Piše: Aleksander Rant, urednik televizije Nova24TV
Zgodovina ima to moč, da ničesar ni možno izbrisati za vedno. Še toliko težje je to storiti v času moderne dobe, ko je človeštvo izumilo tisk in druge načine shranjevanja podatkov. Zato se je komunizem kot ideologija pojavil ob napačnem času, da bi izbrisal preteklost in predelal človeka. Bolestna sla po oblasti in nasilje, s katero so komunisti hoteli sebe postaviti za vladarje sveta, sta danes dobro poznani. Dvojna merila, laži, nečloveško izživljanje nad sočlovekom, deportacije, gulagi, poboji. Vse vemo, vse je znano, vse zabeleženo.
Zato je še toliko bolj abotno, da vseeno obstaja mala skupina ljudi, ki je pripravljena lažem verjeti. Bolj kot ideološko zaslepljeni ljudje, ki spremenijo svoj pogled, ko spoznajo resnico, se obnašajo kot pripadniki kakega verskega kulta. A pri tej skupini je še huje, kot pri ostalih verujočih. Mi verujemo, ne da bi za to potrebovali dokaz. Oni verujejo kljub temu, da je dokazano nasprotno. In ti so se pet zbrali v Dražgošah, ki vsako leto bolj spominjajo na odprti oddelek kake institucije. Če so nekoč tja romali politični veljaki vseh tranzicijskih strank in njihovi odredi, govorci pa so predstavljali najboljše kar je imela leva stran za ponuditi, sedaj že leta ni več tako.
Ljudi je iz leta v leto manj. Mladih ni, razen tistih, ki jih zapeljani starši privlečejo s sabo ali pa so tam po strankarski službeni dolžnosti. Predsednik vlade se slovesnosti ni udeležil že četrto leto zapored. Dvakrat ni bilo Janše in dvakrat ni bilo Goloba. Prav tako se zadnje dve leti tega dogodka ne udeležuje predsednica republike. Let0 2023 bi bilo prvo leto, ko ne bi bilo nikogar od državnega vrha, pa je statistiko pokvaril predsednik Državnega sveta Marko Lotrič. Na kratko – dogodek umira. Preveč resnice je preživelo betoniranje zgodovine. Preveč jasno je, kaj so Dražgoše.
Dražgoše so žrtev komunistov in partizanov. Dražgoše so žrtev komunistične taktike izzivanja okupacijskih sil, da bi dosegli represalije in tako ljudi napravili siromake. Da bi izzvali odziv, ki bo odmeval med ljudmi. Namen Dražgoš je bila reklama za partizanstvo, češ, glejte kaj so storili grozni okupatorji. Res je, da so partizani naredili vse, da bi do hudih represalij prišlo, celo ustrelili so nekaj pripadnikov okupacijskih sil v tako imenovani dražgoški bitki. In nato so pobegnili nazaj v hosto, vaščane pa prepustili pobijanju, deportaciji. Vas pa uničenju. Tudi po vojni Dražgoše niso bile deležne pomoči režima, zaradi katerega so gorele. Vse je bila prevara z namenom povzročitve karseda hudega učinka.
Ni bilo slavne bitke, še manj zmage. Bila je le beda, smrt in uničenje. Vaščanov. Več kot 40 pobitih, več kot 80 deportiranih. Vas požgana. Partizanskih žrtev je bilo malo, ostali so pobegnili. In danes? Na tem kraju zločina obeh – partizanov in okupatorjev imamo dogodek, ki se odvija nad zabetoniranimi trupli iz svete zemlje izkopanih nedolžnih ljudi. Imamo dogodek, ki slavi nekaj česar ni bilo. Dogodek, ki služi utrjevanju religije slavnega odpora, ki ga ni bilo. Gre za mit, izmišljen v 70. letih prejšnjega stoletja. Spomenik je bil postavljen šele leta 1976. Le zakaj, če pa je bila to najslavnejša bitka ne samo pri nas, pač pa po vsej Evropi, kot trdijo govorniki? Zato ker je vse laž.
Govorci pa v zadnjih letih – Matjaž Nemec, Borut Sajovic, Urška Klakočar Zupančič. Tretja liga slovenske politike, ki je tam pristala le zato, ker niso našli nikogar drugega. Nikogar pripravljenega ponavljati tisočkrat ovržene laži. Tudi ta dogodek bo nekoč zgodovina in spraševali se bomo, zakaj smo to laž praznovali toliko let v samostojni državi. Kaj nam je bilo, da nismo raje imeli pietetne slovesnosti za pobite vaščane, pač pa utrjevanje mitov in legend nad trupli nedolžno pomorjenih. Dražgoše so zadnji vzdihljaj umirajoče religije, krčenje obiska in vse manjša prisotnost državnega vrha pa signal. Signal, da je čas za resnico, za pieteto, za streznitev. Čas za osvoboditev po osamosvojitvi.
