Piše: Bogdan Sajovic
Pred osemdesetimi leti se je z osvojitvijo Berlina sesul Tretji rajh in po dobrih petih letih končala druga svetovna vojna. Povojna ureditev je temeljito preuredila razmerje moči na našem planetu.
Zavezniški dogovori so določili, da se bo sovjetska vojska usmerila na Berlin. Ameriški vojaško-politični vrh je menil, da se na Berlin ne splača napredovati. V njihovo okupacijsko sfero so tako ali tako prišla skoraj vsa industrijsko razvita območja Nemčije, z izjemo Šlezije, ki pa je bila tako ali tako že določena kot odškodnina Poljski za vzhodna poljska ozemlja, ki si jih je Sovjetska zveza priključila že s paktom Hitler-Stalin. Poljedelski vzhod Nemčije Američanov ni zanimal, sploh pa ne, če bi bilo to povezano z velikimi izgubami v bitki za Berlin, ker je bilo logično pričakovati, da bodo Nemci mesto ogorčeno branili. In končno je bil tu še mit »Alpske trdnjave«, namreč bojazen, da bi se na težko dostopnem terenu Bavarskih in Avstrijskih Alp vkopale fanatične esesovske enote ter se dobro založile z materialom in s »tajnimi orožji« − z reaktivnimi letali, raketnimi izstrelki in morda celo z atomskim in s kemičnim orožjem − ter tako s tega naravnega oporišča ogrožale zaveznike ter morda celo skušale izvesti protiudarce. Zato so ameriški vojaški poveljniki menili, da bi bila prvenstvena naloga likvidirati takšno grožnjo, še preden se Nemci dejansko utrdijo na gorskem območju, in so torej svoj glavni napad usmerili proti Alpam.
Zavezništvo s »hudičem«
V teh zadnjih mesecih vojne se je »zbudil« tudi britanski predsednik vlade Churchill, ki je videl propad svoje politike. Za uničenje Nemčije se je bil po svojih besedah pripravljen zvezati tudi s hudičem, tj. z boljševiki. Upal je pač, da bo v končni fazi hudiča lahko izigral, kot je bila navsezadnje stoletna britanska praksa. A hudič je igral po svojih pravilih in tudi vojna se je obrnila precej drugače, kot je Churchill menil, da se bo.
Več si lahko preberete v novi Demokraciji!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
