Piše: Vida Kocjan
Prof. dr. Bojana Beović Zdravniško zbornico Slovenije vodi od leta 2020, tokrat je to drugi mandat. Priča smo številnim spremembam, ki dodatno slabijo javni zdravstveni sistem in zmanjšujejo dostopnost storitev. S predsednico zbornice smo se zato pogovarjali o sodelovanju zbornice z vlado, ministrstvom in zdravniškimi organizacijami. Med drugim tudi o tem, kako je z reformo in ali je bolnik postavljen v središče sistema.
Prof. dr. Bojana Beović je po končanem pripravništvu tri leta specializirala anesteziologijo, nato se ji je ponudila priložnost nadaljnjega študija in raziskovalnega dela na Infekcijski kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, kjer dela vse od specialističnega izpita. Vrsto let je bila zdravnica na intenzivnem oddelku, kasneje se je postopno usmerila v reševanje problemov okužb na drugih oddelkih UKC Ljubljana in v smotrno rabo antibiotikov, kar je tudi sedaj težišče njenega strokovnega, raziskovalnega in pedagoškega dela.
V naziv docentke za predmet infektologija z epidemiologijo je bila izvoljena 31. maja 1999, v naziv redne profesorice pa leta 2016. Leta 2011 je pridobila naziv višje zdravstvene svetnice. Od leta 2006 ima mesto asistenta na Katedri za infektologijo z epidemiologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, od leta 2016 pa mesto učitelja na katedri. Predavala je na dodiplomskem in podiplomskem študiju na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, Fakulteti za farmacijo in Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Je avtorica ali soavtorica več kot 350 bibliografskih enot, ki jih citira COBISS. Imela je več deset vabljenih predavanj na mednarodnih strokovno-znanstvenih srečanjih in zdravstvenih ustanovah v tujini. Kot glavna raziskovalka in kot raziskovalka je sodelovala pri več raziskovalnih projektih, ki jih je financirala ARRS in farmacevtska industrija. Med letoma 2015 in 2018 je vodila Študijsko skupino za smotrno rabo antibiotikov pri Evropskem združenju za klinično mikrobiologijo in infekcijske bolezni. Od leta 2011 vodi Posvetovalno skupino za cepljenje pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravja, od leta 2017 je članica Slovenske medicinske akademije.
Člani Zdravniške zbornice Slovenije so jo decembra 2020 na volitvah izbrali za predsednico zbornice, mandat je uradno prevzela s potrditvijo na skupščini zbornice februarja 2021. Člani Zdravniške zbornice Slovenije so na volitvah maja 2024 za svojo predsednico znova izbrali infektologinjo Bojano Beović.
Vlada je sprejela predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti. Koliko so pri tem sodelovali z zdravniki in zbornica, ki jo vodite, oz. koliko strokovni svet pri vladi sodeluje z vami in zdravniki?
Zdravniška zbornica Slovenije v proces priprave novele zakona o zdravstveni dejavnosti kljub obljubam ministrstva za zdravje in predsednika vlade žal ni bila povabljena, da bi aktivno sodelovala. Smo pa podali obsežne pripombe in predloge za izboljšave. Kljub našim prizadevanjem in strokovnim argumentom so bile naše ključne pripombe na koncu premalo upoštevane. Menimo, da bi tesnejše sodelovanje med vlado, ministrstvom in zdravniškimi organizacijami pripomoglo k učinkovitejšim rešitvam v korist pacientov in zdravstvenega sistema kot celote.
Kaj prinaša novela, bodo z njo rešeni vsi problemi zdravstva, bo bolnik postavljen v središče, kaj spremembe prinašajo pacientom, kako bomo ljudje prišli do zdravnika?
Predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti žal prinaša predvsem omejitve za zdravstvene delavce, kar bo vodilo prej v zmanjšanje dostopnosti zdravstvenih storitev za paciente kot povečanje, saj takšna stroga ločitev med javnim in zasebnim sektorjem postavlja zdravnike pred izbiro, ki bo lahko ključne kadre spodbudila k temu, da zapustijo javne zavode. Posledično bi to dodatno oslabilo javni zdravstveni sistem, zmanjšalo dostopnost storitev in povečalo obremenitve za preostale zdravnike v javnih zavodih. Zavedati se moramo, da ni treba, da zdravniki množično odhajajo iz javnega zdravstva, saj je dovolj en odhod na posameznih oddelkih in službe ne bo več mogoče organizirati brez določenega izpada programa. To se že dogaja. Kljub trditvam politike, da bo zakon okrepil javno zdravstvo, so napovedi iz zdravstva drugačne. Obstaja utemeljena skrb, da bodo nekatere dejavnosti, kot so dermatologija, oftalmologija, plastična in rekonstruktivna kirurgija, maksilofacialna kirurgija, ortopedija ipd. v državnih zdravstvenih zavodih še bolj osiromašene ali jih preprosto ne bo več.
Za resnično postavitev bolnika v središče sistema je treba celovito pristopiti k reformi, ki bo temeljila na strokovnih analizah stanja in potreb ter vključevanju vseh deležnikov.
Zdravniške organizacije so sicer napovedale ustavno presojo novele zakona o zdravstveni dejavnosti, ministrstvo za zdravje pa je odvrnilo, da vse rešitve v predlogu novele temeljijo na ustavi in zakonih. Kako gledate na to?
Vse zdravniške organizacije izražamo globoko zaskrbljenost glede predlagane novele zakona o zdravstveni dejavnosti. Tudi po mnenju številnih pravnih strokovnjakov , kot je prof. dr. Rajko Pirnat s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, novela vsebuje številne prepovedi in omejitve, ki posegajo v ustavne pravice zdravstvenih delavcev. Dr. Pirnat poudarja, da je zakon v mnogih točkah ustavno sporen, saj temelji na obsežnih prepovedih in omejitvah, kar odpira vprašanja o njegovi skladnosti z ustavo.
Predlog novele bo, če bo sprejet v predlagani obliki, poleg prepovedi dela pri zasebnikih strokovnim direktorjem in predstojnikom prinesel še prepoved kakršnega koli sodelovanja s koncesionarji. Za slednje pa vemo, da so zdaj tudi del javne mreže, razporejeni so tudi v urgentne centre. Kaj bo to povzročilo, kako bomo pacienti občutili ločevanje javnega in zasebnega zdravstva?
Če bo novela sprejeta v predlagani obliki, obstaja resno tveganje, da najbolj kompetentni kadri ne bodo več zainteresirani za opravljanje vodstvenih nalog v javnih ustanovah. To še posebej velja, ker zakon ne predvideva nikakršne finančne kompenzacije ali dodatnega nagrajevanja za izgubo dohodka, ki bi ga zdravniki doživeli zaradi omejitev pri delu. Posledično lahko pričakujemo odhode strokovno najbolj usposobljenih zdravnikov iz javnega sistema, kar bi vodilo do dodatnega pomanjkanja kadra in s tem do podaljševanja čakalnih dob ter zmanjšanja kakovosti zdravstvenih storitev. Pacienti bodo to ločevanje občutili predvsem skozi daljše čakalne dobe, manjšo dostopnost do specialističnih storitev in slabšo organiziranost oskrbe.
Predsednik vlade je v parlamentu na enega od poslanskih vprašanj v ponedeljek dejal, da gre za ključne rešitve, s katerimi bo razmejeno javno in zasebno, javni zdravstveni sistem pa bo okrepljen. Kot je bilo razumeti, je za vlado to vrhunec zdravstvene reforme, področje bo s tem urejeno, reformirano, vlada pa je svoje naredila. Kako je s to zdravstveno reformo skozi vaše oči kot predsednice zbornice oz. oči zdravnikov, vključenih v Zdravniško zbornico Slovenije?
Obstaja resna skrb, da bo zakon namesto večje dostopnosti in boljše zdravstvene oskrbe zaradi omejitev v praksi prinesel še večje obremenitve zdravstvenih delavcev in manjšo izbiro za paciente. Tovrstni ukrepi ne rešujejo dejanskih težav v zdravstvu, temveč lahko povzročijo dodatno destabilizacijo sistema.
