Piše: dr. Anton Olaj
Domnevno sporen nepremičninski posel, povezan s predsednikom Slovenske demokratske stranke Janezom Janšo, je 18. aprila 2025 dosegel usodni verdict na Okrožnem sodišču v Celju. Sodišče je izreklo oprostilno sodbo.
Specializirano državno tožilstvo je prvemu obtoženemu, nekdanjemu direktorju podjetja Imos, očitalo zlorabo položaja, drugoobtoženima pa, da sta pomagala pri tej domnevni zlorabi.
Kritična presoja pravne podlage obtožnice
Obtožnica zatrjuje, da je Imos leta 2005 kupil Janševo zemljišče v Trenti za znesek, ki je presegel realno vrednost, da bi mu omogočil ugoden nakup stanovanja v Ljubljani, s čimer naj bi bilo podjetje utrpelo škodo. Zanimivo je, da se v gospodarski družbi niso čutili oškodovanih. Tožilstvo je oškodovanje domnevalo kar samo na podlagi sporne cenitve, kar je nenavadno. Odvetnik specialist za kazensko pravo dr. Blaž Kovačič Mlinar je javno izrazil kritično mnenje, da je 240. člen Kazenskega zakonika (KZ-1), ki določa kaznivo dejanje zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, »najbolj zlorabljiv člen v KZ-1«. Pri tem se je še vprašal: »Kako je mogoče nekomu s protipravnim poslom pridobiti korist, škoda pa pri tem ne nastane.«
Vprašanje nepristranosti tožilstva
Kodeks državnotožilske etike določa, da mora biti položaj državnega tožilca v kazenskih zadevah nepristranski, tudi navzven, z vidika razumnega, povprečnega in informiranega opazovalca. Ali je javnost zaznala to s kodeksom predpisano in pričakovano objektivno nepristranskost tožilca? Videti je, da ni. Ali se je ta »najbolj zlorabljiv člen«, kot ga je poimenoval Kovačič Mlinar, v zadevi Trenta zlorabil? Tega verjetno ne bomo nikoli izvedeli, vendar obstajajo o tem močni indici.
Razlogi za oprostilno sodbo
Sodni senat Okrožnega sodišča v Celju ni sledil argumentaciji tožilstva. V obrazložitvi sodbe je poudaril, da Specializiranemu državnemu tožilstvu ni uspelo izpolniti dokaznega bremena (onus probandi) za obstoj kaznivega dejanja zlorabe položaja. Tožilstvo ni ponudilo prepričljivih dokazov, da je družba Imos zaradi nakupa zemljišča utrpela konkretno premoženjsko škodo. Prav tako ni dokazov, da bi direktor družbe ob sklenitvi posla vedel za domnevno prenizko vrednost zemljišča ali da bi deloval z namenom oškodovanja podjetja. Ker ni bila ugotovljena krivda prvoobtoženega, posledično tudi ni pravne podlage za obsodbo drugo- in tretjeobtoženega zaradi domnevne pomoči pri kaznivem dejanju.
Dileme o začetku sodnega postopka in kodeks sodniške etike
Ostaja odprto vprašanje, zakaj je sodišče v predhodni fazi postopka sploh pritrdilo tožilstvu, da obstaja utemeljen sum, ki je bil pogoj za začetek sodnega procesa. Profesor dr. Miha Pogačnik je javno izrazil mnenje, da se postopek ob resni pravni presoji in skrbnem upoštevanju pravnih standardov in prakse sploh ne bi smel začeti. To stališče implicira kritiko presoje o obstoju utemeljenega suma. Kodeks sodniške etike, ki je tesno povezan s konceptom sodniške neodvisnosti, namreč od vsakega sodnika zahteva delovanje v skladu z najvišjimi standardi odgovornosti, skrbnosti, vestnosti, prizadevnosti in strokovne pozornosti pri izpolnjevanju njegovega poslanstva. Ali je sodišče doseglo navedene standarde? Mnogi menijo da ne.
