4.3 C
Ljubljana
sobota, 22 februarja, 2025

Alenka Jeraj, poslanka in predsednica komisije za preiskavo ukradenih otrok, v intervjuju za Demokracijo: »Ne gre za fantazije, pač pa za primere, ki jih je treba raziskati«

Piše: Petra Janša

Tokrat smo se pogovarjali s poslanko SDS Alenko Jeraj, ki vodi Preiskovalno komisijo DZ o domnevnem odtujevanju novorojenčkov iz slovenskih porodnišnic od leta 1965 dalje. Kako uspešni so pri svojem delu, preberite v nadaljevanju prispevka.

Gospa Jeraj, zadnjič smo v DZ poslušali 90-letnega dr. Gabrijela Elka Borka, dolgoletnega predstojnika Klinike za ginekologijo UKC Maribor, ki je glede ukradenih dojenčkov med drugim trdil, da »gospa, ki je to začela (raziskovati, op. p.), fantazira«. V mislih je verjetno imel gospo Simono Šeremet Kalanj, predsednico slovenskega Društva izgubljeni otroci.

Razumem, da si marsikdo ne želi priznati, da so se najverjetneje tako kot po drugih republikah nekdanje države tudi v Sloveniji dogajale nezakonite odtujitve dojenčkov. En tak primer je že bil odkrit, ko je mama rodila v Kopru, so ji rekli, da je otrok umrl, a je bil posvojen in je s posvojitelji odšel v Srbijo. Ne moremo torej govoriti, da se v Sloveniji to ni dogajalo in da gre za fantazije. Pred leti je bilo ustanovljeno Društvo izgubljeni otroci, ki ga vodi Simona Šeremet Kalanj, ki je sedaj strokovna sodelavka preiskovalne komisije. Gotovo ne gre za fantazije, pač pa za primere, ki jih je treba raziskati. Najbolj bi bila vesela, če se izkaže, da se to ni dogajalo in pri nas niso »kradli in prodajali novorojenčkov«, a za zdaj tega še ne moremo trditi. Nasprotno, več pridobljenih informacij kaže na to, da se je to najverjetneje dogajalo.

Vam je na zaslišanjih šla kakšna zgodba še posebej do srca?

Vse so mi prišle do srca, ker sem tudi sama mama in si ne predstavljam izgube otroka, sploh novorojenčka in največkrat prvega otroka, ki ga je mamica rodila. Mamice so bile v tistih časih v porodnišnici same, očetov ni bilo zraven pri porodu, kot je to danes. Prav tako otroci niso bili v sobah skupaj z mamicami, pač pa ločeni od njih in so jim jih prinesli le, ko je bil čas za dojenje. Očetje so običajno prišli na kratek obisk naslednji dan. Mamice so bile navadno zelo mlade, imele so 19, 20 let. Verjele so zdravniku, ko jih je seznanil s tem, naj bi bil otrok umrl. Dali so jim pomirjevala in dejali, da so še mlade in bodo še imele otroke. Mamicam niso prinesli otroka, da bi se od njega poslovile, niso jim ga dali, da ga pokopljejo, s pretvezo, da ga bodo pokopali oni.

Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!

Tednik Demokracija – pravica vedeti več!

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine