Piše: Andreas Rosenfelder (WELT)
V Nemčiji so že dlje časa nevladne organizacije država znotraj države. Sedaj pa, financirane iz strani zvezne vlade z davkoplačevalskim denarjem, posegajo v demokratični proces volitev. Če si Nemčija želi drugačne politike, bo morala zlomiti manipulacijsko moč teh protiustavnih institucij.
Kako opredeliti liberalno demokracijo? Če bi uporabljali le en kriterij bi bil slednji ločenost družbe in države. V avtoritarnih in totalitarnih sistemih država, »najhladnejša od vseh hladnih pošasti« (Friederich Nietzsche) prežema vse vidike življenja. V nasprotju s tem je vsak liberalni ustavni red zasnovan na strogih omejitvah državne oblasti.
V Nemčiji je to demokratično načelo ogroženo, a ne iz strani AfD, kot vsi trdijo. Slednja je le ena opozicijska stranka brez kakršnekoli možnosti, da postane del izvršne oblasti. Veliko večja, a tudi precej manj opazna nevarnost se skriva v organizacijah, ki trdijo, da predstavljajo civilno družbo in se imajo za rešiteljice demokracije. Pravzaprav pa so zamaskirani del državnega aparata. Govorim o NVOjih – nevladnih organizacijah -, ki že dolgo zvenijo kot orwellovsko zasmehovanje zdravega razuma, saj pravzaprav samo širijo vladno politiko z drugimi sredstvi, natančneje z davkoplačevalskim denarjem.
Danes prihaja to do izraza v škandalozni mreži donacij, ki povezuje aktualno levo nemško politiko s tistimi organizacijami, ki izvajajo na ulicah navidezno spontane demonstracije proti kandidatu CDU-ja Friedrichu Merzu in njegovemu domnevnemu »premiku v desno«.
Od »Babic proti desnici« do ultralevičarske Fundacije »Amadeu Antonio«, od »HateAid« do »Compact«, od »BUND« do zelenega »NABU«; razkriva se struktura zvez in društev, ki glede na raziskovanje Welt-a, dobivajo neposredno ali posredno denar od zelenega Ministrstva za družino, socialističnega Ministrstva za notranje zadeve in Urada zveznega kanclerja Olafa Scholza. S pravnega vidika gre za jasno kršenje nemške ustave; demokratična država ne sme zapravljati denarja davkoplačevalcev za aktivno vmešavanje v oblikovanje javnega mnenja, sploh pa ne za boj proti opoziciji.
Vladne marionete, vodje protestov proti CDU-ju so le vrh ledene gore. NVO-ji so bili dolgo država znotraj države, država v senci ali »globoka država«, točno na takšen način kot se to opisuje v knjigah. Prodirajo v občutljive dele družbe, v katerih bi se svoboda demokratičnega odločanja morala sprovajati izven vpliva države.
Kot militanti, ki blokirajo diskurz in branijo status quo, nevladniki preprečujejo nujno potrebne reforme – pa če govorimo o migracijski politiki ali socialni in energijski politiki. Nevladne organizacije se poslužujejo vseh sredstev manipulacije in prikritega vplivanja ter so vedno pri roki vladajoči levici, ko je treba diskreditirati drugačna, predvsem nelevičarska mnenja kot dezinformacije, ki jih ti isti NVOji pregledujejo preko tako imenovanega »preverjanja dejstev«. Takšen primer je bilo »razkritje« uradno neprofitne medijske agencije Correctiv, ki si je izmislila zgodbo o tajnem sestanku desnice v Potsdamu, katerega cilj naj bi bil izgon tujcev iz Nemčije. Ta laž je sprožila množične levičarske proteste pred nekaj meseci in uničila življenja in kariere vsem, katerim je bila nastavljena. Levica ima vedno pri roki tudi tako imenovane odkrito protiustavne »Centre za prijavljanje sovraštva na spletu«, da preko njih diskreditira nasprotnike.
Levičarski filozof Jürgen Habermas je v svoji knjigi Strukturne spremembe javnosti dokazal, da se je civilna družba rodila v 18. Stoletju kot jasno nasprotje absolutistični aristokratski državi. Današnje nevladne organizacije, ki so javna podaljšana roka vlade, uničujejo takrat pridobljeno svobodo, ki je neobhodna za delovanje demokracije.
Do sedaj si je samo vodja CSU in Bavarske Markus Söder drznil javno izpostaviti to dejstvo, ko je decembra prerokovalno dejal: »Resnica je, da Nemčiji vladajo nevladne organizacije!«. Novi politični začetek v Nemčiji bo uspel le tistemu, ki bo zmogel zlomiti nedemokratično in protiustavno moč t.i. »nevladnih organizacij«.
