Piše: Vili Kovačič, Ljubljana
Podpisani Državljan K. – Vili Kovačič, zagovornik neposredne demokracije in pobudnik večih referendumov – posebno tedaj ko se parlamentarna demokracija prelevi v diktaturo brutalne parlamentarne večine, se oglašam izven konteksta vseh drugih prispevkov zbornika nastalega pod imenom »Prispevki za pomladni program«. Gre za prispevke skupine izobražencev, ki deluje pod imenom »katedrala svobode«. Z nekoliko svojim, drugačnim spominjanjem pa želim opozoriti na vrzeli spomina oziroma na to kar v njenih 74 prispevkih manjka. In v upanju, da bo z mojim prispevkom ta vrzel zmanjšana, čeprav ne v celoti zapolnjena.
Iz triletne časovne razdalje za nazaj je lahko razsojati o napakah, ki so botrovale Golobovemu vzponu na oblast, ne moremo pa mimo ugotovitve, da smo ta vzpon sami trasirali in si ga tako rekoč »prislužili« – z nepremišljenim lansiranjem zakona o vodah . Zakona, ki sicer niti z eno besedo ni omenjal podzemnih voda, čeprav se vse vode v podzemlje stekajo. Je pa bil ta zakon idealna iztočnica za mobilizacijo nasprotnikov predhodne vlade. Kar je potem privedlo do evforije ob referendumski zmagi nasprotnikov zakona o vodah, saj je na volitvah leta 2022 več kot 400.ooo glasov proti zakonu , ki so na krilih referendumske zmage šli v korist kasnejši Golobovi izvolitvi. To kruto dejstvo si velja zapomniti in ga priznati, ne iz želje po polemiziranju ampak zato, da se take napake ne bi nikoli več ponovile. Historia Magistra vitae est. Ker po preteku časa, ni bilo nobene kritične refleksije na polpretekle dogodke, sam pa sem bil aktivno vključen v nasprotovanje tem spremembam, se čutim dolžnega, da na to izrecno opozorim. Sicer pa dovolj o tem.
V tem sestavku želim namreč opozoriti predvsem na sistemski problem – belo liso javnega spomina, na povsem pozabljen anti demokratični udar v Ustavo R S leta 2013, ki je vse do danes, žal ostal neopažen tudi v prispevkih omenjenega zbornika ter vseh medijev. Dotedanja referendumska ureditev – pred letom 2013, je sicer zaradi lahkotnosti vlaganja množice referendumov – vloženih predvsem s strani poslancev DZ, deloma pa tudi sindikatov, nujno terjala spremembe, vendar v povsem drugo smer, v smeri omejitev poslancev, ne pa v smeri omejevanja volje ljudstva – volivcev in državljanov. Seveda pa je nujno ob tem poudariti, da se je leta 2013 v D Z zgodila nedopustna kupčija z ustavnimi določbami in načeli: desnica je – za podporo leve strani parlamenta, za sprejem tako imenovanega zlatega fiskalnega pravila, zelo lahkotno in naivno podprla omejitve, ki so privedle do famoznega zavrnitvenega kvoruma in celo do prepovedi referendumov za določene teme – človekove pravice, mednarodne pogodbe, davke itd. Skratka trgovina z ustavnimi načeli nas je pripeljala na nivo na katerem smo danes. Pri čemer je nujno treba izpostaviti protagoniste tega edinstvenega vdora v Ustavo in jih imenovati z imeni: Gregor Virant kot predsednik DZ, prof. Igor Kavčič – specialist za volitve in referendume, Miro Cerar, takrat koordinator DZ za ustavne spremembe, ter poslanec DZ Matej Tonin. Kljub protestom številnih ozaveščenih državljanov pred poslopjem DZ pa je bila potem sprejeta ključna in usodna sprememba, to je sprememba 90 člena Ustave RS s tako rekoč sanjsko plebiscitarno večino 89:1.
