Piše: Bogdan Sajovic
S poslovnim svetovalcem, praktičnim filozofom in publicistom dr. Andrejem Drapalom smo se pogovarjali o svobodi, totalitarizmu, globoki državi, zeleni agendi, nacionalni identiteti in migracijah.
Dr. Andrej Drapal (1. 9. 1958) filozof, sociolog, publicist in podjetnik. Kot študent je bil urednik Tribune (1979–1982) in kasneje urednik več redakcij Radia Študent in na koncu tudi direktor (1982–1986). V tem času je v različnih slovenskih medijih objavil več kot 500 člankov o kulturi, umetnosti in družbi ter med tem časom diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski Fakulteti Univerze v Ljubljani.
Od leta 1986 do 1991 je vodil gledališki in filmski program v Cankarjevem domu. V tem času je produciral več kot 30 gledaliških in filmskih predstav, kasneje tudi kot neodvisni producent v InArt Centru, ki ga je ustanovil v ta namen. Od leta 1991 do 2011 je bil svetovalec in partner Pristopa, prve in dolgo največje agencije za odnose z javnostmi, oglaševanje in marketing. Leta 1996 je ustanovil prvo lobistično asociacijo v Sloveniji. Leta 2004 je ustanovil Zbornico poslovnih storitev na Gospodarski zbornici Slovenije. Bil je član različnih svetov neprofitnih organizacij, med drugimi dva mandata predsednik Narodne galerije in več mandatov član programskega sveta Ljubljana festivala.
Kot svetovalec je od leta 1991 svetoval upravam več kot 200 slovenskih in mednarodnih korporacij, neprofitnih organizacij in javnih institucij. Je član Združenja Manager in Združenja nadzornikov Slovenije. Od leta 1998 razvija lasten model znamčenja in marketinga, Standardni Model Znamčenja©. V tem času je po tej metodi razvil več kot 50 znamk in poslovnih modelov. Znamka I Feel Slovenia, v veljavi od leta 2008, je verjetno najbolj prepoznana znamka, ki je nastala po tej metodi. Brandlife (Drapal 2016) je knjiga, ki Standardni model utemeljuje in popisuje.
Je pogost govorec na različnih dogodkih in konferencah s temami znamčenja, trženja, odnosov z javnostmi in v obdobju od 2010 tudi memetike. Od leta 2006 razvija izviren filozofski koncept, ki povezuje evolucijsko teorijo, nevroznanost, teorijo kompleksnih sistemov, memetiko, liberalno ekonomijjo ter liberalno filozofijo, homonizem. Sistem je popisan v knjigi Homonizem (Drapal, 2022). S tezo o memetiki je doktoriral na smeri strateškega komuniciranja Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici novembra 2024.
Najbolj vroča današnja novica (z njim smo se pogovarjali prejšnji torek, op. a.) je, da so obsodili Marine Le Pen in ji tudi prepovedali politično delovanje. Kaj menite o tem?
Nikakor nisem presenečen, da se je to zgodilo. Na ravni Evropske unije že nekaj časa poteka intenzivna kampanja vilifikacije vseh, ki jih globalistično vodstvo Unije smatra za politične ovire oziroma nevarnost za njihovo obvladovanje povezave. Če pozorno poslušate nekatere izjave iz preteklosti, so dejansko že grozili ne le Le Penovi, pač pa tudi nekaterim drugim − Orbanu, Melonijevi, voditeljem Alternative za Nemčijo … In so tudi že proti nekaterim sprožili postopke, nedavno v Romuniji, ko so politiku prepovedali kandidirati, pa poskusi, da bi prepovedali in razpustili AfD v Nemčiji. Postopki so bili sproženi tudi proti Salviniju, proti politikom PiS na Poljskem.
Vsi ti postopki so usmerjeni izključno proti eni sami politični opciji. Proti tisti, ki je kritična do današnje mainstream politike v Evropi. Kot sem dejal, gre za načrtno kampanjo vilificiranja političnega nasprotnika. Ta sanitarni kordon, kot so ga politiki EU sami poimenovali, se vse bolj uporablja proti posameznim politikom ali strankam v Avstriji, Nemčiji, Franciji, na Švedskem, Nizozemskem, Poljskem … To pomeni popolno odsotnost možnosti kakršnegakoli dialoga, pogajanj, da o sodelovanju niti ne govorimo. To je popolnoma nevzdržno, popolnoma v nasprotju z vsemi deklariranimi evropskimi vrednotami, na katere se tako pogosto in ponosno sklicujemo, še posebej zdaj vladajoča elita. Gre za zanikanje demokratičnega dialoga in praktično drsenje Evrope v totalitarizem.
In odpira možnosti za pravniški aktivizem, za obračun s konkurenco?
Sanitarni kordoni proti nekomu vzbujajo vtis, da gre za tako groznega človeka ali stranko, da je vsak normalen odnos z njim nemogoč. In da si takšen tudi zasluži sodni postopek. In seveda, če je nekdo tako grozen, oprostitev sploh ne preide v poštev.
