Piše: Metod Berlec
Ob bližajoči se tretji obletnici ruskega vojaškega napada na Ukrajino smo se pogovarjali z izkušenim novinarjem, vojnim dopisnikom ter predstojnikom Šole za medije in komuniciranje na Fakulteti za uporabne družbene študije dr. Valentinom Arehom.
Valentin Areh se je rodil avgusta 1971 v Ljubljani. Leta 1997 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomiral iz zgodovine in sociologije, leta 2003 je tam končal podiplomski magistrski študij iz socioloških vidikov ameriškega volilnega sistema. Kot vojak je od leta 1990 do 1991 služil v JLA v Kninski krajini, leta 1991 pa je sodeloval v vojni za Slovenijo in bil odlikovan z značko zvest domovini. V letih od 1991 do 1995 je kot vojni dopisnik poročal za slovenske in številne tuje medije iz vojn na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, z Bližnjega vzhoda, s Kosova, iz Čečenije, Makedonije in Afganistana, Iraka ter Ukrajine. Od leta 1996 do 2010 je delal na televiziji POP TV, in sicer kot vojni dopisnik in novinar zunanje redakcije oddaje 24UR. Od leta 2010 do 2024 je bil kot urednik in nazadnje kot v. d. direktorja TV Slovenija zaposlen v informativnem programu TV Slovenija. Od sredine lanskega leta je predstojnik Šole za medije in komuniciranje na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici.
Valentin, ker se poznava še s Filozofske fakultete v Ljubljani, z oddelka za zgodovino, te bom tikal. Spomnim se, kako zavzeto si na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja na hodnikih fakultete opisoval svoja vojnodopisniška doživetja. Takrat si iz balkanskih vojn poročal predvsem za časnik Slovenec, Revijo Obramba in Mag …
V študentskih letih, od 1991 do 1995, sem kot vojni dopisnik poročal iz vojne na Hrvaškem in nato iz BiH. Z Igorjem Vučičem, odličnim snemalcem italijanskih televizij, sva bila takrat edina slovenska novinarja, ki sva bila dolge mesece na bojiščih. Vučič je bil avtor številnih najbolj gledanih prizorov uničenja v Sarajevu, ki so jih objavile največje svetovne televizije. Občasno sva srečevala tudi druge, a redke slovenske vojne dopisnike: Marjana Jermana, Iva Štandekerja in fotografa Alojza Krivograda – Futyja. Zadnja dva sta bila žal že leta 1992 ubita v Bosni. Obe vojni sta me z Vučičem in Jermanom za vedno povezali in tudi zaznamovali.
Kaj pa je bilo tisto, kar te je potegnilo v vojno dopisništvo? Je bi to vonj po smodniku, adrenalin ali želja, da predstaviš bralcem, poslušalcem oz. gledalcem dogajanje na kriznem, vojnem območju?
Gre za željo poročati o ljudeh, ki so nemočni in zaradi vojne trpijo ter umirajo. Poročati o kruti naravi vojne, ki jo vsak vojak želi le preživeti.
Že takrat je bilo znano, da si poročal praktično neposredno s fronte. Če se prav spomnim, predvsem s hrvaške strani.
Vedno sem hotel biti tam, kjer so ljudje umirali. Tam so bile močne zgodbe. Večinoma smo tuji novinarji res poročali s hrvaške ali bošnjaške strani, ker nas Srbi niso pustili na ozemlja pod njihovim nadzorom. Kljub temu pa nam je občasno, a redko, le uspelo priti tudi na srbsko stran.