In nastala je velika neustavnost znotraj ustave. Ustava R S sicer govori, da ima v SLO oblast ljudstvo (3 člen), državljani pa pravico do upravljanja javnih zadev – 44 člen Ustave RS. Pri tem je 3 člen v Ustavi zapisan celo pred (iz)voljenimi poslanci DZ. In prav ta tako imenovana »oblast ljudstva« naj bi v državi, ki je prvič v zgodovini nastala na osnovi javno izražene ljudske volje – to je plebiscita 26 decembra 1990, morala dobiti posebno pozornost kritičnih intelektualcev o kateri pa žal v tem primeru lahko samo sanjamo. Čeprav bi ljudstvo, ki je izglasovalo plebiscit moralo imeti posebno prioriteto in specifično težo ter dolžno pozornost akademskih krogov, tudi v okviru zbornika, ki ga omenjam. Kljub svojemu pomenu pa je referendumska ureditev danes povsem izključena iz pozornosti demokratične javnosti, pa tudi opozicije. Čeprav smo mnoge tudi druge ključne politične odločitve sprejeli celo z neobveznim posvetovalnim referendumom 23 marca 2003, ko je ljudstvo odločalo in z več kot 2/3 večino izglasovalo vstop v Evropsko unijo in NATO – vstop v EU 89,61 % in vstop v NATO : 66,08 %.
Zato je še toliko bolj nujno opozoriti na problem popolnega nezanimanja za današnji sistemski kaos na področju referendumske ureditve in zakonodaje. Zato sem si, čeprav kot osameli jezdec, vzel pravico, do izražanja stališč o neposredni demokraciji nekoliko drugače kot je običajno.
Navezujem pa se na najnovejši poziv predsednika SDS gospoda Janeza Janše in njegovo platformo KOALICIJA Z VOLIVCI oziroma KOALICIJA ZDRAVEGA RAZUMA – KZR h kateremu poziva tudi zelo spregledana majniška deklaracija 2025, kar je nova slepa pega akademske demokracije.
V ta namen predlagam 13 zahtev za koalicijo z volivci, kar pa ne more biti zgolj splošna bianco menica komurkoli za obljube, ki se potem ne uresničijo. Za katere pa tokrat vendarle pričakujem, da postanejo trdni del programa koalicije z volivci oziroma koalicije zdravega razuma KZR.
Danes pa smo z Golobovim mehko trdim neo fašizmom prišli tako daleč, da na tem področju vladata totalna zmeda in kaos, skratka anarhija, katere vrhunec je bilo letošnje pozivanje predsednika vlade (P V) Goloba na bojkot referenduma in je na koncu celo sledila njegova »bistroumna« ugotovitev, da je ON – sicer poraženec referenduma, pravzaprav ZMAGOVALEC referenduma, ker je večina volivcev ostala doma. Oddani glasovi , preko 403.000 glasov zadnjega referenduma o dodatkih kulturnikom, pa po njegovi logiki dojemanja demokracije itak nič ne štejejo – ker niso glasovali po njegovo. Kajti volilni rezultat omogoča resnico tolmačiti na svoj način , saj je zmagovalni način . Kajti resnico se da izglasovati in nobenega problema ni, če se laž deklarira za resnico.Toliko o refleksiji, ki je ni od nikoder.
Še prej pa se želim dotakniti načina diskusije, ki v Sloveniji dominira, a po mojem ne vodi nikamor : to je diskusija AD REM, namesto AD PERSONAM. Kajti prav način diskusije AD REM, ki jo je v nedavnem intervjuju na RTVSLO pri dr. Jožetu Možini, promoviral nekdanji predsednik države Borut Pahor, nas je pripeljala do absurdne situacije, da imamo državo zločina, brez zločincev , spomenike žrtvam brez imen (sramota ob Kongresnem trgu v Ljubljani) in vladajoče oblastnike skrite za imeni institucij. Skratka anonimnost AD REM ne vodi nikamor, zato predlagam drug princi: imena in obraze ključnih ljudi, ki odločajo o naših usodah je treba čimbolj izpostaviti. Skratka ne samo ad personam, ampak AD HOMINEM.
