Piše: dr. Andrej Fink
Po izstrelitvi ruske balistične rakete s konvencionalno konico se je sprožil plaz ugibanj o tem, kaj bo temu sledilo. Rusija je sicer po »rdečem telefonu« pol ure pred izstrelitvijo klicala v ZDA in izstrelitev napovedala, da ne bi klasične konice interpretirali kot jedrskega napada. S tem je Rusija sporočila, da nima namena prestopiti jedrskega praga, čeprav že ves čas rožlja z jedrskim orožjem.
Proruska propaganda je balistično raketo predstavila kot »odgovor« na dovoljenje ZDA Ukrajini za uporabo raket srednjega dosega, kot da je glavni kršitelj miru Zahod (NATO), ki s svojim prekoračenjem »rdečih črt« spravlja svet v apokaliptično nevarnost. Pravico do postavljanja »rdečih črt« ima menda samo Putin in samo on je končni razsodnik v tej vojni. Da on že ves čas od začetka prestopa vse črte mednarodnega prava, reda in sožitja, za proruse še ni jasno. Če bi se Ukrajina ne imela s čim braniti in bi podlegla, je vse v redu. Če se pa lahko s pomočjo, ki si jo priskrbi, uspešno brani, smo pa takoj pred tretjo svetovno vojno in skoraj pred jedrskim holokavstom.
Za zdaj smo še v mejah klasičnih napetosti, polnih psiholoških vsebin. Z jedrskim orožjem že ves čas grozi Putin. Očitno je, da mu na bojnem polju ne gre tako dobro, kot je pričakoval, sicer mu ne bi bilo treba groziti s totalnim uničevalnim sredstvom. Zahod nikoli ne grozi s tem. Tudi Kitajska, ki ji je Zahod očiten sovražnik, že ves čas vojne v Ukrajini poziva sile z jedrskim orožjem k podpisu dogovora o njegovi neuporabi. Putin o tem noče nič slišati.
Od časa hladne vojne je jasno, da jedrsko orožje obstaja zato, da se ne uporablja. Tudi Putin ga ne more uporabiti. Ne more namreč z jedrskimi represalijami varovati svojih delnih dosežkov s konvencionalnim orožjem. Prestop jedrskega praga bi uničil prav te delne dosežke. On dobro ve, da mu kljub vsemu rožljanju z jedrskim ne preostane drugega kot vztrajanje pri uporabi konvencionalnega orožja, kjer obstaja edino možno stopnjevanje in »prožnost v odgovorih« ene in druge strani. Tudi ve, da ni nujno, niti najmanj, da jedrska sila zmaga nad konvencionalno. Rusija (tedaj Sovjetska zveza) je izgubila vojno v Afganistanu in ZDA so izgubite vojno v Vietnamu, pa tedaj nobena od obeh ni hotela niti groziti z jedrskim orožjem, kaj šele ga uporabljati.
Tako zaželena morebitna pogajanja niso tako lahka, kot nenehno trobijo naivneži in kvazimirovniki vseh vrst. Trump bo to poskusil, a s položaja moči, ne šibkosti, uporabljajoč kriterije »fleksibilnega« (prožnega) odgovora. Da bi k pogajanjem pristopila Ukrajina, ne bo treba preveč pritiskati, saj je ona prva zainteresirana za mir, ki ga je kršil njen agresor Putin. Ob zadostnih mednarodnih jamstvih za njeno ozemlje bo takoj pripravljena sesti za zeleno mizo. Članstvo v Natu ne more biti problem. Lahko se zgodi, da Ukrajina še nekaj časa ne bo članica zavezništva. A ni pomembno, če je Ukrajina v Natu, saj je jasno, da je že ves čas vojne Nato v Ukrajini, in to na različne načine.
S Putinom je vse drugače. On na noben način ne bo hotel izgubiti te vojne, niti kazati videza, da jo je izgubil (prestiž). Nanj bo treba močno pritiskati. ZDA same tega z diplomatskimi sredstvi ne bodo mogle, saj so za Putina sovražnik, ne pa tretji v sporu in nepristranski posrednik, ki bi dajal predloge za rešitev. To bi bilo za Putina nesprejemljivo. Bi pa tukaj lahko pomebno vlogo odigrala Kitajska, ki bi v tem primeru bila zadolžena za to, da bi »pritiskala« na Putina in ga privedla do pogajanj. Samo njenim vplivom bi se morda podredil. Če bi torej Trump hotel kaj doseči, bi moral to poskusiti skupaj z močno tekmico Kitajsko, s katero bi v tej točki in samo v tej delovala skupno samo zato, da oddaljita nevarnosti in zagotovita vsaj krhek mir. Ko in če bi bilo to doseženo, bi se še naprej trgovinsko močno spopadali kot do sedaj. Ta skupni nastop ali nekaj podobnega bi bil svojevrstna »kissingerjanska« poteza in rešitev (spominjam na lani preminulega Kissingerja). Če to ne uspe, ostaja še vedno v zraku močna konvencionalna vojaška okrepitev Ukrajine, ki bo vojno rešila vojaško.
V kakšnem svetovnem jeziku obstaja izrek: Je nevarnejši kot opica z britvijo. Neodgovorno igra(čka)nje z nevarnimi orodji (orožji) ima lahko (ne)pričakovane posledice. Jedrska nevarnost je danes v zraku. Prihaja pa bolj s strani malih kot velikih, tokrat npr. od Severne Koreje, če bi kot manjša Putinova zaveznica hotela solirati in kazati mišice, kot jih že dalj časa z izstrelitvijo neštetih poskusnih raket. Rusija in Kitajska jo bosta morali močno držati na vajetih.