Seveda pa takšni postopki sprožijo tudi protireakcijo. Spodkopavajo namreč zaupanje v neodvisnost sodstva in postopkov. Tudi če je morda obtoženi dejansko kršil zakone in bil po vsej pravici obsojen, obstaja madež, dvom nad razsodbo. Ker nikoli ni mogoče stoodstotno zatrditi, da je bil postopek v prvi vrsti speljan nepristransko, in kot drugo, da sodniki niso bili nepristranski pri razglasitvi sodbe.
Na srečo ti novi radi-bi-bili-totalitarci niso čisto iz istega »štofa« kot nekdanji.
Oni stari totalitarci so bili predvsem bolj kompaktni, homogeni. Imeli so cilj, imeli so vizijo. Priti na oblast za vsako ceno in jo tudi obdržati. Predvsem pa so dobro poznali človeško psiho. Razumeli so, da sta družba in življenje kompleksna, ljudje v veliki večini pa kompleksnosti ne marajo. Ljudje si želijo preprostih odločitev med belim in črnim. Stari totalitarci so jim to preprostost dali. Ustvarili so bi-partizansko družbo − mi dobri, oni slabi. Mi napredni, oni nazadnjaški.
Lahko bi celo rekli, da so bili tako kompaktni, ker so na oblast prišli prek trupel, ker so tovarištvo zapečatili s krvjo.
Morda tudi. A predvsem so se sami držali, vsaj na zunaj, tistega, kar so pridigali. Sodobni totalitaristi pa se soočajo z interesno tako razslojeno družbo, da na srečo ne morejo več ustvarjati iluzije bi-partizanske družbe. Znotraj njihovih vrst se namreč pojavlja preveč solerjev, preveč parcialnih interesov, preveč vlečejo eni sem, eni tja, zaradi česar potem te sile navzven delujejo konfuzno. Na srečo. Lep primer imate v zdajšnji slovenski vladi. Seveda pa jih ne gre podcenjevati, nobenega poskusa uvajanja totalitarizma ne gre podcenjevati.
Ko že omenjava Slovence, znani smo po kompliciranju. Je to gensko pogojeno, naša nacionalna identiteta?
No, nacionalno identiteto sestavljata dve komponenti, ena je genetska, rasna, če hočete. Druga pa je memska, kulturna identiteta. Obe se razvijata po evolucijskih zakonih. Pri prvi spremembe trajajo dlje, pri drugi potekajo hitreje. Zato je utrjevanje kulturne identitete, identitete vrednot, tako zelo pomembno, če želimo ohranjati stabilnost neke družbe. Totalitarnim političnim silam so identitarna gibanja trn v peti, saj jim uničujejo utopijo brisanja identitet, ki pa je prvi pogoj za ustvarjanje ene svetovne homogene, brezkonfliktne totalitete.
Če pa odgovorim na vaše vprašanje, vsaj v okvirih EU Slovenci pri kompliciranju nismo unikum, smo pa pogosto bolj papeški od papeža.
So migracije del tega prizadevanja za uničenje nacionalnih identitet?
So, vendar ne migracije same po sebi, temveč njihov obseg. Migracije v omejenem obsegu so koristne, tako gensko kot kulturno. Če pa pride do takega obsega migracij, kot smo jim priča danes v Evropi, potem pa je preprosto ugotoviti, da se je kulturna identiteta de facto že tako spremenila, da ne govoriti o evropski identiteti in pri tem misliti na tisto izpred dvajsetih let, popolna iluzija.
No, imamo primere Turkov v Nemčiji ali karibskih črncev v Veliki Britaniji, ki so že tretja generacija, pa se še vedno niso integrirali …
Drži, so tudi takšni, ki se niso integrirali, a večina se je. Tiste, ki se niso, je nacionalno telo preprosto izvrglo kot tujek in jih odrinilo na rob družbe, kjer so ostali. Zdaj, v dobi množičnih migracij pa je seveda precej drugače. Zdaj prihaja toliko tujkov, da jih nacionalno telo preprosto ne zmore več odriniti na rob. In zato se že kažejo spremembe na nacionalni identiteti. Za zdaj sicer predvsem na kulturnem področju, kjer so spremembe, kot sem že dejal, hitrejše in za identiteto pomembnejše. Genetske, rasne, pridejo za njimi.
Seveda mnogim to spreminjanje, ali če hočete, uničevanje narodne identitete ni pogodu in se skušajo temu upreti. Zaradi tega so na udaru političnih elit, ki se vse bolj poslužujejo radikalnih, totalitarističnh metod, da bi kritike vsaj utišali, če ne uničili.
Je ta slovenski novi poskus uvajanja totalitarizma po vašem mnenju domačega izvora ali je dirigiran iz Bruslja?
Rekel bi, da ta slovenski novi totalitaristični valček jezdi na velikem evropskem valu. Vsi ti procesi po evropskih državah potekajo sicer lokalno, so pa vsi del enega velikega procesa. Bruselj jim seveda pri temu daje vso podporo, ki jo potrebujejo.