V anketi, ki smo jo med svojim članstvom opravili na Zdravniški zbornici in jo je rešilo 3522 zdravnikov in zobozdravnikov, kar 83 odstotkov vprašanih meni, da uvedba zakonske omejitve dodatnega dela zdravnikov ne bo pripomogla k izboljšanju kakovosti in obsega zdravstvenih storitev v javnem zdravstvu. 68 odstotkov sodelujočih zdravnikov in zobozdravnikov pa meni, da bo predlagana novela ZZDej negativno vplivala na njihov način dela. V primeru, da bi bila novela ZZDej sprejeta v takšni obliki, jih namerava kar 16 odstotkov zapustiti delo v javnem zavodu. 65 odstotkov vprašanih namreč dvomi oz. meni, da javni zavodi v tem trenutku ne morejo zagotoviti večjega obsega storitev kljub pripravljenosti zaposlenih, da bi več delali. Skoraj 67 odstotkov zdravnikov in zobozdravnikov meni, da so javni zdravstveni zavodi slabo ali zelo slabo vodeni, predvsem na račun prevelikega političnega vpliva, slabe organizacije delovnih procesov in neučinkovitega upravljanja finančnih sredstev.
S spletnih strani so razvidna opozorila o možnosti odhodov zdravnikov iz javnih zdravstvenih ustanov zaradi prepovedi dela pri zasebnikih. Nekateri zdravniki specialisti pa že opozarjajo, da nimajo kadrov in da posamezne zdravstvene storitve že odpadajo. Kako je s tem, kaj se dogaja?
V zdravstvenem sistemu že nekaj časa vlada negativna klima, ki jo dodatno zaostruje odnos politike do zdravnikov. Namesto da bi iskali rešitve za izboljšanje delovnih razmer in povečanje dostopnosti zdravstvenih storitev za paciente, zdravnike prikazujejo kot tiste, ki ne delajo (dovolj) ali jih zanima le zaslužek. Takšna retorika je nepravična in škodljiva, saj so zdravniki že zdaj preobremenjeni, delajo v težkih razmerah in pogosto presegajo svoje zmožnosti, da bi pacientom zagotovili ustrezno oskrbo.
Pomanjkanje kadra v javnih zdravstvenih zavodih – ne le med zdravniki, ampak tudi med medicinskimi sestrami in drugim osebjem – je že resna težava. Namesto da bi se politika ukvarjala s tem, kako zadržati in privabiti kadre v javni sistem, kot to počnejo druge evropske države, se uvajajo z ukrepi, ki zdravnike še dodatno »preganjajo« iz sistema. Napovedane prepovedi in omejitve le še stopnjujejo slabo voljo, nejevero in občutek, da gre za načrtno gonjo proti eni poklicni skupini.
Rezultat vsega tega je, da se zdravniki že zdaj odločajo za odhode iz javnega sistema, kar pomeni, da se določene zdravstvene storitve ukinjajo ali izvajajo v manjšem obsegu. Pacienti bodo posledično še teže prišli do zdravnika, čakalne dobe se bodo podaljševale, obremenjenost preostalih zdravnikov pa bo še večja. Takšni ukrepi ne izboljšujejo zdravstvenega sistema, temveč ga dodatno slabijo, kar bo na dolgi rok najbolj prizadelo prav paciente.
Kaj bo to pomenilo v praksi, posebno v delih stroke, v katerih v Sloveniji dela majhno število zdravnikov specialistov, ali za manjše kraje?
Prav na to opozarjamo in to nas najbolj skrbi – da nekaterih strok preprosto ne bo več v javnih oziroma državnih zdravstvenih zavodih. V Sloveniji že zdaj v nekaterih specialnostih primanjkuje zdravnikov, še posebej v manjših krajih, kjer so specialistične ambulante pogosto odvisne od sodelovanja zdravnikov iz več ustanov (tudi zasebnikov).
