Piše: Petra Janša
Ob spremljanju posveta o delu Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč v obdobju 1990−2025, ki je nedavno potekal v državnem svetu in o katerem lahko več preberete v tokratnem intervjuju z dr. Jožetom Dežmanom, se mi porajajo vprašanja, kot je na primer, ali je tako imenovani spomenik žrtvam vseh vojn in z vojnami povezanim žrtvam na Kongresnem trgu v Ljubljani dosegel svoj namen.
Ali pa, ali ne bi bilo bolj smiselno, da bi pri posmrtnih ostankih žrtev pomorjenih ljudi namesto arheologov v prve vrste stopila forenzika, kriminalisti –, tisti pač, ki pridejo na kraj umora, saj gre v teh primerih za kazniva dejanja. Prav tako me vseskozi muči formulacija »prikrito grobišče«. Zame so to prikrita morišča, kraji umorov in ne skupinski grobovi, kamor bi skupaj pokopali neko skupino ljudi.
»Človek je postal človek takrat, ko je prvič pokopal svojega bližnjega. Dokler tega ni storil, je bil žival,« je na omenjenem posvetu dejal župnik v Vinici in dekan črnomaljske dekanije Anton Gnidovec, ki je eden od pobudnikov in prvih podpisnikov apela, ki je od izvršne oblasti terjal dostopnost še vedno nepokopanih 3.450 žrtev iz Jame pod Macesnovo gorico. Antropologi namreč prav pokop mrtvih poleg še nekaterih drugih imperativov, kot je prepoved incesta, postavljajo na sam začetek človeškega rodu.
Žalovanje, pogreb in spominjanje tako spadajo v samo bistvo človeške eksistence, pri čemer ima vsako od teh dejanj svoj globlji pomen, ki ga ne smemo spregledati. To potrjujejo pričevanja že iz starodavnih časov, o čemer pričajo znanstvena odkritja, ki segajo okoli 200.000 let v preteklost. Se torej zdajšnji državni in mestni oblastniki vedejo kot neljudje?
