Piše: Vančo K. Tegov
Kaj se konkretno dogaja v Srbiji? V Novem Sadu, kjer so študenti ob podpori državljanov včeraj blokirali tri mostove na Donavi po novembrski tragediji na novosadski železniški postaji, se danes nadaljuje zapora enega od teh – Mostu svobode. Trajala naj bi do 15. ure, ko naj bi odločali o morebitnem podaljšanju ali končanju zapore. Blokada je bila čez dan na cesti pred Mostom svobode v Novem Sadu.
Novem Sadu se je včeraj zbralo več deset tisoč študentov in državljanov. S tem so obeležili tri mesece od zrušenja nadstrešnice na železniški postaji v Novem Sadu, v katerem je umrlo 15 ljudi. Protesti so potekali v več kot dvajsetih srbskih mestih, zborovanja v podporo srbskim študentom pa so se odvila tudi zunaj Srbije.
To je snežena kepa ki se veča. Ta »kepa« bo povzročila nujno čiščenje na poti njenega vrtenja navzdol. Le dovolj moči mora nabrati in ne nekje vmes stati.
O globljih vzrokih
Tragedija v Novem Sadu, ko se je podrl nastrešek na »pravkar« obnovljeni železniški postaji, je bila kot zažigalna vrvica. Dodatna moč in pospešek »gorenja« te vrvice je bil čas takoj po tragediji, ko so si vsi vpleteni v korupcijskem klobčiču si podajali »odgovornost« kot vroč krompir. Kot da so človeška življenja statistika, s katero se v manipulativne namene uporabljajo v protivrednosti za denar. Pisec teh vrstic je v Novem Sadu in Zrenjaninu imel priložnost prisluhniti in skupaj z nekaterimi razumniki analizirati globlje vzroke, ki so pognale kolesje protestov. Od iniciacije protestov naprej se je dogajalo več in tudi zgodilo se je več. In odkrilo se je še več. Gniloba. Gnitje in sesutje družbe navznoter. Virus ki nezadržno žre Srbijo, na začetku notranje »organe«, sedaj pa že okončine, ki pod težo bremena preostalega telesa države, klecajo in ne bo veliko za čakati ko bo klecnila in padla na kolena. Država z vsem vred. Samosesutje le-te je vprašanje časa. Na podlagi vedenja in poizvedb sem prišel do tega da, država, v katero se denar ali investicija ali posojilo med 50 in 70 odstotkov porabi za »žepovanje« ali po naše za tlačenje v zasebne kradljive in koruptivne žepe in le slabih ali dobrih 30 odstotkov za namen, za katerega bi moral biti namenjen ves pridobljeni denar.
Potem pa se zgodi, da se nekaj zgradi kot se zgradi in tudi podre ali pa da »Kitajec« investira in zgradi gromozansko tovarno gum in gumi izdelkov po najnižjih ekoloških (kaj je to?) standardov na najboljših zemljiščih na začudenje vseh, ki so zavrnili graditev v svoji državi, in seveda v posmeh vsem, ki le kanček več vedo o tem, ko pred poslopjem bodoče tovarne zasadijo 50 dreves kot nek »filter« za nesnago, ki jo bo spuščala v zrak, zemljo in še kje. In zgodi se, kar se bi smelo, mesto kot je Zrenjanin zaradi sistema, sistemske korupcije, propadanju nekoč velikih podjetij, pokradene pokojninske blagajne, se je, po besedah moje tamkajšnje sogovornice, populacijsko zmanjšal iz skoraj 100 tisoč na slabih 75 tisoč, večji del finančno upehanih in na robu preživetja prebivalcev. Slika je podobna po celi Vojvodini. Celo nekoč cvetoči železniški promet po Banatu do Subotice opuščajo oziroma proga je, vlakov ni. Žal, vsi pa tudi ne morejo oditi. Le dostojno oziroma skromno hočejo živeti. Sedaj je še to ogroženo. Zato upor, srd in nezadovoljstvo rastejo. To je edino kar raste v Srbiji. Ujeto in ukradeno državo vodi vlada in predsednik iz stranke ki je napredna. Res je “napredna” le v nazadovanju, takšen napredek, ki jim ga nobeden ne zavida.
Slovenija pa na to gleda s “simpatijami”…?
Obupno in težko dojemljivo je, ko na vse to reče župan slovenskega glavnega mesta, ki je zelo podoben po razmišljanju in mentalnem ustroju tamkajšnjemu “naprednjaškemu” uničevalcu države. Enega in drugega ščitijo “strukture”, ki bi normalnih demokracijah in ureditvah bili v določenih poslopjih za točno znan namen, oblečeni v progasta ali oranžna oblačila ter za rešetkami. Tako pa največji “srbin” uporabi izraz, ki je žaljiv za ves normalni svet, ko reče da ljudje v Srbiji tragedijo v Novem Sadu uporabljajo kot politično agendo za rušenje “dobrega” Vučića. Če dodamo to, da imajo vsi večji odtujevalci davčnega denarja ali nepošteno pridobljenega premoženja iz Slovenije svoja rezervna “gnezda” če že ne v Beogradu pa vsaj “tam nekje dol”.
Karcimom postsocilaističnih družb se bliža koncu, terminalni fazi in izidu, ki bi že moral biti znan. Predolgo so posamezni deli nekdanje države deležni “terapije”, ki sliši na ime korupcija.
Vsaj tukaj je ta terminalnost razjede in bolezen družbe pričakovana in zaželena. V dobro vseh, ki so to “terapijo” plačevali.
Dovolj je bilo, pravijo!