Če se bodo omejitve uveljavile in bo zdravnikom onemogočeno delo pri zasebnikih ali koncesionarjih, obstaja resno tveganje, da bodo strokovnjaki raje izbrali popoln prehod v zasebni sektor. To pomeni, da v določenih delih stroke ne bo več na voljo zadostnega števila zdravnikov v javnem sistemu, kar bo vodilo v še več samoplačništva.
Bolniki v manjših krajih bodo še bolj prizadeti, saj bodo morali za določene specialistične preglede in posege potovati v večja mesta ali pa bo njihova edina možnost plačljiva zdravstvena oskrba. To bo še dodatno poglobilo neenak dostop do zdravstvenih storitev in ustvarilo sistem, v katerem si bodo kakovostno in pravočasno oskrbo lahko privoščili le tisti, ki jo lahko plačajo iz lastnega žepa.
Takšne spremembe ne pomenijo izboljšanja zdravstvenega sistema, temveč njegovo razgradnjo, kar bo na koncu prizadelo prav tiste, ki so najbolj ranljivi – paciente, ki so odvisni od dostopnega in učinkovitega javnega zdravstva.
Slovenci imamo lep rek, to je, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Menite, da bo tako tudi v primeru tega nečloveškega zakona?
Kot rečeno, najbolj prizadeti bodo kraji, kjer so že zdaj močno odvisni od pomoči zdravnikov od drugod – manjši ali bolj oddaljeni kraji, kjer zdravniki pogosto rotirajo med javnim in zasebnim sektorjem, da sploh lahko zagotavljajo storitve pacientom. Če bo zakon uveljavljen v tej obliki, se lahko zgodi, da bodo ti kraji ostali brez ključnih specialistov, kar pomeni, da bodo morali bolniki za preglede in zdravljenje potovati še dlje ali pa bo njihova edina možnost samoplačniška oskrba.
Poslanci, ki bodo odločali o tem zakonu, prihajajo iz različnih krajev Slovenije in gotovo poznajo razmere v svojih domačih okoljih ter razumejo, kako ključna je pomoč koncesionarjev in sodelovanje zdravnikov iz različnih ustanov. Upamo, da bodo to upoštevali in poskrbeli, da njihovi sokrajani ne bodo izgubili dostopa do zdravstvene oskrbe.
Enako se bo zgodilo s specialnostmi, ki so majhne in katerih del dejavnosti je po naravi specialnosti tržni, tudi tu bo dostopnost manjša.
Zdravniki bomo sicer seveda še naprej opravljali svoje delo, strokovno in etično, ne glede na delovnopravni položaj, morali se bomo pač prilagoditi, nekateri z odhodom iz državnih bolnišnic in ambulant. Morda bo nastala situacija terjala prilagoditve zakona ali pa se bo slovensko zdravstvo na podlagi tega zakona počasi privatiziralo, podobno, kot je to videti v drugih delih nekdanje Jugoslavije. Zelo težko pa je po takih spremembah znova vzpostaviti dobro delujoče javno zdravstvo.
Čakalne dobe se povečujejo, vlada to »rešuje« z različnimi spremembami pravilnikov itd., da se stvari laže zameglijo, pa vendar, težave ostajajo. Kako to komentirate in kje so rešitve?
Povečevanje čakalnih dob je ena največjih težav slovenskega zdravstvenega sistema, ki se je z leti le še poglabljala. Namesto da bi se sistemsko lotili vzrokov, se pogosto uvajajo parcialne rešitve, ki pa v praksi ne izboljšajo dostopnosti do zdravstvenih storitev, temveč samo zakrijejo dejanske težave. Zadnje spremembe predvsem administrativno preurejajo način beleženja in poročanja o čakalnih dobah, kar ne pomeni, da pacienti dejansko prej pridejo na vrsto. Na terenu zdravniki in pacienti še vedno občutijo isto – pomanjkanje zdravnikov, preobremenjene ambulante in čedalje daljše čakalne dobe.