Za poslance v Državnem zboru RS in v EU parlamentua bi nujno morali uveljaviti obvezni curriculum vitae – to je javno dostopen življenjepis, verodostojen dokument, vsem ljudem (s fotografijo vred) na očeh. Za odgovorno ravnanje za svoja dejanja, pa je nujno uvesti nadzor opravilne sposobnosti izvoljenih predstavnikov na delovnem mestu: test uživanja škodljivih substanc – vzorčni test na alkohol, tako imenovani alkotest ter vzorčni test na prepovedane droge. Vsakodnevno nemočno opazovanje ne-sposobnosti je namreč ugotavljanje post festum, ekscesi in nespoštovanje pravil pa so na dnevnem redu.
Vrhunska politika, ki odloča o človeških usodah mora biti podvržena testiranju in kontroli, kot to velja za vrhunski šport in športnike. Skratka vrhunska politika mora biti podvržena vrhunskemu nadzoru. Namesto tega pa nam zdaj vladajoča politika ponuja legalizacijo marihuane in njeno uporabo celo postavlja izven nadzora !
Spoštovani naslovniki tega pisanja. Skromno upam, da bo moj prispevek za slovenski pomladni program nekoliko razkril problem zamolčanih ali prezrtih poglavij slovenske parlamentarne in ustavne zgodovine, katero moramo kritično presojati, predvsem pa napake priznati in se iz njih učiti če hočemo napredovati.
Za ta prispevek sem jih strnil v 13 točk nujnih sprememb, o katerih pa na žalost akademskim razpravljavcem izginja spomin ali pa manjka pogum. Začeti pa moramo z referendumsko demokracijo, ki danes – ob brutalni diktaturi parlamentarne večine, nujno dobiva vedno večji pomen. Žal pa je to dejstvo močno spregledano tudi v Zborniku in Katedrali svobode. Zato v naslednjih 13 točkah v okviru poziva za koalicijo z volivci, institut referenduma povsem upravičeno postavljam na prvo mesto. Zato koalicijo z volivci začenjam prav s tem:
- Zavrnitveni kvorum 90 člena Ustave RS, je v nebo vpijoča neenakost referendumskega glasu ZA in glasu PROTI in je svetovni unikum, ki ima povsem konkretne materialne in naravne posledice 1). To je tudi predmet moje trenutne ustavne pobude in ustavne pritožbe.
- Določba 90 člena Ustave po kateri referendumsko odločanje za občutljive teme (davki, človekove pravice, obramba in mednarodne pogodbe) ni dopustna, ker je seveda v neposrednem nasprotju s 3 in 44 členom Ustave.
- Za kršitve enakosti v referendumski kampanji bi morali uvesti sankcije, ne zgolj neobvezne ugotovitve povsem brezzobe DVK – državne volilne komisije DVK, ki mirno tolerirajo hude zlorabe celo v javnih medijih STA in RTVSLO.
- Prepoved obravnave iste zakonske materije se mora podaljšati z 1 leta na 5 let, to je več kot je dolžina enega zakonodajnega mandata (ki je 5 let)
- Ustavne sodnike, pa tudi člane RčS, naj se izvoli v DZ z 2/3 večino, za dobo 5 let, ne 9 let, z možnostjo ponovitve 5 letnega mandata.
- Vsem sodnikom brez veljavnega državnega pravosodnega izpita DPI, naj se sodniška funkcija nemudoma odvzame !