Levičarji že od Marxa naprej svojo vizijo, komunistični totalitarizem, označujejo kot zgodovinsko nujnost, kot končni cilj kvazidarvinistične teorije o evoluciji človeške družbe …
No, to je popolna norost, neumnost brez primere. Ta »znanost« nima nobene podlage. Darwina bi vrglo, če bi mu kdo dejal, da ima evolucija kakšen načrt in končni cilj. Evolucija v naravi in družbi je zakon. V razvoju nastajajo mutacije; ogromno jih propade, druge se zapeljejo v slepo smer, tretje »se primejo«. In tako naprej. Gre za neskončno mrežo naključij, reakcij na specifične okoliščine, ki se jih ne da niti predvideti, kaj šele načrtovati. Če sploh obstaja končni cilj, bi bil edino Bog tisti, ki bi ga lahko predvidel.
V družbenem razvoju zadeve niso bistveno drugačne. Tudi tu gre za kompleksno serijo sprememb, mutacij, ki so odgovor na spremembe v okolju, ki jih ni moč načrtovali ali predvideti. Zgodovinska nujnost Marxove teorije je larifari. Kot rečeno, življenje je kompleksno, družba je kompleksna, problemi so kompleksni in ljudje so kompleksni, čeprav kompleksnosti ne marajo. Totalitarci starih časov so skušali vse skupaj poenostaviti, pa je na koncu kompleksnost zmagala in pripeljala do propada totalitarnega sistema. Glede na to, da je bil utemeljen na utopiji, drugega niti ni bilo pričakovati.
A vseeno je totalitaristični sistem, čeprav utemeljen na utopiji, povzročil veliko gorja in žrtev …
Tako je in prav zato, da ne bi bilo gorja in žrtev, je treba preprečiti razraščanje totalitarizma, kot se dogaja danes v Evropi.
Katero je po vaše glavno orodje ali orožje političnih elit pri poskusu vzpostavljanja totalitarizma v Evropski uniji?
Brez dvoma je to zelena agenda. Pod vsemi najrazličnejšimi imeni − boj proti globalnem segrevanju, proti podnebnim spremembam, net zero, odrast, vse to je del enega in istega načrta. Ta načrt poteka tudi najdlje, že desetletja in temu načrtu je vse podrejeno.
Zeleni agendi je v Evropi podrejeno vse − energetika, industrija in rudarstvo. Podrejen ji je promet. Podrejeno ji je kmetijstvo, urbanizacija. Skratka vse, kar si lahko zamislite.
Migracije zaradi bega pred podnebnimi spremembami?
Tudi to seveda. In redistribucija bogastva zaradi podnebne pravičnosti. In visoke davčne obremenitve. Poglejte to noro logiko- podjetja obremenijo z nenormalno visokimi davki, potem pa se taistim podjetjem iz tega denarja dodeljujejo subvencije.
Zaradi zelene agende nam skušajo spreminjati tudi mnoge navade, potovalne, način življenja, celo kulinariko. Prodajati nam skušajo neko utopično pravljico o reševanju planeta, na podlagi česar gradijo ogromen birokratski aparat.
Ki bo skrbel za nas, kot se reče, od zibelke do groba?
Seveda. Zato je treba nanj prenesti vse pristojnosti. Zato mora upravljati z vsem denarjem, zato mora nadzorovati vse informacije. In zato bo lahko preganjal in kaznoval vse tiste, ki bi bili kritični do takšne utopične družbe in omejitev, ki jih bo nalagala.
Gre za ogromen projekt etatizacije celotne evropske družbe, za nadzor nad vsem porami življenja.
Se pravi globoka država na kubik; se da tej blazni možnosti izogniti?
Da, a težko, saj so danes praktično vse evropske stranke vpete v ta proces. Leve, sredinske, tudi večina desnih ali po imenu desnih strank. Tiste, ki se upirajo, sodišča preganjajo. Ne le politikov, preganjajo tudi navadne ljudi. Policija državljane preganja niti ne zaradi njihovih tvitov, zadosti je, da delijo ali všečkajo objave, ki globoki državi niso po volji.
Nekaj upanja sicer je, stranke, ki nasprotujejo tej totalitarni prihodnosti, so v zadnjem času Evropi v porastu, čeprav še niso dosegle prebojne večine in so še vedno v prej omenjenih zonah »sanitarnega kordona«.
Zunaj Evrope pa je ponekod že uspel preboj in obstaja nekaj poskusov razmontiranja globoke države. Najbolj resen je primer Mileia v Argentini, čudim se, da ga še niso počili, brez heca.
No, za zdaj ga skušajo uničiti sodno …
Ja, za zdaj. Potem je tu primer Trumpa in Muska v ZDA, na Trumpa je bil izveden celo atentat, pa tudi pravno so ga skušali uničiti. In mečejo mu polena pod noge na vsakem koraku.
Upam, da bo Mileiu, Trumpu in Musku uspelo zlomiti globoko državo, to bo velika spodbuda tudi za nas v Evropi.
Misite, da nam bo uspelo preprečiti rast te supergloboke države in spodnesti že obstoječo?
Menim, da nam bo na koncu uspelo, seveda pa se to ne bo zgodilo čez noč in zagotovo ne brez boja.
