Piše: Andrej Sekulović
Pod mogočnimi alpskimi vrhovi se odvija drama, hkrati tragična in komična. Se je narod, ki je stoletja ohranjal svoje bistvo pod drugimi vladarji, osamosvojil samo zato, da bi lahko samostojno odkorakal v prepad?
Slovenija letos praznuje 34 let samostojnosti, a namesto suverene države, ki bi skrbela za interese in dobro avtohtonih prebivalcev, imamo vlado, ki želi uvažati tujce z drugih celin, po ulicah naše prestolnice korakajo povorke sprevržencev in etnomazohistov, javno mnenje nam narekujejo oprode globalizma, naš denar pa se staka v žepe iz tujine podprtih levičarskih nevladnikov.
Medtem je domoljubju dovoljeno, da se manifestira le prek navijanja na športnih dogodkih in hvaljenja lokalne kulinarike. Vse drugo je že sovražni govor. V šolah se nove generacije Slovencev in Slovenk še vedno učijo o partizanskih junakih, rdeča zvezda na čeladah armade, ki naj bi bila leta 1991 poražena, pa še vedno velja za »simbol svobode«. Demografska kriza se rešuje z uvozom nekompatibilnih tujcev, med katerimi jih veliko pripada Evropi sovražni religiji. Ni še prepozno, a katastrofa je vse bliže. Glasovi odpora so vse glasnejši, oči se odpirajo, a številni še vedno nočejo prisluhniti ali spregledati. Res je, da upanje umre zadnje, vendar pa se čas izteka.
Bo Slovenija postala del avtentične Evrope, ki hoče ostati celina Evropejcev, ali bo še naprej slepo sledila zvokom bruseljske piščali v brezno liberalne norosti? Če želimo videti, kakšna prihodnost nas čaka v tem primeru, ne potrebujemo časovnega stroja, lahko le pogledamo nekaj sto kilometrov na zahod in vidimo, kakšna je realnost multikulturnih, »progresivnih« družb.