Namesto prepovedi in ločevanja bi morali omogočiti čim več fleksibilnosti, da bo čim več zdravnikov lahko pokrivalo primanjkljaje tam, kjer so največje potrebe. Brez dodatnih zdravnikov in medicinskih sester ne moremo pričakovati hitrejšega dela. Zavedati se moramo, da čakalne dobe niso posledica slabega dela zdravnikov, ampak sistemskih pomanjkljivosti. Če se bo zdravstvena politika še naprej osredotočala samo na kratkoročne ukrepe brez resničnih sprememb v organizaciji in financiranju zdravstva, se bo stanje le še slabšalo.
Stavka zdravnikov in zobozdravnikov še vedno traja in je najdaljša stavka v zgodovini Slovenije. Spet se moramo vrniti k predsedniku vlade, ki je dejal, da so s Fidesom opravili, da ga ni nikjer več, vlada pa je svoje delo opravila. Premier je do sindikata zelo oster, Fides pa odgovarja, da z aroganco ni mogoče priti do rešitev. Se strinjate?
Stavka zdravnikov in zobozdravnikov, ki je najdaljša v zgodovini Slovenije, je odraz globokega nezadovoljstva in sistemskih težav v zdravstvu. Namesto da bi se vlada soočila z vzroki stavke – dva nerealizirana podpisana sporazuma z vlado, neustrezne delovne razmere, preobremenjenost zdravnikov in pomanjkanje zdravstvenega kadra –, se komunikacija vodi v smeri zaostrovanja in poniževanja.
Stavka ni merjenje moči ali prestiža med sindikatom in vlado, temveč vprašanje prihodnosti slovenskega zdravstvenega sistema. V zdravstvu ne gre za politično zmago, ampak za zdravje ljudi. Rešitve morajo temeljiti na sodelovanju in spoštovanju stroke, ne na enostranskih ukrepih, prepovedih in omejitvah ene poklicne skupine.
Priča smo tudi velikim pritiskom na urgence, z ministrstva za zdravje pa sporočajo, da so zdravstveni domovi pripravljeni na povečan priliv pacientov v obdobju respiratornih obolenj. Kaj zaznavate v zbornici?
V Zdravniški zbornici Slovenije že dlje časa opozarjamo na preobremenjenost urgentnih centrov in pomanjkanje dolgoročne strategije za reševanje tega problema. Povečan pritisk na urgence v sezoni respiratornih obolenj ni nič novega, a kljub temu se vsako leto znova srečujemo z istimi težavami – s pomanjkanjem kadra, z dolgotrajnim čakanjem bolnikov in neustreznimi rešitvami.
Ukrepi, kot so aktivacija alarmov za množične nesreče in klicanje dodatnega kadra, so le gasilski ukrepi, ki ne morejo postati dolgoročna praksa. Zdravstveni delavci so že zdaj izčrpani, delajo nad svojimi zmogljivostmi, mnogi pa se odločajo za odhode iz sistema, ker razmere postajajo nevzdržne. Če želimo resnično rešiti problem preobremenjenih urgenc, je treba okrepiti primarno zdravstvo, učinkoviteje organizirati nujno medicinsko pomoč in izboljšati delovne razmere – dodatno zaposlovanje in boljše nagrajevanje zdravstvenega kadra, da bo delo na urgenci vzdržno in privlačno za zdravstvene delavce.
Zdravnica ste že zelo dolgo. Če primerjate današnje stanje v zdravstvu s tistim v preteklih letih, obdobjih, kaj ugotavljate?
Medicina se je v zadnjih desetletjih zelo spremenila. Spremenila se je struktura bolnikov, na eni strani ljudje živijo dlje in so v bistvu bolj zdravi, na drugi pa to daljše obdobje življenja terja številne zdravstvene obravnave. Zelo se je razvila tehnologija medicine, diagnosticiramo in zdravimo številne bolezni, ki jih prej nismo, tudi bolniki so bolj razgledani in pričakujejo sodobne načine zdravljenja. Moram reči, da me ta napredek zelo veseli, medicina je vsak dan bolj zanimiva. Žal slovensko zdravstvo temu ne sledi ne kadrovsko ne organizacijsko. Namesto da bi probleme reševali na podlagi podatkov, analiz, dogovorov, se zatekamo k populističnim floskulam in omejitvam. Prav neverjetno!
