Piše: Jože Biščak
Pred leti je slovenska rokometna reprezentanca na Nizozemskem igrala prijateljsko tekmo. Zunaj je deževalo in v nekem trenutku je s stropa dvorane začelo kapljati. Tekma je bila za nekaj minut prekinjena, organizator je težavo hitro odpravil. Komentator slovenske nacionalne televizije si ob tem ni mogel kaj, da se ne bi norčeval iz gostiteljev, češ kako bogata država je Nizozemska, pa nima zidane dvorane, ampak montažno.
To je bilo tipično razmišljanje nekoga, ki mu iskre med možganskimi nevroni preskakujejo v socialističnem ritmu. Nizozemci pač vedo, kje imajo mejo, zato živijo v skladu s svojimi zmožnostmi. Presodili so, da ne potrebujejo zidane dvorane, ki je draga tudi zaradi vzdrževanja, zato so naredili montažno.
Res stiskaški Švicarji?
V nasprotju s Slovenijo, kjer je v »najlepši dvorani v Evropi« v Stožicah (sredi »najlepšega mesta na svetu«) zazijala večstomilijonska finančna luknja. In prav zaradi takega razmišljanja je Nizozemska postala bogata država; so varčni, temeljito premislijo o vsakem evru in ne hazardirajo s financami kot v Sloveniji.
Rokometni komentator ni bil edini. Na eni od veleslalomskih tekem v Kranjski Gori je komentator (spet z nacionalne televizije) razglabljal, kako gostoljubni so organizatorji Pokala Vitranc, ki so namestitev plačali vsem tekmovalcem, čeprav jim tega ne bi bilo treba. Za primerjavo je dal Švico, kjer so stiskaški, saj tega nikoli ne bi naredili, čeprav so zelo bogata država. Kakopak. Švicarji tega ne bi nikoli naredili. In ravno zato, ker so varčni in pri organizaciji takih ali drugačnih dogodkov gledajo na vsak frank, je Švica bogata in ekonomsko najbolj svobodna država v Evropi. S socializmom torej niso okuženi samo politični in gospodarski novinarji (da o politikih niti ne govorimo), ampak tudi športni.
Pot do bogastva je v varčnosti in podjetnosti
Kam pripelje socialistično razmetavanje z denarjem za športne prireditve, smo spoznali že v Jugoslaviji (a se očitno nismo ničesar naučili). Za športnimi objekti, kjer so bile olimpijske igre v Sarajevu, so ostale ruševine. Skakalnica, steza za bob in drugi objekti so začeli razpadati, takoj ko je bilo tekmovanja konec. Tudi Grčija je organizirala olimpijske igre, čeprav tega ni bila zmožna. V Atenah so danes ruševine: stadion, olimpijski bazen, vstop v olimpijsko vas in drugo bolj spominjajo na stavbe v Bejrutu, kot pa na prizorišče, kjer so bile leta 2004 olimpijske igre. Podobno se dogaja v Sočiju, kjer je Rusija leta 2014 organizirala zimske olimpijske igre in zanje zapravila milijarde evrov – izključno zato, da bi svetu dokazala, da jih lahko. Danes je kraj, kjer je stala olimpijska vas, mesto duhov.
Če želi Slovenija postati bogata država, mora posnemati bogate države (tudi pri športnih dogodkih) in sprejeti njihovo miselnost, ne pa bolivarsko Venezuelo, komunistično Severno Korejo, socialistični Grčijo in Španijo ali pa se ozirati nazaj k Jugoslaviji. K srcu bi si morala vzeti besede enega od očetov ameriške ustave, izumitelja, državnika in znanstvenika Benjamina Franklina: »Pot do bogastva je odvisna samo od dveh besed, podjetnosti in varčnosti.«
Temeljni zmoti o kapitalizmu
O kapitalizmu krožita dve osnovni zmoti, ki so ju v kolektivni spomin vtisnili levičarji. Prva je sama beseda kapitalizem, ki namiguje, da je njegova osnovna značilnost kapital (ki je v rokah bogatih in izkoriščevalskih ljudi). Toda če dobro pomislite, imajo kapital tudi ljudje v socializmu. Vsak cent, ki ga imate denimo na transakcijskem računu, je vaš kapital. Kapital obstaja v vseh družbenih ureditvah. Kaj je potem glavna značilnost kapitalizma? To je svoboda, ki temelji na svoboščinah, kot so ekonomska svoboda, osebna svoboda, svoboda govora in prosto razpolaganje z zasebno lastnino. Tega v socializmu ni, prav tako v socializmu država določa, kaj ljudje potrebujejo, v kapitalizmu to določa trg (ponudba in povpraševanje). Zato bi bila namesto besede kapitalizem boljša besedna zveza prostotržna družba.
Druga zmota je, da je temelj kapitalizma potrošnja. Za širjenje te zmote je najbolj zaslužna levičarska hollywoodska filmska industrija, ki zahodne države prikazuje kot države, kjer ljudje nakupujejo, zapravljajo in brezglavo uporabljajo kreditne kartice. Axel Kaiser, avtor uspešnice Pot v propad, pravi, da je zadnja desetletja podoba zahodnih, razvitih gospodarstev res taka, toda to ne odseva resnice o bistvu kapitalističnega sistema. Te države so postale bogate zaradi varčevanja, proizvodnje in nizke javne (državne) porabe.
