Piše: Gašper Blažič
Že na nekaterih dosedanjih protestih proti tranzicijskim plenilcem je bilo mogoče opaziti tudi cel “grozd” transparentov, med katerimi izstopa tudi fotografija (pravzaprav fotomontaža), v kateri smo prepoznali eno od naših naslovnic.
Gre za naslovnico iz novembra 2015, kar pomeni, da je stara dobrih devet let. Tu jo objavljamo v celoti:
Naslovnica je sicer fotomontaža, saj gre za predelano fotografijo, povezano s filmsko franšizo o agentu 007, kjer se je kot glavni negativec, šef zloglasne organizacije SPECTRE (njen prepoznavni znak je bila hobotnica) pojavljal Ernst Stavro Blofeld, oblečen v svetlo “maoistično” uniformo ter z belo mačko v naročju.
Našli pa smo tudi članek, na katerega se navezuje naslovnica, in ga tu objavljamo. Objavljen je bil 12. novembra 2015, zato je potrebno upoštevati časovni kontekst. Povod za članek je bila velika monografija o Kučanu, ki jo je takrat izdal zgodovinar Božo Repe.
Boter, ki je miniral tranzicijo
Gašper Blažič
Od prejšnjega petka v knjigarnah po Sloveniji prodajajo knjigo Milan Kučan, prvi predsednik. Gre za precej zajetno (in tudi precej drago) biografsko knjigo o zadnjem šefu CK ZKS, ki jo je napisal Kučanov »dvorni zgodovinar« Božo Repe.
Gre za prvo veliko knjigo o Kučanu, ki je sam namignil, da ne namerava pisati spominov. Na to je namignil tudi Repe, češ da je to »malo verjetno«. »Svojega zasebnega življenja ni nikoli razgaljal pred očmi javnosti, naklonjenosti volivcev ni niti poskušal privabljati z nenavadnimi, za marsikoga všečnimi prijemi, nikoli si ni privoščil »ekscesov«, kakršni so na aktualni politični sceni malone na dnevnem redu,« je zapisal avtor. No, slednji je eno poglavje v knjigi namenil celo Janezu Janši in s tem potrdil, kar pravzaprav vemo že celotno obdobje tranzicije – da je predsednik SDS dejansko najnevarnejši »razredni sovražnik« slovenskemu (post)komunističnemu političnemu podzemlju, ki ga vodi Kučan – pa čeprav skuša to prikriti z videzom navadnega upokojenca in družinskega človeka, ki je preveč dostojanstven za politične ekscese.
Varuh svetega grala
Nekaj je jasno: izid knjige o Kučanu je že dolgoletna ideja, ki se je realizirala prav v času migrantske krize in v sklopu 25. obletnice prelomnih dogodkov, ki so pripomogli k nastanku slovenske države. Spomladi je namreč minilo 25 let, odkar je bil Kučan v drugem krogu izvoljen za predsednika predsedstva na neposrednih volitvah. Kot je znano, mu v prvem krogu ni uspelo zmagati, zato se je moral konec aprila še enkrat pomeriti z Jožetom Pučnikom, voditeljem koalicije Demos. Tedanje prve demokratične volitve so bile namreč izvedene po nekoliko spremenjeni stari republiški ustavi, zato smo predsednika predsedstva volili neposredno po dvokrožnem večinskem sistemu, posebej pa člane predsedstva. Kučan je nato še dvakrat zmagal na volitvah za predsednika republike po novi ustavi, obakrat že v prvem krogu. Leta 1992 se je pomeril na predsedniških volitvah s še sedmimi kandidati, pri čemer je LDS za svojega kandidata tedaj predlagala liberalno usmerjenega disidenta in ekonomista Ljuba Sirca, vendar s figo v žepu, saj je Sirc dobil le peščico glasov ne glede na to, da je LDS (tedaj še Liberalno demokratska stranka) dobila največ glasov na parlamentarnih volitvah, očitno predvsem na račun Janeza Drnovška, ki je v začetku leta 1992 prevzel vodenje stranke, nato pa je ob konstruktivni nezaupnici Peterletovi vladi prevzel še vodenje vlade. Tudi leta 1997 je Kučan ponovil kandidaturo, čeprav je najprej napovedoval drugače, vendar si je »premislil«, češ da je demokracija v nevarnosti. Očitno pa mu je takrat do zmage v prvem krogu pomagala tudi vloga žrtve, saj se je malo pred tem poskušala sprejeti t. i. lustracijska zakonodaja. Seveda brez uspeha, saj so stranke kontinuitete te poskuse minirale. Kučanu se je mandat formalno iztekel konec leta 2002, ko ga je na predsedniški funkciji nasledil že omenjeni Drnovšek, malo pred tem pa so mu njegovi politični zavezniki v parlamentu omogočili privilegije, ki naj bi jih užival nekdanji predsednik republike.
No, po umiku iz aktivne politike se je Kučan začel vključevati v Mednarodni etični kolegij, leta 2004 pa je »legaliziral« svoj »klan«, ko je ustanovil Forum 21, v katerem je zbral predvsem dolgoletne »rdeče« direktorje oz. t. i. old boyse. Med njimi se je znašel tudi Kučanov dolgoletni sodelavec (in menda tudi sorodnik) Zoran Janković, s katerim sta oblačila in vedrila tudi v ljubljanskem Košarkarskem klubu Olimpija. Kot je znano, se je Janković kasneje bolj zagrel za rokomet (ženski rokometni klub Krim je dejansko njegova »družinska srebrnina«), Kučan pa je ohranil tihi športni primat nad Olimpijo, saj se je kasneje udeleževal vseh evroligaških košarkarskih tekem (kamera ga ni nikoli »pozabila« pokazati in prenesti njegov portret na male zaslone). To pravzaprav ni nič čudnega, saj je za svetovno košarkarsko prvenstvo leta 1970 – takrat so bile finalne tekme v novi ljubljanski dvorani Tivoli – kot vodja organizacijskega komiteja skrbel Kučanov politični mentor Stane Dolanc. Prav z Dolancem je Kučan preživel precej viharna leta v Beogradu. Navsezadnje je Dolanc doživel silovit vzpon po padcu Aleksandra Rankovića na brionskem plenumu leta 1966, pri čemer so mu pomagale tudi sorodstvene zveze z Lidijo Šentjurc in njenim možem Sergejem Kraigherjem. Po operativni plati je postal tako rekoč drugi najmočnejši človek Jugoslavije, takoj za Josipom Brozom Titom. Po smrti Kardelja in nato še Tita je dolgo časa veljal za najvplivnejšega jugoslovanskega politika, v svojo »šolo« pa je vzel tudi Kučana, ki je že prej imel dobre zveze z dvema protagonistoma krvave komunistične revolucije, z Ivanom Mačkom in Mitjo Ribičičem. Po nekaterih namigih naj bi Maček varstvo nad arhivi (kolikor jih niso uničili leta 1990) in seznami izročil Kučanu, ki je tako postal novi glavni »varuh svetega grala«.
