Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 3,15-16.21-22): Tisti čas je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija. Janez pa je vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«
Odlomek se nam morda zdi znan. Slišali smo ga že v adventnem času. Vsaj prvi del. Namreč, v adventnem času je vse usmerjeno v Jezusov prihod: najprej se spominjamo tistega, poslednjega prihoda, ki nas še čaka. Nato se spominjamo, kako je Janez oznanjal prihod Mesije. V zadnjem delu adventnega časa pa se spominjamo, kako je Janez, še skrit pod srcem matere Elizabete, zaznal Jezusovo bližino.
Z zaključkom božičnega časa (v ožjem pomenu besede) nas božja beseda te nedelje in vseh naslednjih (do postnega časa) znova uvaja v Jezusovo javno delovanje. Ki se začne z Jezusovim krstom. Do tega trenutka ima glavno vlogo Janez, ki oznanja prihod Mesije in vabi k spreobrnjenju. Konkretno dejanje odločitve za spreobrnjenje pa je ravno krst: potopitev v vodo reke Jordan, preko katere je nekdaj izraelsko ljudstvo prihajalo v obljubljeno deželo. Kdor se je potopil in izšel iz vode, je postal novi človek. Janezovo krščevanje je bilo tako že prispodoba za tisti resnični krst, ki se je zgodil z Jezusovo smrtjo in vstajenjem.
Več: TUKAJ
