Piše: Miro Petek
V slovenskem javnem diskurzu je še vedno precej bogokletno govoriti ali zapisati, da nekdo laže. Že v mojih novinarskih letih so nas prepričevali, da je laž zelo trda beseda in naj pri pisanju raje uporabljamo besedo besedičenje, če nekdo ne govori resnice, češ da na ta način lahko občestvu podamo enako sporočilo. To pa seveda ne drži, s temi besednimi niansami, ko laži ne označimo za laž, se tudi preprečuje zavračanje očitnih laži.
Štirje obrazi slovenske politike (Golob, Vrečko, Klakočar Zupančič, Sukič), ki nas sedaj po Sloveniji gledajo s plakatov, seveda lažejo in potemtakem so tudi lažnivci. Preverljivost te trditve je vsenavzoča. Ob pogledu na njihove podobe, predvsem pa zaradi njihovega početja se nam postavlja več vprašanj, kot osrednje pa, zakaj lažejo in zakaj se nekateri politiki skozi svojo politično življenje razvijejo v patološke lažnivce. Morebiti so v politiko stopili iskreni in pošteni, pa jih je politika preobrazila v lažnivce; ali pa je bila nagnjenost k laži v njih, še preden so prestopili prag vlade in parlamenta, tam pa so se v laži še izostrili do potankosti? Potrebne bi bile daljše osebnostne študije teh političnih osebkov, da bi si lahko odgovorili na vprašanja, kaj jih je pripeljalo do točke, da so postali ujetniki laži.
Zakaj se torej omenjeni in kakopak tudi mnogi drugi iz sveta politike tako radi zlažejo? Preprosto zato, ker jim v naši družbi to dopuščamo. Spoznali so, da jim laž prinaša več koristi kot škode. Slovensko ljudstvo pa je povsem otopelo, mediji, ki bi jim morali gledati pod prste, so intelektualno podhranjeni, leni ali za drobiž prodani in podkupljeni. Pred volitvami smo sicer popustljivi in tudi marsikatero na daleč prepoznano laž vzamemo v zakup kot predvolilno obljubo. V času vladanja pa bi ljudstvo moralo bedeti nad uresničevanjem teh obljub, vendar se le malokdo vpraša, kaj je z danimi zavezami, zaradi katerih je neka opcija dobila mandat za upravljanje z državo. In neuresničene obljube vladajoča elita nadomešča z notoričnim laganjem, ki ga ljudje še vedno nekritično vsrkavajo. Uspešno laganje je kot mazivo za pokvarjene politike, saj ponavljane laži postopoma postanejo družbeno sprejemljive in normalne. Ljudstvo laži posvoji kot dejstvo. In kar je največji problem, volivci tega ne kaznujejo več. In ker laž iz javnosti ne ponikne, ker ostaja v javnem diskurzu, za mnoge postane resnica.
Za eklatantno laž Goloba in Sukičeve glede pokojnin je bilo treba kar nekaj časa razlagati in dokazovati, da je to laž, saj so dominantni mediji dolgo sramotno molčali, čeprav je bila laž na daleč prepoznana. Laž je bila jasno dokazana. Tisti novinarji, ki tako radi preverjajo dejstva, so se poskrili. S kupovanjem medijev in naklonjenosti novinarjev je aktualna oblast dosegla zapoved, da dvom o njihovem delu ni dovoljen. Oni so rešitelji, oni so najboljši.
Še boljši kot v laganju pa so v komunikacijski nepoštenosti, zavajanju, dvoumnostih, namigovanjih, v verbalnih prevarah, ko določena dejstva zamolčijo ali prekrijejo. In to je moralno enako zavrženo kot laž. Spomnimo: »Ukinili smo prostovoljno zdravstveno zavarovanje …«
Norma poštenosti bi morala biti bolj izpostavljena. Spet pa je problem pri nas samih. Ko so tajkuni kradli pred našimi očmi, ko organi pregona in pravosodja niso delovali, so mnogi resignirano ugotovili: »So se pač znašli. Tudi jaz bi se, če bi bil na njihovem mestu.« Ni bilo ne moralne ne pravne obsodbe kriminala. In to nas sedaj tepe, saj je tudi laž postala sprejemljiva. Politiki pa nam bodo lagali tako dolgo, dokler se jim bo to splačalo, dokler bo korist večja, kot pa jo prinaša tveganje.
Bi Pehtine kapljice delovale, da bi slovenski narod spregledal?
