Piše: Miran Černec
Ko je Francis Fukuyama leta 1992 objavil svoje delo »The End of History and the Last Man«, v katerem je napovedal planetarno zmago zahodne liberalne demokracije in konec zgodovine v smislu nadaljnjega človekovega sociološko-ekonomskega razvoja, si ni mogel zamišljati sveta, v katerem živimo leta 2025.
Daleč od tega, da bi se bila zgodovina končala v 90. letih prejšnjega stoletja s padcem berlinskega zidu; Fukuyama tako denimo ni slutil epskega gospodarskega vzpona Kitajske z njenim enopartijskim kapitalizmom, v letih po kolapsu Sovjetske zveze ni predvidel vstajenja avtokratske Rusije in še manj si je kdaj predstavljal Donalda Trumpa na mestu predsednika ZDA.
Vse našteto se je seveda vendarle zgodilo; in zato smo lahko precej gotovi, da se bo kolo zgodovine s svojo zanesljivo nepredvidljivostjo vrtelo dalje še dolga tisočletja. Ljudje, kakršna sta Trump in Putin, to vedo – a če ne bi vedela onadva, bi vedel nekdo drug, in kadarkoli bi taka osebnost prišla na čelo katerekoli svetovne velesile, bi počela to, kar počneta omenjena. Ideje o širitvi imperijev, o priključitvi Grenlandije ali Donbasa, o etničnem čiščenju Palestincev iz Gaze niso nič novega pod soncem; vedno so bile tu, v glavah ljudi, ki se čutijo poklicane za preurejanje državnih meja, brisanje narodov in ustvarjanje novega sveta, ki bo po njihovo lepši in boljši – a ker smo zadnjih 35 let vsaj Evropejci živeli v lagodni iluziji o »koncu zgodovine«, smo nekako šokirani, ko jih nenadoma slišimo znova iz najvišjih centrov moči. Kaj nam je torej storiti?
Lahko počakamo, da nam tete iz Bruslja spišejo kak lep nov dekret, s katerim bodo kolesu zgodovine prepovedale, da se vrti naprej; ali pa se le prepustimo toku dogodkov in upamo na najboljše. V vsakem primeru, verjemite: zanimivo bo.