No, pot vojnega dopisnika te je leta 1996 pripeljala v Izrael, dve leti kasneje v Irak, v letih 1998−1999 si spremljal vojno na Kosovu, leta 2000 si že spremljal dogajanje v Čečeniji …
Na Kosovu so me kot vojnega dopisnika POP TV aretirali, zasliševali in grozili z likvidacijo. Moram se zahvaliti Tomažu Peroviču, takratnemu direktorju informativnega programa POP TV. Na njegove prošnje naj bi bili Jelko Kacin oziroma pripadniki Sove posredovali pri srbskih oblasteh, da so me izpustili. Tudi vojna v Čečeniji leta 2000 je bila grozna. Rusi so načrtno bombardirali bolnišnice, civilna naselja, na tisoče ljudi so ubili. Nam, tujim novinarjem, so grozili tudi islamski skrajneži, ki so bili v posameznih enotah čečenskih upornikov. Nekatere tujce so ugrabili, zanje zahtevali odkupnino, nekatere ubili. Med njimi Reutersovega snemalca Adama Tepsurkajeva.
Sledil je 11. september 2001, se pravi teroristični napad na ZDA in mesec dni kasneje si bil že v Afganistanu, o čemer si potem napisal celo knjigo Afganistan – Zgodbe vojnega dopisnika.
V Afganistanu sem skupaj s kolegom Simonom Pavlinom delal za POP TV, Associated Press, Discovery Channel in Italia Uno. Drugih slovenskih novinarjev tam ni bilo. Vlasta Jeseničnik, dopisnica RTV, se je iz Afganistana umaknila še pred začetkom vojne. Uspelo nama je posneti boje s talibani pred Kabulom, ki so jih potem predvajale vse svetovne televizije.
Če preskočiva dve desetletji in greva k ruskemu vojaškemu napadu na Ukrajino. Ti si kar z mesta direktorja TV Slovenija odšel na bojišče v Ukrajini. Mar od 2200 zaposlenih na RTV Slovenija ni bilo nobenega drugega?
Novinarji v Ljubljani so se upirali poročanju iz Ukrajine. Večina je bila zaposlena s političnim bojem za tako imenovano depolitizacijo RTV. Vodja sindikata Helena Milinkovič je celo zahtevala, da bi moral v Ukrajini vsak novinar RTV imeti blindirano vozilo in posebne varnostnike. Ko sem to razlagal kolegom v Ukrajini, smo se vsi do solz nasmejali.
(foto: RTV Slovenija / posnetek zaslona)
Za TV Slovenija si poročal neposredno s fronte v okolici Kijeva, z vzhodnega dela Ukrajine.
Marca 2022 sem skupaj Igorjem Vučičem in Sandrom Dokičem, snemalcema TV Koper, odšel na prvo bojno črto v Kijev. Takrat so Ukrajinci po silovitih bojih ustavili ruske elitne enote tik pred prestolnico, ki ji je grozila obkolitev. Kasneje sem posnel še reportaže na bojnih črtah pri Harkivu, Bahmutu, Torecku in Zaporižju. Zdi se mi nenavadno, da v treh letih vojne ni bilo niti enega drugega slovenskega novinarja, ki bi poročal s prvih bojnih črt v Ukrajini.
Te je v Ukrajini kaj posebej presenetilo glede na tvoje pretekle izkušnje z vojnih žarišč?
Število ubitih in ranjenih, popolno uničenje mest, večjih od Ljubljane, moč letalskih, raketnih in topniških napadov. Bil sem priča tako intenzivnemu topniškemu obstreljevanju, da sem prvič v življenju za hip podvomil, da se bom živ vrnil domov. Pretresljivo je tudi gledati vojake, hudo prizadete zaradi psiholoških posledic vojne.
Ko si poročal iz Ukrajine, si bil tarča žalitev in laži, ki so jih prek svojih medijev širili politični aktivisti na RTV.
Lagali so, da sploh nisem bil v Ukrajini in da je vodstvo RTV celo priznalo, da sem ponarejal posnetke. Gre za podle laži nekaterih novinarjev informativnega programa TV Slovenija. Žal mi je bilo le, da so mi uspeli preprečiti objavo ekskluzivnih reportaž. Po zaslugi ukrajinskega prijatelja in vrhunskega snemalca Viktorja sem namreč dobil posebno dovoljenje generala Valerija Zalužnija, da sva lahko obiskala prve bojne položaje pri Bahmutu oziroma Časiv Jaru. Poleg naju je to v tistih 14 dneh uspelo samo ekipi CNN in Sky News.
