Piše: Lucija Kavčič
Že konec januarja so v Peterlinovi dvorani v Trstu predstavili zbornik esejev V Rebulovem vetru, ki je v poklon slovenskemu zamejskemu pisatelju Alojzu Rebuli ob stoti obletnici rojstva izšel pri slovenski tržaški založbi Mladika.
Zbornik V Rebulovem vetru z različnimi pristopi in pogledi na 160 straneh osvetljuje življenje, raznoliko literarno ustvarjanje, raziskovanje antike in opravljanje profesorskega poklica pisatelja in esejista Alojza Rebule, v njem pa so zbrani eseji devetih avtoric in avtorjev z obeh strani meje in so spominskega, literarnozgodovinskega, teološkega in zgodovinskega značaja. Eseje v zborniku so prispevali Miroslav Košuta, Aleš Maver, Igor Grdina, Božo Rustja, Ignacija Fridl Jarc, Alenka Puhar, Marija Pirjevec, Barbara Zlobec in Milček Komelj.
Rebulov duhovni nemir
Urednik zbornika Ivo Jevnikar je v spremni besedi zapisal, da so se založba Mladika in sodelujoči pisci z njim želeli pokloniti pisatelju in mislecu Rebuli ob stoti obletnici rojstva. Bil je nedvomno mislec in pisatelj evropskega formata, a tudi nadvse dragocen in zvest sodelavec tako revije kot založbe Mladika. Slednja je v jubilejnem letu pisatelju posvetila 7. številko revije ter poleg pričujoče knjige esejev še prevod romana Zeleno izgnanstvo v italijanščino. Kot je še zapisal urednik zbornika Ivo Jevnikar, so se lani zvrstile številne pobude in prireditve v spomin na Rebulo. Društva in ustanove, ki so včlanjeni v Slovensko prosveto v Trstu, so lani pripravili niz prireditev s skupnim naslovom V Rebulovem vetru, ki namiguje na pisateljevo najpomembnejšo mojstrovino, na roman V Sibilinem vetru, pa tudi na njegov duhovni nemir in nakazuje, da je ta »veter« raznesel v različne smeri prvine njegove besedne umetnosti, narodnostne in teološke misli, zavezanosti demokratičnim vrednotam in ljubezni do antike, tako da živijo in se razvijajo dalje ter oplajajo zamejsko in vseslovensko družbo, s prevodi pa tudi širši prostor.
Plodno življenje
Alojz Rebula (1924) je umrl oktobra 2018 v Topolšici. V Rimu je doktoriral z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih in do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu. Rebula, ki je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti od leta 2009, je bil avtor številnih velikih literarnih del, v katerih se je med drugim ukvarjal predvsem z vprašanji življenja Slovencev kot narodne manjšine in nacionalne problematike, povezane z moralno, ter razmišljanji o globljih eksistencialnih vprašanjih posameznika in širše skupnosti. Prevajal je iz italijanske književnosti in politične esejistike ter bil dejaven v publicistiki. Za svoj literarni opus je leta 1995 prejel Prešernovo nagrado in leta 2005 nagrado kresnik, leta 2012 pa še italijansko državno odlikovanje veliki častnik viteškega reda za zasluge.
Skriti učitelj
Skriti učitelj moje mladosti – tako je Rebulo imenoval v svojem eseju Aleš Maver in zapisal, da se je oblikoval ob njegovih zapisih, zlasti tistih v Družini, nato pa je posegel po njegovih knjižnih objavah, zlasti po esejih za naslovom Smer Nova zemlja. Rebulova misel je bila zanj pomemben kažipot optimizmu zaradi prepričanja, da bo slovenska družba nazadnje pretrgala spone preteklosti in zadihala s polnimi pljuči. Maver je pri Rebuli občudoval njegovo zdravo pravovernost in zapisal, da je bil Rebula poglaviten glasnik smeri, ki se ji pravi janezopavlovski kompromis. Vrnitev k njemu je nujna, če naj Cerkev v družbi ostane več kot samo pasivna pritrjevalka vsakokratnim prevladujočim trendom, predvsem pa bo ostala trajen nagovor Rebulova vstajenjska vera s Kristusovo zmago nad smrtjo kot središče, je še zapisal Aleš Maver v eseju o Rebuli.
Paleta pripovedi
Igor Grdina je Rebulo imenoval Ustvarjalec bivanjske navpičnice in v eseju zapisal, da se pri njem bralec srečuje z amalgamom ekspresivistične jasnosti in komunikacije umetelnosti. V svojem opusu Rebula v različnih segmentih povezujoče križa značilnosti različnih literarnih vrst, njegove pripovedi rasejo na pisateljsko zamišljenih izkušnjah upodobljenih likov, piše Grdina v eseju, v katerem lahko beremo njegova opažanja o različnih Rebulovih literarnih delih, tudi o Zelenem izgnanstvu. Božo Rustja v svojem eseju navaja tri glavne miselne teme Rebulovih romanov: razsežnost in smisel človeškega bivanja, ki ga je pisatelj našel in osmislil v krščanski veri, pomen ustvarjalnega (umetniškega) dela in usoda malega naroda, kot je slovenski, ter zlasti usoda Slovencev v zamejstvu. Rustja opiše tudi Rebulove izkušnje iz mladosti – o tem, kako je moral ves jezikovni fond za svoje pisanje nabirati sam iz lastnega študija, saj je »iz rodnega kraja prinesel zelo malenkosten jezikovni fond, ker je naš dialekt zelo pogovoren, hudo nastlan s tujkami in z italijanskimi izrazi. V zbirki esejev o Rebuli najdemo tudi esej Ignacije Fridl Jarc, ki se v njem posveča Rebulovim dnevniškim zapiskom Vrt bogov, Oblaki Michigana in življenjepisnemu romanu Duh Velikih jezer. Lik Ireneja Friderika Barage, ter še druge eseje o Rebuli, ki jih na tem mestu ne moremo povzeti, a so vsi po vrsti izjemno zanimivo in poučno branje o velikem slovenskem pisatelju.