Večja javna poraba, nižja gospodarska rast
Kljub neizpodbitnim dokazom, da večja javna poraba vodi v revščino, nas želijo levičarji (na žalost tudi večina desničarjev) prepričati, da zapravljanje denarja deluje. Običajno dajo primer Švedske, češ da ljudje, čeprav imajo obsežno socialno državo z veliko državno potrošnjo, še vedno uživajo blaginjo ravno zaradi svoje socialnodemokratske politike. Tako prepričanje je mit. Švedi so bogati kljub socialni politiki in visokim davkom, postali so bogati zato, ker so v zgodovini imeli dolgo časa relativno svoboden trg in nizke davke. Gre za čas zgodnjega kapitalizma, ko je človeštvo naredilo največji korak v razvoju in ko se je akumulirala velika količina bogastva.
To sta s svojo analizo dokazala ekonomista Joseph Connors in Seth Norton iz ZDA. Opisujeta, kako se razvite države počasi etatizirajo in kako večja državna poraba zniža gospodarsko rast. S številkami sta pokazala, da se je v tistih državah, kjer se je javna poraba v povprečju povečala za 13,3 odstotne točke (1960−2010), rast BDP v povprečju upočasnila za 2,5 odstotne točke. V državah z ekstremno visoko javno porabo (v 50 letih v povprečju za 34 odstotnih točk) pa se je rast BDP upočasnila kar za 5,4 odstotne točke. To je logično. Z zapravljivostjo javnega sektorja in večjo javno porabo, ki je posledica večjih dajatev državi, zasebnemu sektorju, ki poganja gospodarstvo vsake države, ostane manj denarja. In ker je manj privarčevanega denarja, je manj vlaganja, kar posledično pomeni manjšo gospodarsko rast.
Zapravljivi dol in Varčna vas
Države, ki so bile nekoč zgled varčnosti in nizke javne porabe, danes nebrzdano trošijo (javna poraba še pred 100 leti ni presegala 15 odstotkov BDP, danes skoraj povsod presega 50 odstotkov, kar pomeni, da toliko manj denarja ostane ljudem). Če poberejo premalo davkov od ljudi, natisnejo denar brez kritja ali se zadolžijo. Prav ironično je, da so (na papirju) najbogatejše in najbolj razvite države tudi najbolj zadolžene. Vendar se bo to moralo prej ali slej končati in konec bo zelo grd. Na to je že pred dvema desetletjema opozarjal milijarder Warren Buffett, ki je v ameriški reviji Fortune objavil esej Squanderville and Thriftville (Zapravljivi Dol proti Varčni vasi), v katerem je nazorno pojasnil težavo, s katero se ameriško gospodarstvo več desetletij spopada zaradi čezmerne potrošnje.
Predstavljamo si dva otoka, je zapisal. Na vsakem je po ena vas: Zapravljivi Dol na enem in Varčna vas na drugem. Obe sta samozadostni in imata enak delovni čas. Lepega dne se v Varčni vasi odločijo, da bodo več delali, zato da bodo lahko privarčevali in investirali. Zgodi se, da Varčna vas proizvede več, kot potrebuje, zato začne višek izvažati v Zapravljivi Dol. Prebivalci slednjega kmalu ugotovijo, da lahko zaradi poceni izdelkov iz Varčne vasi živijo enako dobro, tudi če delajo manj. V zameno Zapravljivi Dol ponudi Varčni vasi obveznice, katerih izdaja ne zahteva velikega napora.
Mineta dve leti in Varčni dol si nabere ogromne količine obveznic Zapravljivega Dola. Nekateri strokovnjaki ugotovijo, da bodo morali prebivalci Zapravljivega Dola delati dvakrat več, če bodo želeli poplačati svoj dolg Varčni vasi. Ko se začno prebivalci Varčne vasi spraševati, ali bodo sploh kdaj dobili poplačan dolg, se odločijo, da ga bodo izterjali z edino lastnino, ki jo imajo prebivalci Zapravljivega Dola – zemljo. Tako je Varčna vas postala lastnik Zapravljivega Dola. A ne le to. Ker prebivalci Zapravljivega Dola nimajo ničesar drugega v zameno, so prisiljeni delati celo več kot prebivalci Varčne vasi, saj le tako lahko odplačujejo dolg in imajo dovolj za preživetje.
Pot nazaj v varčnost bo strma
Buffet je z esejem natančno pokazal, kam so zabredle ZDA (podobno je danes z državami Evropske unije). Do sedemdesetih let so se prebivalci ZDA obnašali kot prebivalci Varčne vasi; njihova trgovina je bila uravnotežena, imeli so celo presežek, vlagali so v druge države, imeli so tako imenovani zlati standard. Nato je prišlo do obrata. ZDA so morale, da bi financirale svoj uvoz (denimo) iz Kitajske, tja pošiljati dolarje v zameno za izdelke, ki jih je Kitajska pošiljala v ZDA. Povedano drugače: Kitajska je v ZDA pošiljala dejanske dobrine, ZDA so jim je dajale dolarje, se pravi tiskane papirčke, ki so bili jamstvo, da jih bodo nekoč lahko spremenili v dobrine in storitve.
A ni bila samo Kitajska, tudi druge države so imele v primerjavi z ZDA presežek v medsebojni trgovinski bilanci. Zato je začelo strmo naraščati premoženje tujih državljanov v ZDA, naraščala je inflacija, Američani pa so kljub temu še vedno trošili, javna poraba je naraščala. Čeprav velja, da je začetek zatona dolarja povzročila ustanovitev ameriške centralne banke (FED), so ZDA postale resnični Zapravljivi Dol, potem ko so se leta 1971 odpovedale zlatemu standardu. Novi ameriški predsednik Donald Trump želi to spremeniti − da ZDA spet postanejo Varčna vas. Toda pot nazaj v varčnost in podjetnost, kar je nekoč odlikovalo ZDA, bo težka in strma.
