Piše: Klea Jeretič
S tiho normalizacijo zlorab. S politično pristranskimi odločitvami. Z izgubo zaupanja v institucije, ki bi morale varovati vse nas, ne le tistih, ki so na oblasti.
In ko se to začne dogajati, ne gre več za posamezne primere. Gre za razkroj sistema. Za razkroj družbenega zaupanja. Za razkroj temeljnih vrednot. Ena od teh vrednot je politična pluralnost. Različne ideje, stališča, pogledi – to ni napaka sistema, to je njegov namen. Vsak državljan ima pravico, da ga zastopajo tisti, ki jih je izbral. In ko stranko, ki jo je volila skoraj četrtina volilnega telesa, sistematično izključujejo, ko ji jemljejo besedo, ko jo izločajo iz odločanja – takrat ne gre več za napad na opozicijo. Takrat žalijo ljudi. Njihovo voljo. Njihovo dostojanstvo.
To, kar gledamo danes, ni več legitimen politični boj. To je zloraba oblasti. Zanikanje temeljnega načela, da oblast v demokraciji izhaja iz ljudstva. Če oblast deluje samo zase, če uresničuje osebne zamere namesto skupnega dobrega, potem ne spoštuje več demokracije. Takrat ne vodi države – takrat jo razkraja. Politika bi morala ljudi povezovati. Iskati skupne točke, tudi tam, kjer obstajajo razlike. A danes je postala prostor izključevanja, diskreditacije, sovraštva. Namesto sodelovanja gledamo maščevanje. In v tej razdeljenosti izgubljamo vsi. Vsaka stran, vsak posameznik, vsaka prihodnja generacija.
Zato prav mi – mladi – ne smemo ostati tiho. Mi bomo v tej državi živeli najdlje. In če zdaj dovolimo, da zlorabe postanejo pravilo, bomo mi tisti, ki bomo živeli v svetu, kjer bodo pravica, resnica in enakost pred zakonom ostale le še besede na papirju. Zloraba sodstva za politične cilje ni samo slovenska posebnost. Je del nevarnega globalnega trenda. Vse pogosteje vidimo, kako se v imenu zakonitosti izvaja politično preganjanje. A zakon brez pravičnosti ni nič drugega kot orodje moči. In ko pravosodje izgubi verodostojnost, ko postane selektivno, se začne rušiti vse – od svobode govora do človekovih pravic. Seveda niso vsi sodniki slabi. Številni svoje delo opravljajo vestno, pošteno, z globokim občutkom za pravičnost. A njihovo delo je danes zasenčeno s čedalje večjimi anomalijami sistema. To, kar se še pred leti ni smelo zgoditi, danes postaja nova normalnost. In to ni prav. To ni država, ki si jo zaslužimo.
Primer Janeza Janše je v tem kontekstu več kot le pravni primer. Je simbol. Simbol nekoga, ki že leta doživlja politično motivirane napade, diskreditacije in poskuse utišanja. Gre za poskus uničenja ugleda. A v resnici gre za nekaj več – za poskus utišanja vseh, ki mislijo drugače. V tej zgodbi ni pomembno, kdo si – pomembno je, da vsak od nas razume, kaj pomeni, ko sistem začne delovati proti posamezniku, namesto v njegovo zaščito. Zato ta boj ni boj za enega človeka. Je boj za demokracijo. Za načela, ki niso ne leva ne desna. So univerzalna. So temelj vsake družbe, ki želi biti svobodna, odprta in poštena. In ta boj se ne bije samo na sodišču. Bije ga vsakdo izmed nas. Ta boj bijemo, ko rečemo: dovolj. In prva naslednja priložnost za to je 11. maj – referendum proti privilegijem. Takrat bomo lahko jasno, odločno in mirno povedali: dovolj je. Stranka SDS danes raste, ker ljudje čutijo, da jih nihče več ne posluša. Ker je vse več takšnih, ki imajo dovolj izključevanja, maščevanja, zlorab. Ne gre več za ideologijo – gre za temeljni občutek pravičnosti. Gre za vprašanje, v kakšni državi želimo živeti. In ali si jo upamo tudi začeti graditi? Na nas je, da zavarujemo temelje pravne države. Da ne dovolimo, da nas ločujejo po strankarski pripadnosti. Da nas poveže skupna želja, da bi bili slišani vsi. In da bi bili pred zakonom vsi enaki.
To ni stvar ene politične usmeritve.
To je stvar skupne prihodnosti.
To je stvar Slovenije.