Gospodar muh
Kakorkoli že, v biografiji je Kučanovemu delovanju v obdobju pred letom 1990 namenjen le manjši del knjige. Kljub temu pa nekatere fotografije dejansko razkrijejo in na neki način kompromitirajo Kučanove družabnike, med njimi številne iz koalicije Demos, kar je tudi pričakovano. Ne glede na to, da biografija večinoma govori o Kučanovem delovanju po letu 1990, pa jo je nemogoče v polnosti razumeti brez branja nekaterih drugih knjig, denimo Kučanovega klana, knjige, ki jo je napisal in sredi devetdesetih let izdal pokojni Danilo Slivnik. V istem času, v občutljivem in razburkanem političnem dogajanju po aferi Depala vas leta 1994, je Janez Janša izdal Okope. V novejšem času velja omeniti predvsem dve knjigi – prva (in precej debela) je Padle maske avtorja Zdenka Roterja, dolgoletnega Kučanovega svetovalca, ki je v svojih spominih razkril številne sestanke, na katerih je skupaj s Kučanom in sodelavci pripravljal taktiko za politična osvajanja, denimo za kandidaturo Danila Türka na predsedniških volitvah leta 2007. Roter med drugim omenja skupno druženje z zakoncema Tinetom in Spomenko Hribar, ki ni bilo samo druženje znancev, pač pa tudi taktično zavezništvo proti Janši. Spomnimo: Spomenka Hribar si je s projektom sprave v osemdesetih letih pridobila naziv nekakšne Antigone, nato je prek kroga Nove revije prišla v Slovensko demokratično zvezo (katere predsednik je bil tedaj Rupel, podpredsednik pa Janša). Janša je tako v Premikih kot Okopih omenil sestanek pri Kučanu le nekaj tednov pred osamosvojitvijo, ko so hoteli nekateri člani SDZ in drugih Demosovih strank s peticijo spodnesti tedanjega generalnega državnega tožilca Antona Drobniča zaradi njegovega sodelovanja v društvu Nova slovenska zaveza. Dejansko je bila to vaba, da bi naredili razdor znotraj Demosa, s čimer bi lahko projekt osamosvojitve propadel.
Vlogo skrivnega odposlanca je očitno odigral Niko Kavčič, ki je leta 1988 z izdajo dnevniških zapiskov Staneta Kavčiča pomagal Kučanu, da se je kot predsednik CK ZKS znebil bremena svojih starejših mentorjev, tudi Staneta Dolanca, s tem pa dejansko postal najvišji v slovenski hierarhiji, ki niti ni temeljila več na ideologiji (slednja je bila in je še vedno le sredstvo na poti do cilja). Tu namreč ne gre več za ideologijo, pač pa za tehnologijo oblasti. Nič čudnega, da od tedaj dalje nekateri Kučana primerjajo z Belcebubom (ime v prevodu pomeni »gospodar muh«, gre pa, po Svetem pismu, za poglavarja zlih duhov, saj so Jezusu nasprotniki paradoksalno očitali, da izganja zle duhove s pomočjo njihovega poglavarja). Kar se tiče odnosa Kučana do osamosvojitvenih procesov, največ razkrije knjiga Dejana Kaloha Milan Kučan – ko boter spregovori o sebi (Nova obzorja, 2013). Gre za zbirko Kučanovih najbolj znanih izjav in njihovo analizo. Med njimi je tudi Kučanova izjava, v kateri je priznal, da osamosvojitev Slovenije nikoli ni bila njegova intimna opcija in da se z njo ne more sprijazniti.
Nocoj so dovoljene sanje
Kdo ve, morda prav ta izjava pojasnjuje Kučanovo reakcijo na odločitev koalicije Demos o plebiscitu – od tega dogodka prav v teh dneh mineva 25 let. Kot je znano, so se 9. in 10. novembra 1990, le malo po katastrofalnih poplavah, ki so močno prizadele Slovenijo, v centru za obrambno usposabljanje v Poljčah sešli delegati (poslanci), ministri in drugi pomembni funkcionarji Demosovih strank. Prav na tem sestanku, ki je bil povsem neformalen, interne narave in zato tudi brez navzočnosti novinarjev, je padla odločitev, da Skupščina RS razpiše plebiscit za samostojno Slovenijo. Kakšen mesec prej je s predlogom plebiscita prišla v javnost Socialistična stranka Slovenije (naslednica SZDL), ki je od tedanje opozicije še najbolj konstruktivno sodelovala v osamosvojitvenih procesih, vendar je bil predlog zavrnjen. V Demosu so namreč tedaj računali na to, da bo konec leta sprejeta demokratična ustava, ki bo temeljila na t. i. pisateljski ustavi iz leta 1988 oz. na gradivu za slovensko ustavo, ki ga je istega leta objavil Časopis za kritiko znanosti na podlagi slovenskega nacionalnega programa, objavljenega v 57. številki Nove revije. Ker pa se je pokazalo, da je bilo zelo težko doseči konsenz o novi ustavi (menda je bilo v igri veliko število amandmajev), je jedro Demosa nato spremenilo sprva negativno mnenje o plebiscitu. Vendar je bil že sam sestanek v Poljčah tedaj precej »vroč« − z zunanjepolitičnega terena so namreč prihajali negativni signali, češ da bo Zahod za vsako ceno vztrajal pri enotni Jugoslaviji, kar pomeni, da samostojna Slovenija ne more računati na mednarodno priznanje. Vendar je prevladalo mnenje, da če ni mogoče sprejeti ustave v kratkem času, naj se razpiše plebiscit, splošni ljudski referendum o tem, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Navsezadnje je bila tedaj že (re)formirana Teritorialna obramba Slovenije, v katero so bile vključene enote Manevrske strukture narodne zaščite, prav tako je bilo tudi vodstvo TO že pod neposredno pristojnostjo republiških oblasti in ne več Beograda – ne glede na to, da sta skušala general Ivan Hočevar in JLA obdržati primat nad TO, ki so jo že maja 1990 (s Kučanovo vednostjo) razoroževali.
Ni povsem znano, ali je že v Poljčah padla tudi dokončna odločitev o datumu plebiscita (23. december 1990), saj je Jože Pučnik predčasno zapustil sestanek in nato zvečer na Ptuju medijem »neprevidno« omenil, da bo plebiscit 23. decembra. Seveda je bil zaradi tega deležen precejšnjih kritik iz Demosa, še bolj pa s strani Kučana. Slednji očitno ni mogel prenesti, da je bila odločitev o plebiscitu sprejeta zunaj državnih organov, še preden je sploh prišla v parlament. No, dejansko pa je Kučana jezilo, da je odločitev o plebiscitu sprejel neki drug »centralni komite« in ne tisti, ki ga je vodil sam. V času prejšnjega sistema so se glavne odločitve sprejemale prav v CK ZKS, republiška skupščina pa je te sklepe samo formalno potrjevala. Tokrat pa so se Demosove stranke na neformalnem sestanku odločile, da plebiscit pač bo, kar je seveda močno ujezilo Kučana, ki je želel preložiti plebiscit na čim kasnejši čas, medtem ko je Pučnik vztrajal, da bi bil izveden čim prej, še pred božičem. Sledila so pogajanja, na katerih je moral Demos sprejeti pogoje neokomunistov – da bo plebiscit uspešen pod pogojem, če bo za samostojno Slovenijo glasovala najmanj polovica vseh volilnih upravičencev in ne samo tistih, ki bi prišli na volišča. S tem se je tveganje za neuspeh plebiscita povečalo, a k sreči so stranke tudi dosegle dogovor, da bodo nagovarjale ljudi k plebiscitu. Predplebiscitno obdobje je bilo tako eno redkih, ko je slovenska politika nastopala razmeroma enotno. Malo pred plebiscitom (17. decembra) je bil v Kočevski Reki postroj pripadnikov TO kot dokaz, da je Slovenija pripravljena zavarovati plebiscitno odločitev. Plebiscit je uspel nad pričakovanji, je pa Kučan na plebiscitni dan dajal za medije zelo previdne izjave v smislu, češ da je dan plebiscita napočil in da spet prihaja čas, da se vrnemo v vsakdanjost. Tako kot je pol leta kasneje svoj pogled zavil v znameniti izrek: »Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«
Projiciranje v nasprotnika
Vendar pa je slovenska javnost vseeno sprejela tezo, da je bil Kučan največji protagonist osamosvojitvenega dogajanja, tako kot je bil po osamosvojitvi tudi protagonist vstopa Slovenije v Evropsko unijo in zvezo Nato – izkazalo pa se je, da se ta zunanji videz ne ujema z realnostjo. Spomnimo se samo januarja 2012 in tedanjega rovarjenja vodstva zveze borcev (Janez Stanovnik) ter nekaterih najbolj znanih Kučanovih izpostav (Danilo Türk) proti tedanjemu ameriškemu veleposlaniku v Ljubljani Josephu A. Mussomeliju. Zanimivo je, kako je skušal Kučan vedno zabrisati sledove svojega vpliva, včasih tudi na neroden in neposrečen način. Prav tako je vedno skušal tisto, kar je s svojimi privrženci počel sam, obesiti nasprotniku, čeprav je ob tem dostikrat navidezno puščal odprto vprašanje, koga je imel v mislih.