Predvidevam, da je bilo za vaju to smrtno nevarno.
Na samem bojišču ni bilo tako nevarno, ker sva se skrivala pred točo granat v bunkerju z ukrajinskimi vojaki. Nevarno je bilo, ko sva se peljala na bojišče prek Časiv Jara in z njega. Takrat sva bila na cesti tarča ruskega topništva, dronov ali helikopterjev. Kljub svetovni ekskluzivi na RTV niso želeli objaviti najinih posnetkov. V Kijevu, kjer so nama omogočili izredna dovoljenja, so bili nad ravnanjem RTV naravnost šokirani.
Kaj so uredniki navedli kot razlog?
Trdili so, da v oddajah nimajo dovolj prostora za zgodbe iz Ukrajine. Nekateri so omenjali maščevanje, ker sem kot direktor televizije po zgledu ORF in ZDF za nekaj minut skrajšal Dnevnik in Odmeve. Drugi so me obtožili, da zagovarjam ukrajinske fašiste oziroma izvajam protirusko propagando. Iz okolice Bahmuta so tako objavili le tri moje reportaže. Preostalih šest, ki so prikazovale trpljenje ukrajinskih vojakov in civilistov, je bilo dolgo na čakanju. Slovenski gledalci jih nikoli niso videli.
Jeseni 2022, po uspešni protiofenzivi, je kazalo, da bodo Ukrajinci osvobodili Ukrajino, ko so pognali ruske enote v beg pri Harkivu in Hersonu. Kaj jih je ustavilo?
Ukrajinska vojska je takrat v nekaj tednih osvobodila več kot 6000 kvadratnih kilometrov domovine, kar je enako velikosti slovenske Štajerske. Napredovanje je bilo ustavljeno, ker Ukrajinci niso imeli več dovolj vojakov, orožja in streliva. Ruska vojska je pridobila čas, da je lahko kljub hudim izgubam izvedla reorganizacijo in se močno okrepila. Število ruskih vojakov na ukrajinski fronti je takrat s 180.000 naraslo na 300.000 mož.
Nov poskus osvoboditve okupiranih ozemelj je bila protiofenziva poleti 2023. Kljub velikim pričakovanjem ni dala rezultatov. Zakaj?
Razloga sta dva. Prevelika premoč ruskih sil in taktične napake vodstva ukrajinske vojske, zaradi katerih je moral general Zalužnij zapustiti poveljniški položaj. Na kratko: Ukrajinci so pri Zaporižju poskušali prodreti na jug do Azovskega morja. Ruskim sila je z letalskimi in s helikopterskimi napadi, z droni in s topništvom uspelo ustaviti njihovo napredovanje. Ustavili so jih na močno utrjenih in miniranih ruskih obrambnih linijah. Ko sva takrat prišla z Viktorjem na bojišče pri Zaporižju, sta se obe strani silovito obstreljevali, a nobena ni napredovala. Tam je bil od tujih novinarjev le še Ben Wedeman, vojni dopisnik CNN s svojo malo ekipo.
Lani smo bili priča postopnemu napredovanju ruskih okupatorskih sil v vzhodni Ukrajini, predvsem na območju Donbasa.
V letu 2024 so Rusi v Donbasu počasi okupirali dodatnih 4168 kvadratnih kilometrov Ukrajine, kar je približno 70 odstotkov slovenske Štajerske. Po hudih izgubah so v enem letu zavzeli več majhnih mest, kot so Avdijvka, Toreck, Seljdove, Vuhledar in Kurakove. Napredovanje je omogočila pripravljenost Moskve na zmage za vsako ceno. Človeško življenje ruskega vojaka ni vredno niti centa. Rusi pošiljajo v napade valove vojakov, ki umirajo drug za drugim. Ko so v prvem napadu na Bahmut izgubili 3.000 mož, so jih v drugi napad poslali 5.000. Ko so bili vsi pobiti, so jih poslali 10.000 in tako naprej. Po približno 100.000 ubitih in ranjenih ruskih vojakih jim je šele po 10 mesecih srditih bojev uspelo preplaviti izčrpano in zdesetkano ukrajinsko obrambo. To je ruski recept za zmago.
