Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Modrost Zahoda: ona je vsa dolga stoletja gradila na grški filozofiji in izhajala iz nje, s to filozofijo si je pomagalo tudi krščanstvo, ki je eden od stebrov Zahoda (ali je to vsaj bilo), cerkveni učitelj sv. Tomaž je bil aristotelik.
Vendar, v srednjem veku je bila filozofija dekla teologije, v renesansi pa se zgodi prelom, prodor razuma, to obdobje se začne zgledovati pri antiki, zato se zahodni človek začne vračati k grški filozofiji. Razsvetljenstvo (18. stoletje, doba klasicizma) samo nadaljuje tisto, kar je začela renesansa, in kar je potem prekinil barok. Imeli smo srečo: brez 500-letnega razvoja grške filozofije, brez grške kulture, ki je dala toliko izrednih mislecev, ne bi bilo današnje znanosti in tehnike. Evropski razsvetljenci so gradili na dosežkih antične Grčije, Grki pa so bili zelo ponosni na svoj logos, torej razum, njihova filozofija je zato racionalna, in tudi razsvetljenstvo poveličuje Razum. Evropska misel je krenila na pot, kjer je razum postal edino orodje spoznavanja, razumsko spoznanje je obveljalo za najvišje in človek je Razumu začel podrejati celo duhovnost in religijo. Vzpon racionalizma. Kar pa je huda napaka in celo velika nesreča za evropskega človeka in nasploh za kulturo Zahoda. To razliko med vzhodno in vzhodno mislijo tudi popisuje Šri Aurobindo v enem od poglavij svoje »Integralne joge«. In če bomo hoteli nadgraditi razsvetljenstvo, mislim, da bomo morali najti izhod iz zahodne slepe ulice tudi s pomočjo vzhodne modrosti, indijske znanosti in filozofije: »Evropsko metafzično mišljenje, tudi pri tistih mislecih, ki poskušajo dokazati obstoj Boga ali Absolutnega ali pa razložiti njegovo naravo, po svoji metodi in svojih dosežkih ne presega razuma. Razum pa ni zmožen priznati najvišje Resnice; lahko samo blodi okrog in išče resnico ter sega po njenih delnih ponazoritvah – ne pa po sami stvari – in jih poskuša izstavljati. Um ne more doseči Resnice, lahko izdela le kakšno sestavljeno sliko, ki skuša ponazoriti Resnico, ali pa kombinacijo takšnih ponazoritev. Na koncu evropske misli mora biti zato zmeraj agnosticizem, bodisi izpovedan bodisi impliciten. Če gre razum iskreno do svojega lastnega roba, se mora vrniti in sporočiti: »Ne morem spoznati, je ali pa se mi vsaj dozdeva, da utegne biti ali pa celo mora obstajati nekaj onkraj, nekakšna zadnja resničnost, toda o njeni resnici lahko samo ugibam: je ali nespoznavna ali pa je vsaj jaz ne morem spoznati«. Če je na svoji poti prejel kakšno razsvetljenje od tistega, kar ga presega, pa morebiti lahko reče tudi takole: »Mogoče je neka zavest onkraj uma, saj se mi zdi, da lovim njene utrinke in da od nje dobivam celo namige. Če je ta v stiku z onostranstvom ali pa če je sama zavest onostranstvo in če lahko najdeš kakšen način, da prideš do nje, to nekaj lahko spoznaš, drugače pa ne«.
Vsako iskanje najvišje resnice samo z razumom se mora končati bodisi z agnosticizmom te vrste bodisi s kakšnim razumskim sistemom ali obrazcem, ki ga izdela um. Bilo je že na stotine takšnih obrazcev in možnih je na stotine drugih, toda nobeden ne more biti dokončen. Vsak izmed njih utegne imeti svojo vrednost za um in različni sistemi s svojimi nasprotujočimi si zaključki so prav lahko enako privlačni za enako močne in usposobljene ume. Ves ta spekulativni trud je koristen za to, da uri človeški um in mu pomaga ohranjati v mislih idejo, da onkraj obstaja nekaj temeljnega in dokončnega, k čemur se mora usmeriti. Toda intelektualni razum lahko le nejasno kaže k temu ali tipaje sega za tem ali pa skuša nakazati delne, med sabo celo navzkrižne plati pojavljanja tega tukaj, ne more pa v to prodreti in tega zares spoznati. Dokler ostanemo le v domeni razuma, je nepristransko razglabljanje o vsem tistem, o čemer se je doslej razmišljalo ali kar so doslej iskali, nenehno snovanje misli – vseh mogočih idej – in oblikovanje takšnega ali drugačnega filozofskega pojmovanja, mišljenja ali zaključka vse, kar se da narediti. Takšno nepristransko iskanje resnice bi bilo sploh edino mogoče ravnanje za vsak širok in prožen um. Toda vsak sklep, do katerega bi tako prišli, bi bil samo spekulativen, ne bi mogel imeti nobene duhovne vrednosti, ne bi dajal odločilnega doživetja ali duhovne gotovosti, ki jo išče duša. Če je razum naše najvišje mogoče orodje in ni nobenega drugega sredstva, da bi prišli do nadfizične resnice, mora biti naše končno stanje širok in moder agnosticizem. Delno lahko spoznamo stvari v pojavnosti, Najvišje in vse, kar je onkraj uma, pa mora za zmeraj ostati nespoznavno.