»Zdi se, da določen krog slovenske politike vidi odprt dialog, argumentiranje, navajanje dejstev in resno analiziranje razmer kot grožnjo za svoj obstoj. Raje deluje na ravni iracionalnega in čustev, predvsem nestrpnosti in celo sovraštva.« Te besede je Kučan izrekel v začetku novembra 2014, ko je Forum 21 pripravil razpravo o prihodnosti Evropske unije. Udeležili so se je nekateri slovenski poslanci evropskega parlamenta, kot edini iz skupine Evropske ljudske stranke je bil tam Lojze Peterle, čeprav je v istem času potekal shod pred ljubljanskim sodiščem. Nič nenavadnega torej, da so Peterletu mnogi zelo zamerili druženje s Kučanom, Kučan sam pa je Peterleta celo javno vzel v bran. Seveda pa je jasno, da ga je Kučan s tem dodatno kompromitiral. To je seveda samo vrh ledene gore slovenske tranzicije – dejstvo je namreč, da so prav omrežja pod Kučanovim vodstvom z vso hierarhijo vred dejansko minirala slovensko tranzicijo. Del projekta je tudi sedanji premier Miro Cerar, ki je, zanimivo, prav v zadnjem času manj »cmerav« glede migrantske krize (ki je bila, kot smo že pisali, sprožena pod sponzorstvom Kučanovega nagrajenca Georgea Sorosa). Projekt Cerar je dejansko dokaz, da je mogoče v državi z neuspelo tranzicijo nadzorovati celo potek volitev in tako ustvarjati videz demokracije. Prav to dokazuje tudi Kučan z izjavami, češ da Forum 21 ne želi politične moči, da je nima in je ni imel, »niti je ne želi sam«. Decembra lani je namreč Forum 21 ob svoji desetletnici izdal zbornik, ob tem pa predstavil tudi izjavo za javnost, v kateri je zavrnil vsako namigovanje o tem, da bi imel kakršenkoli vpliv na politično dogajanje v državi. »Razlogi za aktualno slovensko dogajanje se tako poskušajo pripisati stricem, društvom, tovarišijam, posameznikom in skupinam, ki niso imeli nikakršnega vpliva na zakonodajo, vladno in parlamentarno odločanje ali finančne tokove.« Ob tem je Kučan zavrnil tudi tezo, da bo Miro Cerar »plesal tako dolgo, dokler mu bo igral orkester Foruma 21«. Poudaril je, da je izhodišče tovrstnih razprav povsem skregano z logiko demokracije in kaže na miselni vzorec avtorjev, po katerem predsednika vlade postavlja politična elita, ne volivci. Po Kučanovo je torej nedemokratičnost problem tistih, ki opozarjajo na deficit demokracije. Češ, en človek ali društvo ne more obvladovati celotne družbe in vzvodov oblasti. Kot da bi šlo za navadno upokojensko društvo. Zato se lahko vprašamo, ali je bil Kučan morda pred padcem vlade Alenke Bratušek zaradi preživljanja prostega časa nekaj ur na sedežu vlade. Mimogrede, zakaj je bilo v zadnjem času zamenjano vodstvo t. i. slabe banke in nato še vodstvo Slovenskega državnega holdinga? Verjetno ne zato, ker je Slovenija normalna demokratična država z uspešno izvedeno tranzicijo.
