Piše: Gašper Blažič
Nekje proti koncu osemdesetih let sem prvič prestopil državno mejo. Šlo je pravzaprav za družinski nakupovalni izlet v Celovec, seveda z »našparanimi« devizami, kot se je takrat reklo tuji valuti. Iz socialističnega raja torej v gnili kapitalizem (in nazaj).
Ker je bil jugoslovanski dinar v tistem času tako rekoč simbol za inflacijo in izgubo vrednosti, je bilo vzporedno trgovanje npr. v nemških markah nekaj povsem običajnega. Dvakrat do trikrat na leto pa smo si privoščili eno res veliko »fasungo« v tedanji celovški KGM. Nas, mulce, je – poleg čokolad Milka – zanimala tudi avdio-video tehnika in še zlasti nakup (praznih) kaset, največkrat znamke TDK, ki smo jih nato doma lupili kot banane (ja, tudi slednje smo kupovali čez mejo).
Danes, dobrih 30 let pozneje, je skoraj nepredstavljivo, da bi osnovne artikle hodili kupovat čez mejo. Toda Slovenci smo imeli ta problem, da smo se glede standarda radi primerjali z drugimi, in smo težko razumeli, da so nas zahodnjaški gnili kapitalisti »prehitevali po desni«, čeprav smo živeli v iluziji, kako nam gre dobro. In to je bil morda razlog, da smo socializem takrat poslali na smetišče zgodovine, vendar samo delno – njegove ugodnosti smo hoteli seveda obdržati. A glej ga, zlomka, prav ta očitna razlika med kapitalistično Avstrijo in socialistično Jugoslavijo, katere del smo bili, je dejansko privedla do kritične mase. Množice so postajale pozorne, kam gre davkoplačevalski denar, koliko zapravi vojska, koliko dajemo za nerazvite, za neuvrščene itd. In zakaj imamo kljub visokim davkom tako nizek standard v zdravstvu, cestah, železnicah. In to vprašanje je dejansko bistveno bolj vplivalo na razpoloženje javnosti kot pa denimo vprašanje nespoštovanja človekovih pravic. Takrat na bi bila zatirana samo manjšina.
In morda se prav tu skriva ključ do vprašanja, kdaj se bodo v naši državi zgodile spremembe. Dokler smo namreč imeli na oblasti tranzicijsko-levičarske vlade, ki so nas »kuhale kot žabe«, je bila vedno nezadovoljna samo »manjšina«, opozicija. Večina sicer ni bila povsem zadovoljna, ampak je nekako pasivno sprejemala križe in težave. Sedaj prihajamo v obdobje, ko se to spreminja in tudi večina postaja nezadovoljna. Tranzicijska levica namreč še nikoli doslej ni imela tako močne večine v državnem zboru kot od zadnjih parlamentarnih volitev naprej. In ne samo to: tudi nadzorni mehanizmi, kot je denimo ustavno sodišče, so ji povsem podrejeni. To vladajočim tudi daje lažno podobo realnosti in zavest, da si lahko privošči vse, kar ji v nekem trenutku pade na pamet. Potem ko je dvignila plače v javnem sektorju, je sicer lahko kupila socialni mir, a uvajanje novih davkov − od nepremičninskega do tistega za pse − je v kombinaciji z novimi tarifami za elektriko lahko eksplozivna mešanica. Socialisti so bili sicer vedno znani kot ljubitelji tujih denarnic, a dokler so znali zmerno puliti denar drugim, je še nekako šlo. Sedaj, ko prebijajo psihološko mejo »kuhanja žab«, si namreč množično ustvarjajo nove in nove sovražnike – in to med volivci, ki so bili tradicionalno vedno na strani levice.
A vendar je to šele začetek sprememb. Glede na neposrečeni piar, s katerim naj bi najbolj znani estradniško-politični par RoberTina nagovarjal javnost in razkrival svojo »bližino« z navadnimi ljudmi, se bo namreč ustvaril spiralni učinek. To pomeni, da bo oblast z vsako novo potezo čedalje bolj drsela v brezno neumnosti, vsaka neumnost pa bo sprožala čedalje bolj odklonilne odzive med ljudmi. Pri tem bodo najvidnejšo vlogo odigrali prav tisti, ki so aprila 2022 dali svoj glas za Golobovo stranko Gibanje Svoboda in šele sčasoma ugotovili, da so naročili »škart« izdelek. Bodo spet tvegali in napravili še kakšno hujšo napako? Denar pohaja, sedaj prihaja (končno) pamet.