- Prav tako naj se za državno zborske volitve kot tudi za volitve v EU parlament, ukine omejitvena določba 48 člena zakona o volitvah v D Z , po kateri je lahko na kandidatni listi največ toliko kandidatov kot je izvoljenih. Izbira med več kandidati je temeljni postulat demokracije in je opredeljena celo v 80 členu Ustave, ki govori o odločilnem vplivu (preferenci) volivca na izbiro kandidata. Skratka gre za odprte kandidatne liste z obveznim preferenčnim glasom, za kar je glasovala tudi ¾ volivcev na zadnjem posvetovalnem referendumu o uvedbi preferenčnega glasu.
- Našteto pa hkrati pomeni obvezno uveljavitev preferenčnega glasu na nivoju volilnih okrajev, s tem da vsak volilni okraj, to je 88 okrajev, dobi svojega poslanca. To seveda pomeni odmik od kandidiranja zgolj od strankarskega vrha izbranih kandidatov – ali kot pravi ddr. Klemen Jaklič »vsiljenih kandidatov«, ter končno uvedbo zdrave konkurence znotraj (strankarskih) list.
- Ukinejo naj se spolne kvote, ker so anahronizem in so diskriminatorne in onemogočajo izvolitev najsposobnejših in pomenijo zgolj prisilno izenačevanje spolov, ki sta po naravi samo DVA in sta si po naravi različna, vendar komplementarna. Očitno pa bi tudi to naravno dejstvo , v sedanjem zmedenem slovenskem in svetovnem času, spadalo v Ustavo.
- Posvetovalni referendumi naj končno dobijo svoj smisel: to je obveznost četrtega branja zakonskega predloga ter obvezne javne predstavitve mnenj v DZ, kar je že večkrat predlagal predsednik Državnega sveta gospod Marko Lotrič.
- Pravica predlaganja posvetovalnega referenduma naj se s poslancev razširi tudi na volivce – npr na 5.000 volivcev z glasovanjem na daljavo – po internetu prek posebnega zaščitenega portala.
- Volivci – slovenski državljani v zamejstvu ter trajni ali začasni slovenski izseljenci po vsem svetu, naj končno postanejo upoštevanja vredni člani slovenske skupnosti in državnosti: omogočiti jim moramo glasovanje na daljavo – to je vsekakor možno doseči po svetovnem spletu preko posebnega zaščitenega volilnega portala. Država mora to zagotoviti že pred novimi parlamentarnimi volitvami, hkrati s takojšnjo vrnitvijo v zadnjih 15 letih cca 500 ukinjenih volišč.
- Vsi posvetovalni referendumi, ki so zdaj zgolj oblika merjenja moči in zgolj javno mnenjska anketa, naj se izvajajo preko posebnega volilnega oziroma referendumskega internetnega
Skratka kamena doba ni prenehala, ker bi zmanjkalo kamenja, ampak ko so Butalci opustili namero, da premagajo pamet. Danes in na volitvah pa imamo/imajo edinstveno priložnost – ne da izgubljeno pamet premagamo, ampak da si jo pridobimo in uporabimo !
——————————————————–
- brez zavrnitvenega kvoruma bi namreč imeli danes necenzurirane, nepočrnjene arhive in že zdavnaj zgrajen dvojni 2TIR, za bistveno nižjo ceno ter brez usodnih poškodb narave kraškega podzemlja. Podobna ugotovitev velja tudi za druge infrastrukturne investicije, ki pa so v SLO že v osnovi naravnane k čim počasnejši in čim dražji izgradnji in ropanju denarja davkoplačevalcev (TEŠ6, 3Razvojna OS, 2tir – 2TDK) brez alternativ in celovite presoje vpliva na okolje
Spoštovani bralci, volivke in volivci ter člani uredništva zbornika Katedrale svobode, spoštovani predsednik koalicije z volivci gospod Janez Janša ter spoštovani vsi člani koalicije z volivci ter člani Zbora za republiko in različnih podmladkov, forumov ter medijskih podkastov političnih strank in različni komentatorji !