Zato ob srditih bojih oboji govorijo o t. i. mesoreznicah.
Ukrajinske položaje Rusi napadajo na povsem odprtih ravninah z juriši brez kritja. Po trditvah ujetnikov nimajo izbire, saj za njimi stojijo enote, ki bi lastne može ustrelile, če bi se obrnili in ne bi nadaljevali juriša. Tako taktiko so uporabljali že v času Stalinove Sovjetske zveze v času druge svetovne vojne. Ruski poveljniki pošiljajo može v napade tudi kot vabe, da s tem odkrijejo šibke točke ukrajinske obrambe. Ker tečejo v juriše neposredno v smrt, mnogi uživajo psihotropna zdravila. Z njimi ali pa kar z alkoholom zmanjšujejo strah pred samomorilskimi napadi. Kljub strahotnim izgubam v Ukrajino pošiljajo vedno več vojakov. Poleti 2024 se je v Ukrajini bojevalo že 520.000 ruskih vojakov, danes jih je že skoraj neverjetnih 700.000. Razmerje v bojih je na nekaterih bojiščih 1:20 v korist Rusov.
Najhitrejše napredovanje je v zadnjih mesecih ruska vojska dosegla na bojišču pri Pokrovsku.
Z Viktorjem sva bila v Pokrovsku, majhnem mestu izrazito sovjetskega videza. V zadnjih treh mesecih so Rusi kljub velikanskim žrtvam od Avdijvke napredovali za 40 kilometrov. Za primerjavo naj omenim, da razdalja od ukrajinske meje na vzhodu do meje na zahodu znaša več kot 1400 kilometrov. To pomeni, da bi Rusi v takšnem »hitrem« tempu za okupacijo celotne Ukrajine potrebovali 9 let, glede na sedanje izgube pa bi morali žrtvovati kar 2,4 milijona vojakov.
Obe strani sta v tej vojni utrpeli hude izgube. Imamo kakšne podatke?
Po ocenah različnih virov je bilo v treh letih vojne ubitih 85.000 ukrajinskih vojakov, 415.000 je bilo ranjenih. Na drugi strani so ruske sile po ocenah zahodnih virov in ruskih nevladnih organizacij izgubile že več kot 800.000 mož, 138.000 je bilo ubitih in 662.000 ranjenih. To pomeni, da je bilo zaradi vojne, ki jo je sprožil ruski predsednik Vladimir Putin, ubitih ali ranjenih že najmanj 1.300.000 ljudi. Ubitih naj bi bilo še 42.000 civilistov, najmanj 14.000 so jih na okupiranih ozemljih aretirali pripadniki tajne politične policije FSB, njihova usoda ni znana. Nekaj sto so jih našli na osvobojenih ozemljih v množičnih, neoznačenih in skritih grobiščih, ustreljenih po hitrem postopku.
Ukrajinske sile so avgusta lani presenetile Ruse in vdrle na rusko ozemlje na območju Kurske oblasti. Pri tem so med vojaškimi analitiki ocene o smiselnosti tega vdora deljene …
Ideja je bila dobra in tvegana, a zdaj je že jasno, da ni dosegla načrtovanega učinka. Ruska ofenziva na drugih bojiščih se zato ni ustavila. Je pa zanimivo, da je Putin na tamkajšnje bojišče poslal 11.000 elitnih pripadnikov severnokorejske vojske, ki so se morali zaradi hudih izgub, potolčeni umakniti.
Si upaš napovedati, koliko časa bo še trajala vojna v Ukrajini? Ameriški predsednik Donald Trump je v intervjuju za ameriški The New York Post dejal, da se je z ruskim voditeljem Vladimirjem Putinom po telefonu pogovarjal o koncu vojne v Ukrajini.
Tega si noben razumen človek ne upa napovedati.
