Piše: dr. Andrej Fink
Dne 21. julija 2025 so se v Čilu na neke vrste vrhu zbrali politični vodje držav, ki sami sebe imenujejo naprednjaki. Zamisel se je porodila lani v New Yorku, kjer sta bila glavna španski premier Sanchez in brazilski Lula da Silva. Odločila sta se, da bo drugo srečanje letos v Čilu. Tokrat jih je bilo (le) pet: čilski Borić, španski Sanchez, brazilski Lula da Silva, kolumbijski Petro in urugvajski Orsi. Vabljeni so bili tudi britanski Keir Starmer, mehiška Claudia Sheinbaum, kanadski Mark Carney, a jih ni bilo.
Srečanje so sklicali pod geslom »Democracia siempre« (Demokracija vedno). Govorilo se je samo o demokraciji. To je dobro. Manj dobro pa je, da progresisti (ne) definirajo, kaj je demokracija. Bilo je veliko povedanega o tem, da je demokracija v nevarnosti, da jo je zato treba braniti. Da jo v zadnjih časih grozno napada »ultradesnica«. Da »reakcionarna desničarska internacionala« preži na voljo ljudstva. Demokracijo menda napada »internacionala sovraštva in laži«. Na pohodu sta »dezinformacija in ekstremizem«. Španski premier Sanchez je vztrajal, da »reakcionarna desnica hoče uničiti demokracijo« … »Širi se sovražni govor« … »Progresisti, ki smo na vladi, dokazujemo, da z nami stvari delujejo bolje«. Kolumbijski Petro gre še dlje, ko pravi, da je »nedvomno nemogoče doseči srečo samo na podlagi trga« … »Gre za življenje proti kapitalu!«. Pred desnico na pohodu »smo progresisti edino upanje in alternativa«. Poleg srečanja je bil organiziran tudi Festival Demokracija, kjer so razmišljali intelektualci, miselni centri, člani civilne družbe. Ob koncu so izdelali sklepe in izjavo. Končni predlogi pa bodo predstavljeni na letošnji 80. Generalni skupščini ZN septembra. Na srečanju je vladalo nekakšno križarsko vzdušje. Eden od udeležencev je dejal: »Rojeva se nekaj velikega …«
Za opazovalca je to bilo leporečje in v najboljšem primeru, donkihotsko obravnavanje tako resne in občutljive snovi, kot je demokratični politični sistem, ki temelji na načelu zavor in ravnovesij. Tu ni bilo nikakršnjih ravnovesij. Demokracija je očitno tisto, za kar naprednjaki pravijo, da je. Če ljudstvo na svobodnih volitvah ne izvoli progresizma, vse takoj postane ultradesničarsko. Levici ni všeč, da so ljudje v ZDA izvolili Trumpa, v Argentini Mileija, v Nemčiji koalicijo Merza, v Italiji Melonijevo, pa Orbána na Madžarskem. Ob tem ugotavljajo, da je »desnica na pohodu. Toda, če si prizadevamo za demokracijo in je še kako prav, da se, moramo sprejeti pravila igre. Lahko nam niso všeč Trump, Milei, Melonijeva. V skrajnem primeru si lahko prizadevamo, da bomo prihodnjič argumentirano prepričali sovolivce, da je drugačna opcija boljša. Seveda bodo bolj kot besede o njih govorila njihova dela in učinkovitost. Taka so pač demokratična pravila igre, ki so enaka za vse v resnično svobodni in pluralni družbi. Vsak drug sistem je slabši od tega.
V Čilu je bil govor o demokraciji. Zelo prav. Prav je, da se demokracija brani pred totalitarno ultradesnico. Toda prav je, da se brani tudi pred totalitarno ultralevico. Ob tej priložnosti pa, začuda, prav v latinsko-ameriški regiji ni bilo najmanjše besede o totalitarnih komunistični Kubi, Venezueli in Nikaragvi …! Na Kubi po 60 letih socializma več ur na dan nimajo elektrike! V Venezueli je s socializmom 21. stoletja že dve desetletji najgloblja humanitarna kriza! V Čilu so očitno zasedali enooki ljudje!
V zadnjih dneh je v naši soseščini zakrožila zanimiva novica, namreč, da je na Češkem predsednik podpisal amandma Kazenskega zakonika, po katerem bo lahko kaznovan s petimi leti zapora, kdor bo promoviral komunistično ideologijo in njene simbole prav tako kot nacistične in fašistične.
V Čilu torej – prazni idealizem, gradovi v oblakih in govoričenje o baročni demokraciji z naprednjaško primesjo. Na Češkem – realizem, kjer ljudje v zreli demokraciji odločajo o nevarnostih totalitarizmov, ki jih dobro poznajo. Kdor hoče, naj razume!
