Piše: Borut Korun
Preteklost te velike države ni bila nikoli rožnata. Dolgo časa je bila rob, kraj znanega sveta, zato tudi tako ime – (U)-krajina.
V srednjem veku je bila pravoslavni del velike poljsko-litovske kraljevine, pa tudi bojno polje za spopade med Poljaki in Litovci na eni ter Turki in Tatari na drugi strani. Bila je tudi domovina kozakov, svobodoljubnih ubežnikov iz tlačanskih vasi, ki so se naselili na rob takrat civiliziranega sveta. Bili so sicer dobrodošli vojaški zavezniki proti Turkom in Tatarom, težava pa je bila, da so še raje plenili po domačem ozemlju. Med takimi spopadi je kri tekla v potokih. Treba je samo brati Sienkiewiczev roman Z ognjem in mečem pa Tarasa Bulbo in še kaj. Ruski car, ki je Ukrajince po kozaškem uporu, ki ga je vodil Bogdan Hmjelnicki, sprejel v svojo državo, jim je sicer obljubil avtonomijo, vendar so ruski vladarji vse obljube kmalu pozabili.
Ukrajinci nikoli niso vedeli, kam spadajo. Za katoliške Zahodnjake so bili preveč vzhodni, za Ruse preveč zahodni. Prav zato so se Ukrajinci pogosto znašli na napačni strani zgodovine. Ta pa jim ni bila in jim še vedno ni naklonjena. Najhuje je bilo, ko je Sovjetom vladal Stalin. Velik del sedmih milijonov sovjetskih državljanov, ki so pomrli zaradi inscenirane lakote, so bili Ukrajinci. Nič čudnega, da so se po nemškem napadu na SZ Ukrajinci v velikem številu pridružili okupatorjem. (Starejši ljudje iz mojega kraja so mi pripovedovali, kako so bile ukrajinske enote v okupatorski vojski bistveno nevarnejše in bolj vojaško prizadevne kot nemške. Kaj je doletelo te vojake po zmagi Sovjetov, si lahko mislimo.)
Po razpadu Sovjetske zveze se je Ukrajincem prvič v zgodovini usoda nasmehnila: prišli so do svoje, mednarodno priznane domovine. Pričakovati bi bilo, da se bodo sedaj posvetili svoji komaj pridobljeni državi. Ampak njihova kulturna in verska razcepljenost jim ni dala miru. Eni so bili za prijateljstvo z Rusi, drugi za naslonitev na Zahod. Da bi bilo glede na njihovo geopolitično situacijo najbolj modro, če se ne bi vezali na nikogar, ni prišlo na misel nikomur. Tako ruski medved na vzhodu kot borci za človekove pravice onstran Atlantika so spodbujali in plačevali vsak svoje privržence in netili razdor. Tudi Evropejci niso varčevali z obljubami o članstvu v EU in celo Natu.
Američani so sicer že Gorbačovu obljubili, da širitve Nata vzhodno od Nemčije ne bo, kljub temu pa so v to obrambno zvezo vključili vse vzhodnoevropske države. Ko pa so o Natu začeli sanjariti še Ukrajinci, so te težnje prešle v ruskem generalštabu določeno rdečo črto in Rusija je napadla Ukrajino.
Politiki, ki vodijo evropske države, se čutijo sedaj zapostavljene. Govorijo o pravičnem miru, o ozemeljski celovitosti Ukrajine. Videti je, da so spregledali, da Rusi v tej vojni še niso poraženi. Tudi ukrajinski predsednik Zelenski tega še ni spoznal. Na zelo direkten, kar žaljiv način sta mu to morala povedati Trump in Vance. Ukrajini sta tudi že izstavila račun za »nesebično« pomoč. Toda ali nismo poslušali, da se Putin, če bo zmagal, ne bo ustavil in bo napadel Evropo? Če je tako, mu bomo hvaležni, če se bo zadovoljil samo z Doneckom in s Krimom. In še en pomislek: zakaj bi Ukrajinci morali plačevati za pomoč, če pa so pred Putinom branili nas? Mi bi morali plačati njim!
No, pripovedovanja pravljic je sedaj očitno konec. Rusi bodo obdržali, kar so zasedli, Američani bodo dobili redke kovine, Ukrajincem pa bodo ostala porušena mesta, množica mladih mož, ki so morali umreti, njihovi razseljeni sorodniki, matere brez sinov, neveste brez ženinov, žene brez mož.
Zato nekako razumem Zelenskega, ki le počasi dojema, kaj ga je doletelo. Slaba tolažba je, da bi bilo vse še slabše, če bi se namesto s Trumpom moral soočiti s Putinom. Ampak pravljice je vseeno konec. Pravzaprav je sploh ni bilo. Dogajala se je samo zgodovina.
