Piše: dr. Matevž Tomšič
Osrednji mediji redkokdaj zamudijo priložnost za demonstriranje dvojnih meril. To pomeni, da podobne ali vsaj primerljive dogodke prikazujejo na različen način, odvisno od tega, kdo so njihovi protagonisti. Ali če smo konkretnejši: ko neko dejanje stori tisti del politike in javnosti, ki velja za »našega«, ga obravnavajo pretežno benevolentno, ko pa isto zagrešijo oni, ki veljajo za »nenaše«, ga presojajo z veliko mero kritičnosti ali celo sovražnosti.
To je še posebej problematično, ker pri tem prednjači javna radiotelevizija, ki bi kot takšna morala biti zavezana načelom nepristranosti. A sedaj, ko so jo v času, ko nam vlada »svoboda«, temeljito »depolitizirali«, se ti standardi stalno kršijo. Namesto celovitega poročanja imamo opraviti z levičarsko propagando, kjer glavna tarča kritike niso tisti, ki nam vladajo, ampak največja opozicijska stranka in njen voditelj.
Nedavni protestni shod pred sodiščem v Celju je do obisti razgalil ta dvojna merila. Spomnimo. Šlo je za protest proti zelo spornem procesu proti Janezu Janši in soobtoženim, pri katerem veliko dejstev kaže na to, da gre za podoben ali še večji konstrukt in s tem zlorabo v politične namene kot v zadevi Patria. Pri tem je prišlo do incidenta, ko naj bi napadli avtomobil in sodelavca Radiotelevizije Slovenija, zaradi česar je posredovala policija, ki je enega od protestnikov odvedla in oglobila. Osrednji mediji, na čelu z nacionalko, pa so hiteli obsojati početje protestnikov. Vrstile so se obtožbe »sovražnih« besed zoper sodstvo in medije, ki so jih izrekala različna združenja in vladajoči levici naklonjeni mnenjski voditelji. Njihovo skupno sporočilo je bilo, da je treba storiti vse za to, da se takšnemu počenju naredi konec.
Pisec teh vrstic nisem bil na kraju dogajanja, zato težko podam meritorno oceno tega, kaj se je ob tem incidentu dejansko dogajalo, predvsem v smislu, ali je prišlo do kakšnega nasilja protestnikov ali ne. Vendar pa je bilo dogajanje več kot nenavadno. Veliko razburjenja je povzročil oborožen policist v civilu, ki je imel svoje orožje na vidnem mestu. In kar je še posebej sporno, omenjeni se ni z ničimer identificiral, kar bi se po pravilih nedvomno moral. Predvsem pa se lahko vprašamo, kaj je nacionalkin avtomobil počel med množico. Pojasnilo, da je bila to edina pot do ciljne destinacije, deluje precej neprepričljivo. Policist, ki ga je usmeril tja, ki se moral zavedati, da bodo oznake medijske hiše, do katere je večina Janševih privržencev negativno nastrojena, saj ima njeno poročanje za izrazito pristransko, izzvale dodatno nezadovoljstvo med že tako zrevoltiranimi protestniki.
Napadati ljudi, ki samo opravljajo svoje medijsko delo, je nedvomno nesprejemljivo. A četudi je do tega v Celju res prišlo, gre pri aktualnem medijskem zgražanju za zelo veliko hipokrizijo.
Spomnimo se, da so se med t. i. kolesarskimi protesti v času tretje Janševe vlade dogajale precej hujše stvari. Če so tokrat protestniki zaprli eno ulico, so takrat vsak petek zvečer v Ljubljani blokirali celotno središče mesta, tako da tam promet sploh ni bil mogoč. Dogajale so se mazaške akcije (napad na dom poslanca Jelinčiča), razbijali so table ter napadali vozila in ekipe določene medijske hiše (Nova24TV). Ena najpogosteje zapisanih besed na transparentih je bila tedaj »smrt«. A takrat osrednji mediji skupaj z nacionalko tega niso odsodili. Še več, intenzivno so promovirali te proteste, njihove kolovodje pa prikazovali kot junake. Tudi vsi ti dušebrižniki, ki se sedaj oglašajo in lamentirajo o tem, kako se znižuje raven kulture dialoga, so bili tedaj »tiho kot miške«. Seveda, takrat so razgrajali »naši«, se pravi tisti, ki so idejno-politično na »pravi« strani. Oni se imajo za »prvorazredne« in kot takšni zahtevajo zase pravice, ki jih drugim odrekajo.