Medtem ko mnogi na levici, vključno z Milanom Kučanom, zahtevajo prekinitev oboroževanja Ukrajine in Zahoda, me zanima, ali avtoritarna Rusija s svojo vojsko predstavlja nevarnost demokracijam na Zahodu?
Če bi bila ustavljena vojaška pomoč Ukrajini, bi to omogočilo popolno zmago Rusije, okupacijo Ukrajine, na tisoče ljudi bi končalo v množičnih grobnicah zaradi protiruskega delovanja. Grozljivo je, da kdorkoli podpira takšno rešitev. Če Rusi zavzamejo Ukrajino, si bodo prisvojili tudi močno ukrajinsko vojaško industrijo in bodo lahko na okupiranem ozemlju izvedli splošno mobilizacijo ter bistveno povečali vojsko. Že zdaj ruska vojska šteje kar 1,5 milijona mož. Že zdaj ima več vojakov, kot jih imajo vse evropske države skupaj. Ruska vojska ima samo v Ukrajini 3000 tankov in 9000 topov. Niti ena evropska država nima toliko orožja. Pravi čudež je, da ukrajinski vojski še uspeva zadrževati tako veliko vojaško silo. Rusi imajo dodatni dve velikanski prednosti pred Evropejci. Za zmago je Moskva brez slabe vesti pripravljena žrtvovati milijone življenj, v Evropi pa je vse manj tistih, ki so se sploh zmožni bojevati. Najbolj jasen je bil Mark Rutte, generalni sekretar Nata, ko je dejal: »Za zdaj smo varni, vendar čez 4 ali 5 let ne bomo več. Alternativa povečevanju obrambnih sposobnosti evropskih držav je ta, da začnejo državljani obiskovati tečaje ruskega jezika ali pa se preselijo na Novo Zelandijo.«
Približujeva se koncu pogovora. Nekaj mesecev si bil odgovorni urednik tednika Domovina.
Zgodba se je zelo hitro končala.
Če se ne motim, je direktor Domovine oz. podjetja, ki tednik izdaja, v manj kot letu dni izgubil številne izkušene novinarje, kar 4 odgovorne urednike in zdaj še glavnega tehničnega urednika. Kako to?
Nimam komentarja. Sem pa hvaležen vodstvu Fakultete za upravne in družbene študije (FUDŠ), da mi je ponudilo službo − mesto predavatelja novinarstva in predstojnika Šole za medije in komuniciranje.
Se pravi, da svoje znanje in izkušnje predajaš novim generacijam kadrov, ki bodo delali v slovenskih medijih?
FUDŠ je ta čas ena najboljših zasebnih fakultet v Sloveniji. Imamo vrhunske predavatelje z bogatimi izkušnjami iz slovenskih in največjih tujih medijev, kar je izrazito naša največja prednost. Nismo samo fakulteta za novinarje, ampak tudi za snemalce, fotografe, montažerje, tonske tehnike, grafične oblikovalce in za druge medijske poklice. Na POP TV in RTV smo vrsto let srečevali študente, ki so kar pet let študirali na medijski fakulteti, pa kljub temu v začetku niso znali izdelati niti ene same televizijske vesti, reportaže ali nastopati pred kamero. To je nedopustno in FUDŠ to spreminja.
In še za konec. Kako ocenjuješ sporni vladni predlog zakona o medijih? V parlamentu je prestal prvo obravnavo …
Strinjam se s kolegi, kot so dr. Dejan Verčič, dr. Matevž Tomšič in dr. Borut Rončević, ki so zakon označil za slabega in škodljivega. Žal nimava dovolj časa, da bi predstavil argumente. Mislim, da je takšen zakon celo nevaren za demokratično družbo, saj oblasti omogoča omejevanje svobode govora in cenzuro. Sam si v Sloveniji ne želim medijskega sveta, kot ga poznajo v Srbiji, Belorusiji, v Rusiji in na Kitajskem. Skrbi me, kaj to pomeni za razvoj demokracije v Sloveniji, ker vlado pri tem zakonu podpirajo celo Društvo novinarjev Slovenije, številni novinarji in del medijske stroke.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
