, so danes upravičeno najbolj razočarani, odgovornim za popolni fiasko pa se očitno ne zdi niti vredno, da bi se jim vsaj javno opravičili.
V času napovedi uveljavitve dolgotrajne oskrbe je bilo mogoče poslušati opozorila, da bo kadrovski manko predstavljal veliko težavo. Kljub številnim nejasnostim in pomislekom okrog postavitve sistema so šli z glavo skozi zid in uvedli obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo. Tako sedaj plačujemo nekaj, česar sploh ni mogoče dobiti. Seveda nihče pri zdravi pameti ne bi s svojim denarjem plačal storitve, za katero sploh ne ve, kdaj jo bo lahko uveljavil. A nas so k temu prisilili.
Kot da ne bi bila že kaplja čez rob to, da plačujemo davek za fantomsko storitev, je marsikoga presenetila višina plačevanja prispevka. Vseskozi so namreč v javnosti dajali vedeti, da bomo plačevali en odstotek bruto plače zaposlenega. Seveda ni tako. V resnici je prispevek dva odstotka, saj mora drugi odstotek plačati delodajalec v našem imenu. Javnost je bila prav tako pod vtisom, da se bo prispevek obračunal od bruto plače, a so nas tudi pri tem zavedli. Pri izračunu se namreč upoštevajo tudi dodatki k bruto pogodbeni plači.
Ker je pristojno ministrstvo pred meseci napovedovalo, da bo pravica do oskrbe na domu in e-oskrbe zaživela s 1. julijem, sredi julija pa je minister Simon Maljevac rok raztegnil in odločbe napovedal za jesen, se upravičeno postavlja vprašanje, ali bo konec leta res prinesel nižje položnice ali pa se bo rok spet zamaknil!