Kdo je Ernst Stavro Blofeld in kaj je to SPECTRE
Da bi nekoliko bolje razumeli Kučanov portret na naslovnici Demokracije, velja spomniti na nedavno premiero filma SPECTRE, 24. film iz franšize o agentu 007. Kratica SPECTRE namreč pomeni »Special Executive for Counter-Intelligence, Terrorism, Revenge and Extortion, po slovensko Specialna eksekutiva za kontrašpijonažo, terorizem, maščevanje in izsiljevanje. Zveni znano? Za marsikoga je to morda le imaginarni center svetovnega zla, toda v filmih, kjer se kot glavni junak pojavi britanski agent z dovoljenjem za ubijanje James Bond, je SPECTRE nekakšna rdeča nit, čeprav se ne pojavi vedno poimensko. Toda vsi svetovni zlikovci, s katerimi se bori Bond, so skoraj vedno povezani s to organizacijo. Simbol SPECTRE je dejansko zelo tipičen – hobotnica z iztegnjenimi lovkami. Organizacijo vodi Ernst Stavro Blofeld, oblečen v nekakšno kopijo nacistične uniforme bež barve (brez oznak) in z belo perzijsko mačko v naročju. V »bondovski« franšizi se pojavlja bolj ali manj anonimno, vendar v nekaterih filmih razkrije svoj obraz. Denimo v filmu »You only live twice« (Živiš samo dvakrat), kjer ga je upodobil Donald Pleasence. V naslednjem filmu (V službi njenega veličanstva) je zlobneža upodobil znani grško-ameriški igralec in pevec Telly Savalas, nato pa še Charles Grey (Diamanti so večni).
V zadnjem filmu SPECTRE pa se Bond znova sreča z Blofeldom, ki sprva nosi ime Franz Oberhauser. Pri tem je treba spomniti tudi na dejstvo, da se je z vstopom igralca Daniela Craiga v vlogo agenta 007 začel nov cikel zgodb, čeprav je od prejšnjih filmov podedoval šefinjo M in sedež britanske obveščevalne službe (ki je bil v prejšnjem filmu Skyfall razdejan ter se je spet vrnil v staro zgradbo in v pisarno, ki jo poznamo že iz starejših filmov o Bondu). V filmu Casino Royale (2006), kar je tudi naslov prve novele, ki jo je Ian Fleming napisal o Bondu, se britanski junak spopade s finančno mrežo, ki financira teroriste, vanjo pa je vpleten zloglasni bankir Le Chiffre, ki organizira turnir v pokru. Prav pri njem se Bond opeče z dvojnim agentom Mathisom. Dogodki v naslednjih dveh filmih pripeljejo Bonda do organizacije SPECTRE. Ko v začetku istoimenskega filma poskrbi za likvidacijo enega od sodelavcev te organizacije, se sooči z bolečim dejstvom, da nameravajo v britanski obveščevalni službi ukiniti oddelek 00, kamor spada tudi sam, britanska obveščevalna služba pa naj bi se združila z obveščevalnimi službami iz osmih držav v enoten sistem obveščevalnih služb, nad katerim bo nadzor v resnici imel – SPECTRE. S tem bi omenjena zločinska organizacija prevzela popoln nadzor nad svetom, zloglasni Blofeld pa bi postal vladar sveta. Ker pa se je načrt zalomil, ker Južnoafriška republika ni želela podpreti projekta, je tam sledilo maščevanje – teroristični napad. K sreči pa je tudi Bondov šef prepoznal prevaro.
Prav ta zgodba za seboj potegne številne vzporednice iz slovenskega političnega podzemlja, splet zarot, dvojnih agentov in različnih kriminalnih dejanj.