Državni tožilec »varuh zakonitosti« ali samo stranka postopka
Obramba je med kazenskim postopkom kontinuirano opozarjala na pomanjkanje dokazov, ki bi potrjevali očitke o zlorabi položaja, in je zato pričakovala, da do obtožbe sploh ne bo prišlo oziroma da bo obtožnica umaknjena. Zakon o kazenskem postopku (17. člen) in ustaljena sodna praksa, kot jo ilustrira sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 444/2008, zavezujeta tožilca k enaki skrbnosti pri preverjanju tako obremenilnih kot razbremenilnih dejstev. Podobno usmeritev vsebuje tudi Kodeks državnotožilske etike, ki poudarja varovanje človekovega dostojanstva in osebnosti vseh udeležencev postopka. Državni tožilec mora torej delovati kot »varuh zakonitosti« in ne samo kot stranka, ki zasleduje obsodbo obdolženca. Tožilstvo ni dolžno za vsako ceno doseči obsodbe, temveč mora primarno stremeti k ugotovitvi materialne resnice. Načelo objektivnosti bi moralo varovati pravice obdolženca in zagotavljati, da kazenski postopek ne postane orodje za neupravičen pregon. S tem naj bi se preprečilo kršenje temeljnih pravic, kot so pravica do obrambe, domneva nedolžnosti in pravica do nepristranskega sojenja.
Napoved pritožbe in možnost zastaranja
Tožilec je po razglasitvi oprostilne sodbe napovedal pritožbo na Višje sodišče, pri čemer je kot razlog navedel napačno presojo dokazov s strani prvostopenjskega sodišča. Poudariti je treba, da se bo pritožba soočila z resno časovno omejitvijo, saj absolutno zastaranje kazenskega pregona nastopi marca 2027. Morebitno zastaranje bi onemogočilo pravnomočno razsodbo in bi pravno vprašanje ostalo nerešeno, kar vzbuja asociacije na podoben razplet v zadevi Patria. V javnosti se zato pojavljajo vprašanja o dejanskih motivih pritožbe in morebitnem cilju, da zadeva zaradi neuspeha tožilstva zastara. Takšen scenarij ne bi omilil narativ o krivičnem sojenju in problematični vlogi slovenskega pravosodja v politično občutljivih procesih.
»Je suis Janez«, Svoboda Sloveniji
Primer Trenta že v zdajšnji fazi politično deli javnost. Podporniki, ki se strinjajo z vzkliki množice pred sodiščem »Je suis Janez« in »Svoboda Sloveniji«, slavijo zmago nad »rdečo mafijo«. Nasprotniki pa vidijo oprostilno sodbo kot dokaz nedotakljivosti politikov, kar izkazuje polarizacijo družbe in nezaupanje v pravosodje. Sodni proces Trenta bo zato verjetno imel vpliv na prihodnje parlamentarne volitve. Ureditev razmer v pravosodju ter zagotavljanje hitrejših in pravičnejših sodnih postopkov bi lahko postala pomembna politična tema, ki bo resonirala z volivci.
Zanikano dogovarjanje o obsodilni sodbi
Oprostilna sodba v politično konotiranem procesu Trenta bi sicer lahko bila pokazatelj neodvisnosti sodstva, ki ni podleglo pritiskom tožilstva ali javnosti, a dolgotrajen postopek žal krepi percepcijo neučinkovitosti pravosodja. Dodatno se pojavlja še dvom, ali bi bila sodba res enaka, če ne bi bilo objavljene anonimne informacije o domnevno vnaprej pripravljeni obsodilni sodbi in posledičnih množičnih protestov. Vsebino anonimke je sicer sodišče zanikalo, vendar je pri tem v nekoliko čudni luči pustilo tožilca, katerega je oprostitev obtožencev močno presenetila. Mnogi se bodo spraševali, zakaj takšno presenečenje. Prepričljivih dokazov ni bilo, pa vendarle je tožilec pričakoval obsodilno sodbo. Ali je potem zanikano dogovarjanje o obsodilni sodbi vendarle obstajalo?
Nujnost reform za krepitev pravne države
Za utrditev pravne države so potrebne celovite reforme, ki bodo zagotovile hitrejše in preglednejše sodne postopke, okrepile neodvisnost sodstva in povrnile zaupanje javnosti v pravosodni sistem. Samo manjši popravki zakonodaje ne bodo zadostovali, saj kot poudarja star pravni rek: »Radicalia remedia malis radicalibus«, je za reševanje globoko zakoreninjenih problemov potreben temeljit pristop. V izhodišču bi Slovenija lahko udejanjila smernice Evropske komisije za učinkovitost pravosodja (CEPEJ), ki med drugim za kazenske postopke na prvi stopnji priporoča trajanje od enega do dveh let.
