Piše: Gašper Blažič
Marsikdo je že večkrat slišal besede naših najvišjih političnih predstavnikov, od Nataše Pirc Musar do Tanje Fajon, da Slovenija v primeru konflikta na Bližnjem vzhodu podpira »rešitev dveh držav«. Kar naj bi pomenilo vzpostavljeno sobivanje dveh držav na ozemlju, kjer je bila doslej le ena. Torej Palestino in zmanjšani Izrael.
Slovenija je uradno Palestino priznala pred letom dni, ne glede na to, da gre za povsem neizoblikovano državo z nedoločenim ozemljem, neenotno politično strukturo ter odsotnostjo izkaza nacionalne samoodločbe. Tudi zato je denimo nemška stran prav v teh dneh zavrnila možnost, da bi priznala Palestino, ki, mimogrede, še vedno ne priznava Izraela kot suverene države. In na takšni podlagi si slovenska oblast, globalna levica ter arabski lobi v OZN očitno predstavlja rešitev krize. Ki pa sploh ni rešitev, ampak samo še eden od umazanih poskusov, kako bi Izrael nagnali v morje in vzpostavili Palestino na celotnem ozemlju.
Poglejmo natančno. Na čem sploh temelji »rešitev dveh držav«, čeprav po uradni inačici slovenske zunanje politike že obstajata? Scenaristi takšne rešitve predvidevajo, da bi Izraelu odvzeli ozemlja, ki so jih po letu 1948, ko je suverena država doživela napad arabskih sosed, le-te tudi zasedle. Egipt je zasedel Gazo, Jordanija pa t. i. Zahodni breg. Po letu 1967 je Izrael izvedel »rekonkvisto« na teh ozemljih, vendar je Jordanija še kar nekaj let vztrajala pri tem, da je Zahodni breg anektiran k njenemu ozemlju, kar je bilo v nasprotju z načeli mednarodnega prava. Spomnimo, da je Tretji rajh na podoben način anektiral do tedaj svobodno Avstrijo, Italija pa je najprej z rapalsko pogodbo pridobila Primorsko, nato pa je leta 1941 anektirala še ostalo zasedbeno cono, t. i. Ljubljansko pokrajino (Ljubljana, Notranjska, Dolenjska in Bela krajina).
Kasneje, ko je Izrael ta ozemlja ponovno zavzel, se je Jordanija sčasoma odrekla Zahodnemu bregu, torej ozemlju zahodno od reke Jordan, po kateri sicer poteka mejna črta med Izraelom in Jordanijo. Vendar je vmes že nastala teroristična Palestinska osvobodilna organizacija, ki je začela širiti agendo o »palestinskemu narodu«, torej Arabcih, živečih na področju regije Palestine. PLO je smatrala, da je Jordanija ozemlje podarila Palestincem, prav tako to velja za Gazo, ki se ji je Egipt odrekel. Leta 1988 so tako razglasili novo državo Palestino, ki so jo mnoge komunistične države kot tudi arabski svet brž priznali. Priznala jo je tudi Jugoslavija, saj je bil Arafat pomemben člen Titovega gibanja neuvrščenih. Vendar Palestina de facto še vedno velja za državo brez zemlje, njeno priznanje pa je samo posledica sledenja globalni politični agendi. Iznajdba »palestinskega naroda« in »palestinske države« je bilo vedno samo in zgolj politično orodje za boj proti Izraelu, še posebej po tistem, ko se je slednji leta 1967 odvrnil od socialistične politike in se obrnil k Zahodu, zlasti Američanom. Tako ali tako pa je bil Izrael leta 1948 ob svoji ustanovitvi razglašen kot država dveh narodov, kar bi funkcioniralo brez vmešavanja skrajnežev ter arabskega lobija, za katerega je judovska država moteč člen. Kljub temu danes obstajajo mnogi državljani Izraela arabskega porekla, ki sebe nočejo smatrati za Palestince. So pa oboji, Arabci in Judje, tehnično gledano Palestinci glede na kraj prebivanja. Že to dejstvo postavlja zagovornike »rešitve dveh držav« v zelo čudno luč.
Ta »rešitev«, ki je pravzaprav populistična puhlica, s katero slovenski in globalni levičarji gradijo svojo »mirovniško« agendo, tako niti ni rešitev. Gre za razkosavanje suverene države Izrael. Obenem pa gre za teptanje vseh dosedanjih poskusov rešitve krize, ki so spodleteli ravno zaradi skrajnežev. Zanimivo je, kako se ob tem širi lažna navedba, da je Izrael okupiral Zahodni breg, ki bi ga akterji »dveh držav« seveda odrezali od Izraela. Seveda pa s tem ne bi prinesli dolgoročne rešitve, saj bi se politika mimikrije (ustvarjanja videza žrtve) nadaljevalo naprej. Ne pozabimo namreč, da je glavni cilj t. i. palestinske agende izbrisati Izrael. Ob tem celo levičarji pretakajo krokodilje solze zaradi domnevnega izraelskega zavračanja dobave humanitarne pomoči v Gazo – kot je znano, je bila nedavno ta pomoč dostavljena, res pa je, da gre za pomoč, ki ni pod nadzorom niti Hamasa niti OZN, slednja pa je doslej Hamasu omogočala, da je oplenil vse, kar se je dalo opleniti, ljudje pa so še naprej ostali lačni. Prikazovali pa so jih in jih še prikazujejo kot žrtve »izraelskega genocida«. Takšna politika seveda krepi skrajneže tudi na drugi strani, torej sioniste.
Iz vsega znanega je torej jasno, da rešitev dveh držav odpade, ker gre za izsiljen populizem, ki ne bo prinesel miru. Tudi zato, ker Izrael nikoli ne bo pristal, da bi ga trgali na več kosov. In ker v njem prebivajo tudi Arabci, ki so našli način sobivanja z Judi.
