Piše: G. B.
V visoki starosti – prihodnje leto bi dopolnil 100 let – je umrl Zdenko Roter, sociolog, Kučanov svetovalec in nekdanji zasliševalec duhovnikov, kasneje pa “humanist z očali”, kot so mu rekli.
Kot so zapisali v časopisu Delo, je bil Zdenko Roter utemeljitelj sociologije religije ter pripadnik liberalne smeri znotraj rdečega režima. Omenjajo tudi, da je bil svetovalec Milana Kučana, ko je postal predsednik republike, ter soustanovitelj Foruma 21. Pa tudi to, da je po delovanju v partizanih postal član Varnostno-obveščevalne službe oz. Ozne, vendar naj bi ga ta služba “razočarala” in se je odločil za univerzitetno kariero. Postal je profesor sociologije religije, zagovornik dialoga med marksisti in kristjani ter eden od kreatorjev projekta Slovensko javno mnenje (pri čemer je sodeloval še en znan Kučanov sopotnik Niko Toš).
Veliko laskanja, skoraj nič resnice
O tem, kako je Roter zasliševal duhovnike, seveda niti besede, čeprav obstajajo številna pričevanja, tudi o tem, kako je Roter sprenevedal pri srečanju s škofom Antonom Vovkom, ki je bil napaden in zažgan na novomeški železniški postaji. Vovk je namreč v svojih spominih opisal, kako ga je Roter spraševal, če ga je morda zažgal spremljevalec, župnik France Čampa, ki da je bil strasten kadilec. Roter je od Vovka tudi zahteval ožgane predmete, ki jih je nato Udba uničila in s tem izbrisala sledi zločina.
Medklic: o duhovniku Francu Čampi smo sicer že pisali, saj je takrat deloval v Mengšu, nato pa na Raki, kjer je med drugim krstil tudi sedanjo ameriško prvo damo Melanio Trump. Več TUKAJ.
Prav nasprotno: po navedbah Dela naj bi bil Roter celo neke vrste disident, saj naj bi se zaradi sodelovanja s Stanetom Kavčičem, liberalnim komunistom, ki je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let vodil slovensko republiško vlado, padel v nemilost. Kot je znano, so Kavčiča s posegom “zdravil sil” odstavili in poslali v dosmrtno izolacijo. No, precej laskavo so zapisali, da je bil Roter celo “razredni sovražnik”, vendar pa ga čistke v sedemdesetih letih na fakultetah vseeno niso dosegle. Kot je kasneje povedal sociolog in profesor Janez Jerovšek, kolumnist Demokracije in eden od lustriranih visokošolskih predavateljev, je bil Roter sicer blizu temu, da bi ga odžagali, a se je izognil “nevihti”.
Roter je sicer izdal več knjig, med drugim tudi debelo knjigo “Padle maske”, v kateri je zapisal tudi nekaj stvari o politični tehnologiji nomenklature in “stricev iz ozadja”, denimo kako so leta 2007 ustoličili Danila Türka za predsednika republike. Vendar po mnenju nekaterih je to še vedno zelo malo. Kot navaja Igor Omerza, je veliko skrivnosti odnesel s seboj v grob.
Manj znano pa je, da je bil Roter kot profesor tudi mentor doktorske disertacije, ki jo je po osamosvojitvi izdelala in zagovarjala Spomenka Hribar.
Zamolčevanja in sprenevedanja
Zgodovinarka Tamara Griesser Pečar je na portalu Časnik opozorila, da je Roterjevo na prvi pogled prepričljivo pričevanje o povojnih dogodkih, denimo glede zažiga škofa Vovka, dejansko hudo sprenevedavo, saj naj bi več stvari zamolčal kot povedal, ustvaril pa vtis, da Udba s tem, kar se je zgodilo škofu, ni imela nič. Več TUKAJ.
Na Roterjevo zamolčevanje in sprenevedanje je pred leti v javnem pismu opozoril tudi publicist, profesor slovenskega jezika Jože Kurinčič (več TUKAJ), ki ga je spomnil tudi na prijateljevanje z Milanom Venišnikom, političnim komisarjem partizanskega bataljona. Venišnik je znan tudi po tem, da so po njegovi odločitvi poleti 1942 partizani pobili devet kmetov iz Prigorice in njih trupla vrgli v jamo Žiglovica. “Torej ste bili prijateljsko povezani z ljudmi, ki so bili krivi hudih zločinov med vojno in po njej. V knjigi se prikažete kot mož trdnih moralnih načel. Gotovo ste z grozo doživljali smrti teh svojih prijateljev. Meni pa se ob tem postavlja vprašanje, kako je možno ohraniti vero v NOB in v revolucijo z vedenjem o vseh teh stvareh. Morda boste rekli, da niste vedeli, kaj se je dogajalo v Teharjah, da niste slišali za Žiglovico. Morda res ne, a kot inteligenten visoki uslužbenec tajne policije ste imeli vse možnosti, da do informacij pridete. Ste se bali, da se bo podrla vaša vera v enobe in revolucijo? Kako ob vseh grozotah vojne, ki ste jih doživeli in ste o njih slišali ali brali, še vedno postavljate v ospredje srečo medvojne mladostne tovarišije?” je Roterja spomnil Kurinčič.
Pod vplivom Roterja se je podobne zamegljene retorike naučil tudi Milan Kučan, ki je lahko v enem govoru povedal veliko in hkrati nič. Ljudstvo pa mu je tako rekoč “jedlo iz roke”, kot se temu reče.
Nastopa Zdenka Roterja se spomni tudi novinar Demokracije, ki je leta 2004 obiskal dogodek, ko je v hotelu v Metliki Toni Gašperič gostil prav Roterja.
In zagotovo bomo v prihodnjih dneh slišali še veliko laskavih in hkrati sprenevedavih zapisov o Roterju. Resnice pa zelo malo.
