Piše: Tamara Lubarda
Koalicija političnega trojčka nemalokrat vrši oziroma izvaja vpliv s pomočjo medijske sfere preko katere nagovarja recipiente, do katerih dospejo zgolj na prvi vtis napredna sporočila, ki so podkrepljena s spodkopavanjem etičnih načel in vrednot za katere se zavzema tej v tem nevaren politični desni pol.
Čeprav pozivi k spoštovanju človeškega življenja, prizadevanju za mir in strpnost v čim večjem obsegu moralnega vrednotenja »v svetu sprememb« prihajajo z desno usmerjenih strank. Vendar javno mnenje dandanašnjega časa temu ni naklonjeno. Zaradi nestrpnosti tako do vernih kakor tudi drugače mislečih se povečuje cinizem.
Kot bi domoljubnost zavračala multikulturnost in kot da multikulturnost ne more vključevati domoljubja državljana. S širjenjem take populistične propagande pa se brezkompromisno povzroča da zlasti labilen del, na katere se vpliva sedanje ali celo daljnosežno med katerimi so prevečkrat tisti ki postanejo zlahka podvrženi, ne dvomi v načine vplivanja.
Širši pojem od propagande predstavlja javno mnenje, ki ga (iz)oblikujejo pretekle, sedanje in predvidene razmere, katere pa sledilcem opisujejo predvsem televizija, radio, tisk in platforme internetnega medija. Bodisi hote ali zgolj mimogrede. Kajti smo gledalci ekrana ki izbiramo med televizijskimi programi, poslušamo radijsko postajo, beremo časopis in tisk ali iščemo informacije prek spleta. Smo sledilci. Tudi kadar to nismo oziroma pri tem nismo neposredno udeleženi na nas medijski kanali vplivajo posredno in prispevajo k našim pogledom.
Težava pa nemalokdaj nastane, kadar poskušamo izraziti to kar ni tako rekoč sprejeto za splošno ali kadar se s tem razume spodkopavanje »novih« nazorov.
Zdajšnja klika oblasti marsikomu ne dovoli da se o marsičem oziroma mnogočem govori brez njegovih posledic ali pa razpravlja, čemur često sledi spreobrnitev kliki spornih pogledov dotičnega, prikrito ustrahovanje ali dolgotrajno sodno preganjanje in zaporna kazen. Zgolj zaradi takega ker so koga stališča odstopala od tej všečnih.
Ampak: vprašamo se kdo o tem odloča ter kaj se hoče doseči s tem ko se koga okrivi ker se mu posledično naprti kazen. Ni rečeno, da tisto, kar je kasneje ugotovljeno kot krivdno po merilu stopnje nasploh sprejemljivega dejansko odraža karkoli drugega od zgražanja.
Zgodi se, da se namerava kdo ki se je pojavil v mediju kljub temu da je javna osebnost ki je nemalokrat pod lupo zaradi omembe njegovih dejanj, obnašanja ali izrečenega četudi je bilo interpretirano malce ironično, čimbolj okoristiti »na račun« tvorca takega zapisa in dotičnega medija. To se včasih izkaže navidezni žrtvi ki je navedena ali opisana koristen manever iskanja dohodkov ki jih prejme po razsodbi sodišča. Ko se tvorcu ‘žaljivega’ zaradi česar bralci, poslušalci, gledalci ali sledilci medijskih platform z interaktivnimi kanali dosežejo »sporno« navedbo dosodi denarno kazen – posebej takrat, kadar je višina denarne kazni nesorazmerna temu kar da je bilo povzročeno. Pa četudi često žrtev zaradi nasprotne stranke v postopku postane tvorec saj ga v procesih, ko jih sproži v tem in tako rekoč v mediju izpostavljeno prepoznan obremenjuje z zaslišanji po sodni dvorani. Sicer bi naroku na obravnavo včasih sledila prisilna privedba. Torej je z organi četudi medijskega pregona primorano sodelovati. Že izhodiščno pa je kogar obravnavajo »kot kršitelja« zoper »dobro ime« drugega napram temu drugemu v podrejenem s čimer pa pri tem manjvrednem položaju.
Nekaterim ne zadošča pisno ali izgovorjeno opravičilo, nasprotno, od tistih, ki jih utišajo često posredno zahtevajo pokoritev z obžalovanjem tudi kadar niso krivci.
Kdaj se z logiko vzročno posledičnega mišljenja mnenj ne sme prepovedati ali pa nosilce opisovanega kaznovati? Kadar je interes za obveščenost kljub namer ali zahtevi skrivanja do nekje oziroma neke stopnje zaupnih podatkov prevladujoč. Toda to se nanaša zlasti na informacije specifičnega značaja.
