Piše: Zbor za republiko
V Zboru za republiko že dalj časa opažamo, da je poročanje o izraelsko-palestinskem konfliktu in dogodkih v Gazi v slovenskih tiskanih medijih in na televiziji pristransko. Takšno poročanje onemogoča slovenski javnosti, da si ustvari objektivno mnenje o teh dogodkih.
Neposreden povod za to izjavo je intervju dr. Danila Türka v Odmevih na TV Slovenija 5. februarja, v katerih je trdil, da se je konflikt med Izraelom in Palestinci začel z Nakbo l. 1948. Trditev ne drži in jo ocenjujemo kot izrecno manipulativno. Drugi neposredni povod je članek v Delu 6. februarja 2025 z naslovom »Trumpov načrt za Gazo odjeknil kot bomba«, ki ne upošteva zgodovinskega konteksta tega predloga. Prepričani smo, da je za objektivno prikazovanje dogodkov potrebno vedenje in razumevanje, kako se je konflikt na Bližnjem vzhodu začel, in objektivno slediti dogodkom vse do danes.
Palestina je bila dolga stoletja osmanska provinca, upravljana neposredno iz Carigrada oz. Istanbula. Ob koncu 1. svetovne vojne in razpadu osmanskega cesarstva so zmagovite sile Veliki Britaniji podelile tridesetletni mandat, da Palestino usposobi in oblikuje kot samostojno državo. Ta mandat je potekal brez večjih problemov do začetka 2. svetovne vojne. Takrat pa so se vodja arabskih Palestincev Al Huseini in njihovo vodstvo opredelili izrecno pronacistično. Sam je odšel k Hitlerju v Berlin in na poti tja v Bosni ustanovil dve SS diviziji Handžar. Ena od njih se je borila pred Stalingradom in tam tudi izginila. Druga pa je med vojno morila po Bosni in bila po vojni likvidirana, razen njenih mladoletnih članov. Svojega nečaka in kasnejšega vodjo Palestincev Jaserja Arafata je poslal na izobraževanje k Mussoliniju v Rim. Sam pa se je v Berlinu vključil v nacistično propagando in pozival k še hitrejšemu in radikalnejšemu holokavstu.
Na to situacijo je prvi odreagiral Stalin. Na konferenci zavezniških voditeljev na Jalti leta 1945, kjer so se pogovarjali o povojni ureditvi Sveta je predlagal, da se Palestina po izteku Britanskega mandata razdeli na judovski in arabski del. Ta predlog je utemeljeval s tem, da dva naroda, od katerih je eden toliko pretrpel pod nacizmom, in drugo, ki je z njim tako odkrito sodeloval, ne moreta živeti skupaj v eni državi. Predsednik ZDA Roosevelt je ta predlog takoj podprl, britanski premier Churchill pa je imel do njega pomisleke, češ da je v nasprotju z mandatom Velike Britanije v Palestini. Zato so zavezniški voditelji končno odločitev prepustili novo nastalim Združenim narodom. Tako je končno odločitev, to je delitev Palestine, sprejela Generalna skupščina ZN l. 1947. Te odločitve GS ZN pa arabska stran ni nikoli priznala, kar zgovorno dokazuje tudi osnovna parola na pro-palestinskih demonstracijah v Ljubljani: From the River to the See One Palestine will be (od reke do morja bo ena Palestina), kar je nedvomno poziv k uničenju Izraela. Komunistična stran je takoj po jaltski konferenci začela omogočati in pospeševati emigracijo Judov v Palestino in jih oboroževati, pri čemer sta imela Tito in Jugoslavija vodilno vlogo.
Po izteku britanskega mandata in umiku njenih sil iz Palestine so Judje na svojem delu legalno in v skladu s sklepom GS ZN proglasili svojo državo Izrael. Takoj na to je sledil napad arabskih Palestincev in sosednjih arabskih držav na Izrael. Izrael je ta napad odbil. Pri tem so glavno vlogo imeli, kar za nadaljnji razvoj dogodkov ni nepomembno, bivši Titovi partizani. Vojna se je končala s premirjem. To premirje je imelo za posledico povečanje ozemlja Izraela in preseljevanje arabskih Palestincev na arabska ozemlja, ki ga poznamo kot Nakbo. Na tem mestu je potrebno omeniti, da so zavezniki po vojni sklenili, da se vsaka agresija konča z izgubo ozemlja in izgonom prebivalstva. Dokaza za to trditev sta Vzhodna Prusija in Gdansk.
Prepričani smo, da bodo ljudje popolnoma drugače dojemali dogajanje na Bližnjem vzhodu, če bodo korektno informirani, če bodo vedeli, da se je izraelsko-arabski konflikt začel, tedaj, z nesprovociranim napadom arabskih sil na legalno in legitimno ustanovljeni Izrael in ne z Nakbo, kot zmotno zatrjuje dr. Türk.
Za razumevanje sedanjega dogajanja na Bližnjem Vzhodu in konkretno v Gazi moramo vedeti, da se je vzorec tega prvega izraelsko – arabskega konflikta v naslednjih letih periodično ponavljal: arabske sile so napadle Izrael, bile so poražene in sklenjeno je bilo premirje. Izrael pa je povečal svoj teritorij.
V tej luči moramo razumeti tudi zadnja dogajanja na Bližnjem vzhodu. Arabski Hamas je oktobra 2023 ponovno, kot že tolikokrat doslej napadel Izrael. Kot že tolikokrat doslej je bil poražen in sklenjeno je bilo premirje. Odprto ostaja vprašanje, kako agresorja, to so Hamas in Palestinci kaznovati s ciljem, da se v bodočnosti podobne agresije ne bi več ponavljale. Tako kot ob koncu 2. svetovne vojne v Evropi, v spomin kličemo primer Vzhodne Prusije in Gdanska, je Trumpov načrt za Gazo logična posledica Hamasove agresije. V upanju, da bo učinkovit in da bo prinesel na Bližnji vzhod trajni mir, ga podpiramo. Hkrati pa obsojamo nelogično in iz zgodovinskega konteksta iztrgan odziv dela slovenske politike in medijev na ta dobronamerni predlog.
Ljubljana 12.2.2025
Za ZzR (Zbor za Republiko): Janez Remškar, predsednik