Samo če je kakšna večja zavest onkraj uma in nam je ta dostopna, nam je mogoče spoznati in vstopiti v zadnjo resničnost. Umsko razpredanje, logično umovanje o tem, ali obstaja takšna večja zavest ali ne, nas ne more peljati prav daleč. Bolj potrebujemo pot, ki nas bo pripeljala temu, da to doživimo, dosežemo, vstopimo v to in v tem tudi živimo. Če lahko pridemo do tega, mora razumsko ugibanje in umovanje postati nekaj zelo postranskega in mora celo izgubiti ves svoj smisel. Filozofija – razumsko izražanje resnice – sicer utegne ostati, toda v glavnem kot sredstvo za izražanje tega večjega odkritja in toliko njegovih vsebin, kolikor jih je sploh mogoče izraziti v umskih pojavih tistim, ki še zmeraj živijo v umski inteligenci.
Na Vzhodu, posebno v Indiji, so metafizični misleci tako kot na Zahodu z razumom poskušali določiti naravo najvišje resnice. Vendar pa umskemu razmišljanju kot orodju pri odkrivanju resnice niso dajali najvišjega mesta, temveč samo drugotno vlogo. Prvo mesto so zmeraj dajali duhovni intuiciji in razsvetljenju ter duhovni izkušnji; na kak razumski zaključek, ki nasprotuje tej najvišji avtoriteti, gledajo kot na nekaj, kar ne drži. Poleg tega pa se je vsaka filozofija oborožila tudi s praktično potjo, ki pelje k najvišjemu stanju zavesti, tako da ima človek celo tedaj, ko začne z mišljenjem, namen doseči neko zavest, ki presega umsko mišljenje. Tisti, ki so bili samo filozofski intelektualci, so bili sicer res spoštovani zaradi svoje učenosti, vendar pa jih nikoli niso uvrščali med odkrivalce resnice. Filozofije, ki so pogrešale dosti mogočen način za dosego duhovne izkušnje, so izumrle in so postale zadeva preteklosti, ker niso imele moči za duhovno odkrivanje in uresničevanje.
Na Zahodu se je zgodilo prav nasprotno. Prišlo je do tega, da so začelo bolj in bolj gledati na mišljenje, na intelekt, na logični razum kot na najvišje sredstvo ali celo najvišji cilj; v filozofiji je misli odmerjeno, naj bo celota in konec vsega, češ da je treba resnico odkriti prav z razumskim razmišljanjem in spekuliranjem, tudi duhovno izkustvo pozivajo k temu, naj zadosti razumski preizkušnji, če naj ga štejemo za veljavno – to pa je ravno nasprotno indijskemu stališču. Celo za tiste, ki uvidevajo, da je potrebno umsko misel preseči in dopustiti nekaj »drugačnega« onkraj uma, ni videti, da bi ušli občutku, da je potrebno prav z nekako prečiščenim in spremenjenim umskim mišljenjem doseči to drugo resnico in jo pripraviti, da bi zasedla mesto umske omejenosti in nevednosti. Poleg tega pa je zahodna misel nehala biti dinamična, skuša doseči le teorijo stvari, ne to, da bi kaj uresničila. Še zmeraj je gnala k dosežkom med starimi Grki, toda predvsem k estetskim in nravnim, ne pa k duhovnim. Kasneje pa je postala še bolj razumska in akademska, postala je samo miselno umovanje brez praktičnih sredstev ali poti in načinov, da bi dosegla Resnico z duhovnim preizkušanjem in odkrivanjem ter z duhovno preobrazbo. Ko ne bi bilo te razlike, ne bi bilo razloga za to, da bi se iskalci podajali po vodstvo na Vzhod. Čezmerna razumskost evropskega uma je izgubila duhovno pot, cesto, ki pelje prek razumskih ravni, prehod od zunanjega bitja k najbolj notranjemu jazu.«