Kakor je določeno v 39. členu Ustave slovenske države sta formalno zagotovljeni svoboda izražanja misli in govora.
To pa se omeji za obrekovanje in pri natolcevanjih in sicer s kaznivimi dejanji zoper čast in dobro ime kar so tudi opravljanje, razžalitev in nenazadnje žaljiva obdolžitev.
Z namenom korektnega so nezaželene insinuacije z namigi, kako je bilo kadar temu ni tako kajti to tedaj ni izpričana resnica. Tu gre za o nekom »hudobna« in v tem sporna koga ali drugih izjavljanja in moteče opravljanje s sumi prekomernih posegov v zasebnost.
Za ponesrečene – kadar se jih ugotovi kot takšne – toda kljub temu izrečene izjave imajo v njih prepoznani ‘oškodovanci’ pravico zahtevka do četudi ne povsem celovite pa vendar odprave posledic. Kajti včasih se ugled komu od manj do bolj »vzame« četudi se mu časti pravzaprav ne bi smelo jemati ali odvzemati, to pa je odvisno od posameznika. Toda ker o tem določa organ sodstva postane sodba po celotnem postopku pravnomočna, kasnejša pritožba pa dejansko ne zadrži izvršitve. Zato se je tako rekoč takega zapisovalcu ali govorcu preudarno pravočasno odzivati na četudi so mukotrpne posamezne faze celotnega postopka zaslišanj.
Kadar so v tožbi zoper povzročitelja »slabega glasu« do oškodovanega prisotni skoraj maščevalni interesi to zlahka ugotovimo po zapozneli reakciji ali po tem, da oškodovan sploh ni zahteval popravka, takrat, ko je ne zapoznelo izvedel za ponesrečeno informacijo ki se nanaša nanj in bi lahko reagiral oziroma v doglednem času zahteval popravek poprejšnje objave iz katerega bi moralo biti razvidno, da je bila poprejšnja objava netočne vsebine bodisi delno bodisi povsem neresnična ali pa napačna. Preklic netočnega podatka se pričakuje ob širjenju zavajajočih in izmišljenih navedb.
Kadar pa kdo o nečem ali nekomu kaj pove, torej čimbolj objektivno izreče ali napiše brez namena komurkoli škodovati pri čemer ne razžali, vsaj izhodiščno, takrat ne namerava nikogar oblatiti in povzročiti nikakršnih zapletov.
Sicer pa ima, podobno kot z 39. ustavnim členom, na podlagi obrazložitve splošne Deklaracije o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta in razglašena 10. 12. 1948 v Generalni skupščini OZN (z 19. členom) vsakdo pravico do svobode mnenja in izražanja, vštevši pravico, da zaradi svojega mnenja nihče ne sme biti nadlegovan.
V Ustavi Republike Slovenije, 63. člen, je protiustavno oziroma se prepove spodbujanje sovraštva in nestrpnosti.
Pa vendar bi se zlagali, če bi dejali, da se vse to kar človek pikro pove ima oziroma smatra za sovražni govor.
Toda tako kot je za politične stranke s koalicijsko in parlamentarno večino sovražno govoriti zoper LGBT, takšnim imigrantom ki od naše države primarno in prvenstveno iščejo bonitete s koristmi ali o ‘omalovaževanju’ evtanazije, tako bi moralo skoraj samoumevno enako nedopustno postati zlasti rušenje družine dve staršev kot matere in očeta z vsaj enim otrokom. Vseh izvorov tujci, ki ne ogrozijo naše nacionalne identitete so desnemu političnemu polu dobrodošli, toda strankarsko številnejša pozicija skuša opozicijo nazorsko prikaz(ov)ati drugačno. Pomoč pri trenutni ideji o prenehanju »kandidatovega« življenja, kar se pojavi v skoraj transu njegove dolgotrajne ali trenutne brezizhodnosti, mora brezdvomno ostati v domeni zdravnikov. Vsak človek in vsako življenje je neizmerno in nadvse pomembno, kajti v nasprotnem teptamo temeljne pravice.
Ker se posredno uvajajo diskriminacije, od verske do družbeno-nivojske ne utihnemo.
Težava se pojavlja, odkar pobudniki nevarno svobodnjaških stališč prekinjajo stališča zastopnikov strank ki jim dajejo pečat desničarstva, kot da nanje ne bi izvajali pritiska čeprav so torej tiste, ki so vsaj parlamentarno zaradi utišanja odrinjene na stranski tir.
