Piše: Petra Janša
Aktualno politično dogajanje me je spomnilo na naslednjo misel: »Gorje tisti državi, v kateri pravosodje ni na primerni višini! V kakšni državi lahko imate tudi slabo policijo in hud režim, toda če imate sodišče na potrebni višini, imate tudi varnost za svoje življenje, za čast in za imetje. Če nimate sodišča – nimate ničesar.«
Te besede je izrekel Tripko Žugić, znani diplomirani pravnik in sodnik v Kraljevini Jugoslaviji. Žugić je bil tudi del skupščinske manjšine, ki je v povojni Jugoslaviji, v času zasedanja Začasne ljudske skupščine pri sprejemanju zakona o ureditvi ljudskih sodišč, neuspešno nasprotovala institutu sodnikov laikov (sodnikov brez pravne izobrazbe!).
Ta zakon je namreč predvideval, da lahko poleg sodnikov porotnikov in stalnih sodnikov sodniško funkcijo opravljajo tudi osebe brez kakršnekoli izobrazbe. To naj niti ne bi bila izjema, temveč pravilo. Za takšno ureditev se je zavzemala takratna skupščinska večina, za katero so govorili Miloš Žanko, Frane Frol, Miloš Minić, Vladimir Simić in Edvard Kardelj. Po Minićevem mnenju so sodniki lahko tudi pravniki, vendar samo po pogojem, da so »brezmejno vdani«. Če se mora izbirati med neukimi, a vdanimi laiki in učenimi pravniki, ki niso vdani, se mora dati absolutna prednost laikom. »… izvolimo v naša sodišča laike tam, kjer ni strokovnjakov, naša država pa jim bo postopoma ustvarila vse možnosti, da si bodo ti, ljudstvu in pridobitvam narodnoosvobodilnega boja vdani laiki, pridobili tudi pravniško izobrazbo.«
O tem lahko beremo v knjigi Romana Ferjančiča in dr. Lovra Šturma z naslovom »Brezpravje. Slovensko pravosodje po letu 1945«, kjer se nam ob prebiranju žal rišejo vzporednice z današnjim stanjem v pravosodju.