Gornje zahteve in predlogi so nastajali spontano in iz potrebe po osvežitvi spomina na postopek pohabljanja demokracije in s pogledom od blizu – iz žabje perspektive, ne iz ptičje perspektive Katedrale svobode, katere prispevki so sicer spoštovanja vredni in jih v veliki večini podpiram, a so zaradi prevelike razdalje in višinske razlike, morda premalo vidni, ali pa so za koga celo moteči, morda prav zato ker so konkretni, in iz akademske višine neopazni.
Nastali pa so tudi iz izkušenj ne-možnosti, ki so danes v samostojni Sloveniji postale praktično nepremagljive. Ne le zaradi labirintov birokracije, pač pa tudi zavor znotraj nas samih, da ne rečem zaradi prastrahu in celo nezaupanja voditeljev in intelektualcev, do lastnega ljudstva.
Vsekakor pa ne moremo spregledati misli, ki jo je pred več kot 2 stoletjema izrazil 3 predsednik ZDA in ki nepreklicno veljajo, vsaj za civiliziran zahodni svet, še danes! 3 predsednik ZDA je ob rojstvu največje demokracije na svetu namreč daljnovidno svaril:
»Izrodi se vsaka država, kjer je oblast zaupana le voditeljem.
Le ljudje sami so varni varuhi države in če menimo, da ljudstvo ni dovolj izobraženo,
ni rešitev v tem, da ljudem oblast odvzamemo, ampak jih izobražujemo in informiramo.
To je pravi korektiv zlorab ustavnih pristojnosti«.
(Thomas Jefferson 3 predsednik ZDA)
Spoštovani, s tem zaključujem moj, 75 prispevek, k zborniku, ki ga sicer močno pozdravljam, sem si pa drznil pogled razširiti s pogledom od spodaj navzgor in s strani. In ga dopolniti s pogledom iz žabje perspektive plebsa, oziroma ljudstva, ki je sicer včasih slabo in/ali dvomljivo informirano in temu ustrezno neozaveščeno, a ima vendarle na srečo z neposredno demokracijo zadnjo besedo, torej ne samo na volitvah. Pri čemer je zakonska regulativa, ki jo je leta 2018 ob razveljavljenem referendumu, naložilo zakonodajalcu-to je D Z, Ustavno sodišče.
Čeprav je slovenska država tako rekoč po čudežu nastala prav iz volje plebsa, to je referenduma, je referendumska ureditev neodpustljivo zanemarjeno področje demokracije ter akademskega ne zanimanja in ignorance. Strankarska demokracija pač ni zadnji in najvišji dosežek demokracije, posebno kadar ta postane izključujoča diktatura parlamentarne večine. Takrat se pokaže njena nemoč in pokaže moč neposredne demokracije. Zato bi njena ureditev morala biti v ospredju zanimanja tudi akademskih razprav, a je žal od njih popolnoma odrinjena.
Upam le , da bodo prihajajoči zakonodajni referendumi o evtanaziji in uživanju marihuane prinesli streznitev in bodo referendumski glasovi in volilne skrinjice kmalu nadomestile popolno ne operativnost eno-strankarskega zakonodajnega telesa.
Pravzaprav je dobro, da neposredna demokracija prevzema funkcijo parlamentarne demokracije in tako vse bolj postaja nadomestilo ugrabljenega parlamenta. Od oblasti pijana vladna koalicija nujno potrebuje streznitev. Koalicija z volivci se bo gradila tudi skozi referendume, od spodaj navzgor. Čim več bo škodljivih in s pametjo skreganih zakonov, prej bo konec golobjega (mehkega) fašizma. In toliko močnejši bo volilni rezultat za obdobje vladavine prava po koncu fašizma, Zato je kriza v kateri smo, pravzaprav zelo ustvarjalna in produktivna saj v sebi nosi neizogibni kal lastnega razkroja.


